Jedro

Ker gre za dve različni obliki škode, ki se razlikujeta tako glede dejanskih prvin vzročne zveze kot glede dejanskih prvin nastanka škode, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega odškodninskega zahtevka posebej.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

2. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1) V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje „ugotovitev vrednosti spornega predmeta“ in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko in/ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ta je pri denarnih zahtevkih enaka vrednosti glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP), pri nedenarnih zahtevkih pa jo mora tožeča stranka navesti v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP).

3. Obravnavani postopek je tekel zaradi plačila odškodnine. Tožeča stranka je imela v najemu gostinski lokal, v katerega naj bi tožena stranka, ki je bila tudi njegova lastnica, na silo posegla in ji deloma odvzela posest na njem. Zato je tožeča stranka s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček (v višini 550.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi) in navadno škodo (v skupni višini 1,830.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi). Naknadno je tožbo spremenila tako, da je zahtevek na plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček zvišala še za 4,950.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi (listovna številka 17 v spisu).

4. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil v celoti pravnomočno zavrnjen. Zato je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri navaja, da jo izpodbija v delu glede plačila odškodnine za izgubljeni dobiček v višini 4,950.000,00 SIT in glede odškodnine za škodo zaradi uničenih stvari v višini 500.000,00 SIT, v preostalem delu pa ne (drugi odstavek na drugi strani revizije). Čeprav oba zahtevka izhajata iz istega škodnega dogodka, pa je njuna dejanska in pravna podlaga različna. Prvi temelji na odvzemu posesti dela lokala, s čimer naj bi bila onemogočena nadaljnja dejavnost tožeče stranke in posledično pridobivanje dobička, drugi pa na uničenju opreme in drugih stvari v lokalu, s čimer naj bi bilo zmanjšano premoženje tožeče stranke. Ker gre za dve različni obliki škode (primerjaj 132. člen Obligacijskega zakonika; OZ), ki se razlikujeta tako glede dejanskih prvin vzročne zveze kot glede dejanskih prvin nastanka škode (primerjaj drugi in tretji odstavek 168. člena OZ),(3) je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega odškodninskega zahtevka posebej. Ker v delih, na katera se revizija nanaša, nobeden od njiju ne presega zgoraj navedene mejne vrednosti za dovoljenost revizije, ta ni dovoljena in jo je bilo treba na podlagi 377. člena ZPP zavreči. .

Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007, III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008 in III Ips 119/2008 z dne 13. 10. 2008. Op. št. (3): Smiselno enako Vrhovno sodišče tudi v sklepih II Ips 502/2003 z dne 19. 2. 2004, II Ips 272/2003 z dne 6. 5. 2004, II Ips 407/2004 z dne 17. 3. 2005 in III Ips 91/2006 z dne 29. 8. 2006.