3. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. ­- B., odvetnica v Z., na seji senata dne 20. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 635/2005 z dne 31. 5. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ajdovščini št. P 68/2004 z dne 9. 2. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta pritožnik (v pravdi prva tožena stranka) in druga tožena stranka motila tožečo stranko v posesti na parc. št. 66/1, vpisani pod vl. št. 1672 k. o. V. s tem, da sta prebila obstoječi nosilni mejni zid med podhodom na parc. št. 1718/7 in poslovnim prostorom na parc. št. 66/1, k. o. V. in s tem izsilila vstop v poslovni prostor tožeče stranke, preložila kup mavčnih plošč in druge predmete in v razdalji približno dva metra v notranjost poslovnega prostora na parc. št. 66/1, v pritličju in v prvem nadstropju zgradila pregradni zid iz modularja, ki prej enotni poslovni prostor deli na dva dela, pri čemer sta z navedenim posegom poškodovala električno inštalacijo, zidni oplesk in tlak v navedenih prostorih. Sodišče jima je naložilo, da sta dolžna solidarno vzpostaviti prejšnjo posestno stanje, jima prepovedalo bodoča motilna dejanja in jima naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znižalo odmerjene pravdne stroške, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik navaja, da je sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku po odstranitvi zidu, ki naj bi ga toženi stranki zgradili približno dva metra v notranjost parc. št. 66/1 k. o. V. Zatrjuje, da to ne drži, saj sta zid zgradila na parc. št. 1718/7 k.o. V., zato meni, da mu je z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do uporabe in razpolaganja s svojo parcelo, ki jo je pridobil na podlagi razdelilne pogodbe. Navaja, da je med pravdnimi strankami že pred spornim posegom obstajalo nesoglasje glede poteka meje. Zato je bil pred istim sodiščem prve stopnje vložen predlog za sodno ureditev meje, ki pa še ni bil niti obravnavan, čeprav je bil vložen že v letu 2003. Medtem ko je bila zadeva, v kateri so bile izdane izpodbijane sodne odločbe, že rešena, čeprav je bila tožba vložena šele v letu 2004. Meni, da mu je s tem kršena njegova pravica do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Kršena naj bi mu bila tudi pravica do sodnega varstva, ker omenjena zadeva za ureditev meje še ni bila obravnavana. Navaja, da če bi sodišče navedeno zadevo že obravnavalo, ne bi prišlo do nadaljnjih sporov. Zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23. in 67. člena Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Pravica iz 22. člena Ustave je ustavnoprocesno jamstvo. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja pravica, da se stranka izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, preuči njihovo dopustnost in pravno pomembnost ter se do njih, če so dopustne in pomembne, opredeli. Pritožnik ne zatrjuje, da bi bil v postopku, ki je predmet te ustavne pritožbe, na katerega od navedenih načinov, v svojih pravicah prizadet. Pritožnik kršitev te pravice ne more utemeljiti z zatrjevanjem, da je spor zaradi motenja posesti, v katerem so bile izdane izpodbijane sodne odločbe, že končan, medtem ko sodišče postopek za ureditev meje še ni pričelo obravnavati. S tem, ko sodišče upošteva z zakonom določen prednostni vrstni red nekaterih sodnih postopkov, pa sodišče ne more kršiti strankine pravice do enakega varstva pravic.

5.Pritožnik tudi ne more utemeljiti te ustavne pritožbe, s katero izpodbija odločitev v sporu zaradi motenja posesti, z zatrjevanjem, da mu je kršena pravica do sodnega varstva zaradi še nekončanega nepravdnega postopka za ureditev meje.

6.Pritožnik prav tako ni izkazal, da bi mu bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (pritožnik sicer navaja 67. člen Ustave). Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitev navedene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Tega pa pritožnik ne zatrjuje.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan