Jedro

Sodišče ne ugotavlja, da bi bil zaradi samih razlik v omenjenih zneskih tožnik oškodovan oz. da bi bilo dejansko stanje narobe ocenjeno. Sodna presoja o tem je bila možna že brez izvajanja kakršnihkoli dokazov, tj. s samim branjem obeh izpodbijanih sklepov, saj le-ta v kombinaciji tudi z razlogi obeh drugostopenjskih odločb vsebujeta vsa pojasnila in utemeljitve o spornih zneskih. Bolj konkretnih navedb (denimo v čem točno naj bi bili ti zneski nepravilni, koliko naj bi potemtakem znašali pravilni zneski, itd.) pa tožba ne vsebuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom št. DT 4934-21886/2019-1 08-721-19 z dne 1. 2. 2019 (v nadaljevanju: prvi izpodbijani sklep) je prvostopenjski davčni organ sklenil opraviti davčno izvršbo na premičnine za poplačilo neporavnanih izvršljivih obveznosti, katerih vsota je znašala na dan 1. 2. 2019 skupaj 20.466,88 EUR: glavnica 14.023,02 EUR, zamudne obresti 6.393,86 EUR, stroški davčne izvršbe 50,00 EUR (1. točka izreka). Tožniku se nalaga, da z vplačilom na prehodni račun naveden v izreku, poravna neporavnane obveznosti, ki temeljijo na izvršilnih naslovih, ki so našteti v tabeli, ter ga poučil, da od označenih glavnic od 19. 12. 2019 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti tečejo zamudne obresti (2. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu tožnika, rubež pa zajema vse tožnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (3. točka izreka). Nadalje iz izreka izhaja, da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik, glede morebitnih drugih stroškov davčne izvršbe pa bo izdan poseben sklep (4. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi prvega izpodbijanega sklepa se organ sklicuje na svoje knjigovodske evidence, iz katerih izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, zaradi česar je bilo zoper njega treba v skladu z 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. Nadalje sklicujoč se na 48., 87., 95., 96., 104. in 157. člen ZDavP-2 obrazloži, od katerih obveznosti tečejo zamudne obresti, od kdaj tečejo ter kakšna je njihova višina in kako so v izreku navedene. Finančni organ pojasni tudi zakonsko podlago za 4. točko izreka, ki nalaga stroške davčne izvršbe tožniku (152. člen ZDavP-2). V zvezi s prednostnim poplačilom davčnih obveznosti pred ostalimi obveznosti ter vrstnim redom poplačila davka in pripadajočih dajatev se sklicuje na 93. in 94. člen ZDavP-2. Tožniku je pojasnjeno tudi, da zaradi določbe četrtega odstavka 93. člena ZDavP-2 ne more vplivati na vrstni red poplačila davka in da po določbi tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2 vložena pritožba ne zadrži začete izvršbe.

3. Tožnik je zoper prvi izpodbijani sklep pravočasno vložil pritožbo, ki jo drugostopenjski davčni organ zavrnil. Enako kot prvostopenjski organ se v zvezi z začetkom davčne izvršbe sklicuje na 143. člen ZDavP-2. Dodaja, da mora imeti sklep o davčni izvršbi vse sestavine iz 151. člena ZDavP-2 in da določbe zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za obvezne prispevke, če ni izrecno določeno drugače. Ponovi, da iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, katere so tožnikove neporavnane obveznosti, kdaj so postale izvršljive ter višina glavnic in obresti, zaradi česar je sklep pravilen in zakonit. Glede v pritožbi zatrjevanega zastaranja drugostopenjski organ tožniku pojasni, da v skladu s 125. členom ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, vendar se zastaralni rok skladno s 126. členom ZDavP-2 pretrga z vsakim uradnim dejanjem z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen. Kljub temu pravica davčnega organa, da odmeri in izterja davčne obveznosti, preneha po desetih letih od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Pritožbeni organ pojasni, da so obveznosti, za katere tožnik meni, da so absolutno zastarale, zapadle 2. 3. 2009 in so izvršljivi naslovi postali izvršljivi 3. 3. 2009, zatorej na dan izdaje izpodbijanega sklepa 1. 2. 2009 izvršilni naslovi še niso zastarali. Končno pritožbeni organ pojasni tudi, da o zahtevanemu odpisu oziroma odlogu davčne izvršbe odloča prvostopenjski organ. Ta je sporočil, da je zadeva še v fazi reševanja. Drugostopenjski organ v obrazložitvi opozori tudi na dejstvo, da se je že odločalo o tožnikovi zahtevi za obročno plačilo davčnega dolga in stroškov davčne izvršbe. Tožniku je bilo dovoljeno obročno plačilo v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih, vendar je tožnik zamudil s plačilom prvega obroka, zaradi česar so zapadli tudi vsi prihodnji obroki. Drugostopenjski organ obrazložitev zaključi z ugotovitvijo, da je prvostopenjski organ odločil pravilno in v skladu z zakoni, pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

4. S sklepom št. DT 4934-152529/2017-5 z dne 1. 4. 2019 (v nadaljevanju: drugi izpodbijani sklep) je prvostopenjski davčni organ začel davčno izvršbo še na tožnikove denarne prejemke. Najprej je ugotovil, da je knjigovodska evidenca za tožnika na dan 20. 10. 2017 po sklepu št. DT 4934-152529/2017-1 08 z dne 20. 10. 2017 (v nadaljevanju nadomeščeni sklep) izkazovala dolg, ki znaša skupaj 28.711,56 EUR: glavnica 21.670,30 EUR, zamudne obresti 6.865,23 EUR, stroški prejšnjih davčnih izvršb 166,03 EUR, stroški davčne izvršbe 10,00 EUR, kar je temeljilo na izvršilnih naslovih, ki se v nadaljevanju naštevajo (1. točka izreka). Obveznosti, ki so bile izkazane na dan 20. 10. 2017, to je na dan izdaje nadomeščenega sklepa, so delno zastarale in delno bile plačane, zato se davčna izvršba opravi za znesek preostalih, neporavnanih obveznosti, ki znašajo na dan 27. 3. 2019 skupaj 19.666,18 EUR: glavnica 13.387,59 EUR, zamudne obresti 6.278,59 EUR; v tabeli pa organ navede tudi vse izvršljive naslove in iz njih izhajajoče obveznosti, vključno z datumom izvršljivosti in zneskom (2. točka izreka). Tožnikovemu delodajalcu je naložil izvršitev sklepa z rubežem denarnih prejemkov tožnika (3. točka izreka), pri čemer mora tožniku ostati najmanj znesek v višini 76% minimalne plače, povečan za morebitne zakonske obveznosti preživljanja družinskega člana, in sicer v višini na podlagi zakonskih meril določenega prejemka, rubež pa prav tako ne zajema denarnih prejemkov, ki so po 159. členu ZDavP-2 izvzeti iz izvršbe (4. člen izreka). Navede še, na kateri prehodni podračun naj se zarubljene prejemke prenese (5. člen izreka) in se delodajalcu ta del prepove izplačati tožniku (6. člen izreka). Sklene še, da vse stroške izvršbe plača tožnik (7. člen izreka), da pritožba ne zadrži začete izvršbe (8. točka izreka), da stroški niso nastali oz. niso bili prigašeni (10. točka izreka) in da ugovor delodajalca zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (9. točka izreka). Nazadnje je še odločeno, da se nadomeščeni sklep nadomesti z drugim izpodbijanim sklepom (11. točka izreka).

