Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožničina tožba kljub dopolnitvi še vedno ni popolna, vendar bi tožnici v skladu s četrtim odstavkom 108. člena ZPP lahko odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja tožbe le v tistem delu, kjer tožnica zoper toženki uveljavlja nedenarne zahtevke. Oba njena denarna zahtevka sta namreč povsem jasna in nedvoumna. Tožničin predlog (na list. št. 72 in ponovno na list. št. 107 spisa) vsebuje predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti ter navedbo upravičenke in zavezanke za plačilo. Tožba v tem delu je torej sposobna za obravnavanje, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, kjer tožnica od toženk zahteva plačilo odškodnine, razveljavi.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v preostalem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je tožnica kljub dvema pozivoma ni ustrezno popravila.

2. Tožnica se je zoper sklep pravočasno pritožila brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nadaljnji postopek. Navaja, da sklep temelji na naklepnih lažeh sodnika, ki je sklep izdal. Tožnica je v resnici tožbo popravila in dopolnila, kot je bilo zahtevano. Jasno, podrobno in razumljivo je opredelila vse svoje tožbene zahtevke in pravno podlago zanje. Drugačne ugotovitve v izpodbijanem sklepu predstavljajo naklepno razžalitev tožnice, ki v ponovljenem postopku pričakuje pošteno in strokovno obravnavo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po 180. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora tožba med drugim obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, tožnik pa mora navesti tudi vrednost spora za tiste zahtevke, katerih predmet ni denarni znesek.

5. Sodišče prve stopnje je tožnico pravilno poučilo, kako mora oblikovati svojo tožbo in tožbeni predlog, da bo tožba sposobna za obravnavanje. Obenem jo je poučilo o pravnih posledicah, ki jo bodo doletele, če zahteve za popravo in dopolnitev tožbe ne bo upoštevala.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je tožnica po prvem pozivu sodišča ustrezno oblikovala le svoja dva denarna zahtevka, s katerima od prve toženke terja 2.300.000,00 EUR, od druge toženke pa 400.000,00 EUR odškodnine. Preostalih (nedenarnih) zahtevkov ni dovolj jasno opredelila, predvsem pa zanje ni navedla vrednosti spornega predmeta.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožničina tožba še vedno ni popolna, vendar bi tožnici v skladu s četrtim odstavkom 108. člena ZPP lahko odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja tožbe le v tistem delu, kjer tožnica zoper toženki uveljavlja nedenarne zahtevke. Oba njena denarna zahtevka sta namreč povsem jasna in nedvoumna. Tožničin predlog (na list. št. 72 in ponovno na list. št. 107 spisa) vsebuje predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti ter navedbo upravičenke in zavezanke za plačilo. Tožba v tem delu je torej sposobna za obravnavanje, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči. 8. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo tožničini pritožbi ter izpodbijani sklep delno razveljavilo (3. točka 356. člena ZPP).

9. V preostalem pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljala tožnica, niso utemeljeni. Ker kljub zahtevi sodišča ni navedla vrednosti spornega predmeta za vsak posamezen nedenarni zahtevek, je njena tožba v tem pogledu ostala nepopolna. Tožnica tega dejstva v pritožbi ne more obiti z navajanjem nerelevantnih in za povrh žaljivih očitkov na račun sodnikov, ki sta doslej obravnavala njeno zadevo. Odločitev o zavrženju tožbe v zvezi s tožničinimi nedenarnimi zahtevki ni obremenjena niti z uradoma upoštevnimi procesnimi ali materialnimi kršitvami iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato jo je sodišče druge stopnje ohranilo v veljavi, pritožbo v tem delu pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.