5. V obrazložitvi drugega izpodbijanega sklepa organ pojasni, da je bila z nadomeščenim sklepom zoper tožnika uvedena davčna izvršba. Tožnik se je zoper nadomeščeni sklep pravočasno pritožil in zatrjeval absolutno zastaranje, njegova pritožba pa je bila utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zadevo rešil drugače in nadomeščeni sklep nadomestil z drugim izpodbijanim sklepom. V nadomeščenem sklepu je namreč prišlo do nepravilnosti v izreku, saj izvršilni naslovi niso ustrezno vsebovali vseh predpisanih sestavin, tožniku pa so bili napačno obračunani tudi stroški, nekatere obveznosti, ki so bile navedene v nadomeščenem sklepu, so poleg tega absolutno zastarale, nekatere ugasnile zaradi pobota, nekatere pa so bile plačane. Organ navede ugotovljeno zastaranje oziroma izveden pobot in katere obveznosti so se zmanjšale oziroma ugasnile ali so bile (delno) plačane. Tožniku pojasni še, da se glede preostalih, neporavnanih obveznosti v skupni višini 19.666,18 EUR izvršba nadaljuje. Tožnik je poučen tudi o pravni podlagi za začetek izvršbe (143. člen ZDavP-2) in za izvzetje/omejitev posega po nekaterih prejemkih (159., 160. in 162. člen ZDavP‑2). Nadalje sklicujoč se na 48., 87., 95., 96., 104. in 157. člen ZDavP-2 obrazloži, od katerih obveznosti tečejo zamudne obresti, od kdaj tečejo, ter kakšna je njihova višina in kako so v izreku navedene. Pojasni tudi zakonsko podlago za 7. točko izreka, v kateri se nalagajo stroški davčne izvršbe tožniku (152. člen ZDavP-2). Finančni organ se v zvezi s prednostnim poplačilom davčnih obveznosti pred ostalimi obveznosti ter vrstnim redom poplačila davka in pripadajočih dajatev sklicuje na 93. in 94. člen ZDavP-2. Pojasni tudi, da zaradi določbe četrtega odstavka 93. člena ZDavP-2 tožnik ne more vplivati na vrstni red poplačila davka in da po določbi tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2 vložena pritožba ne zadrži začete izvršbe. Nadalje je delodajalec oziroma izplačevalec opozorjen, da mora takoj opozoriti finančni organ v kolikor tožnik pri njemu več ne prejema prejemkov (163. člen ZDavP-2), saj se bodo v nasprotnem primeru obveznosti izterjale od njega (prvi odstavek 165. člena ZDavP-2). Delodajalec oz. izplačevalec je poučen tudi o tem, da njegov ugovor ne zadrži izvršitve sklepa (164. člen ZDavP-2). Finančni organ tožniku prav tako pojasni, da se je njegova pritožba obravnavala tudi kot vloga za odpis, delni odpis ali obročno plačilo dolga po 101. členu ZDavP-2, na podlagi katere je finančni organ izdal ločeno odločbo, s katero je vlogo delno zavrgel in delno zavrnil. 6. Tožnik je tudi zoper drugi izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski davčni organ zavrnil. Pojasni, da je prvostopenjski organ v skladu s 242. členom ZUP izdal drugi izpodbijani sklep kot nadomestni sklep, za kar ponovi razloge (zastaranje, pomanjkljiva navedba nekaterih izvršilnih naslovov, pobot). Nadalje po pravilih o zastaranju po 125. in 126. členu ZDavP-2 razloži, katere obveznosti so zastarale, ter pojasni, zakaj tožnik zmotno meni, da so terjatve do 16. 4. 2009 absolutno zastarale. Namreč drugostopenjski organ presoja pravilnost in zakonitost po datumu izdaje akta, to je v tem primeru na dan 1. 4. 2019, ko 10-letni zastaralni rok še ni potekel. Drugostopenjski organ nato ponovi, da se za preostali znesek v višini 19.666,18 EUR nadaljuje izvršba na podlagi 143. člena, saj davek ni bil plačan v predpisanih rokih. Dodaja zgolj, da mora imeti sklep o davčni izvršbi vse sestavine iz 151. člena ZDavP-2 in da določbe zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za obvezne prispevke, če ni izrecno določeno drugače. Drugostopenjski organ obrazložitev zaključi z ugotovitvijo, da je prvostopenjski organ odločil pravilno in v skladu z zakoni, pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

7. Tožnik vlaga tožbo in navaja, da je v nadomeščenem sklepu naveden znesek 28.711,56 EUR, v prvem izpodbijanem sklepu znesek 20.466,88 EUR, v drugem izpodbijanem sklepu pa znesek 28.711,56 EUR. Po tožnikovem mnenju gre za neskladja med sklepi, ker se zneski ne ujemajo in je po njegovem mnenju tožena stranka ravnala njemu v škodo, ker ni ocenila pravilnega dejanskega stanja, zato predlaga ponovno obravnavo oz. ugotovitev dejanskega stanja.

8. Tožena stranka se v obeh odgovorih na tožbo sklicuje na razloge iz obrazložitev odločb, s katerima je zavrnila tožnikovi pritožbi zoper izpodbijana sklepa, in v celoti prereka tožbene navedbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi ni sporno, da tožnik svojih obveznosti po izvršilnih naslovih, ki se navajajo v izreku obeh izpodbijanih sklepov, do njune izdaje ni poravnal. Zato je davčni organ začel izvršbo na tožnikove premičnine in na tožnikove denarne prejemke. S tožbo se tudi ne oporeka vsebini obeh izpodbijanih sklepov (denimo, da ne vsebujeta vseh predpisanih elementov ali podobno).

11. Edine konkretne tožbene navedbe se dejansko nanašajo le na ugotovljeni dolgovani znesek obveznosti, za katerega se opravi izvršba (po prvem izpodbijanem sklepu), in na dolg, ki ga je izkazovala knjigovodska evidenca na dan izdaje nadomeščenega sklepa (po drugem izpodbijanem sklepu), ter na razliko med temi zneski, kar je tožnik želel podvreči sodni preverbi, češ da je bil zaradi teh razlik oškodovan in da toženka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja.

12. Po presoji sodišča te tožbene navedbe niso utemeljene. Tozadevno sodišče najprej pojasnjuje, da pravilnosti nadomeščenega sklepa ni preverjalo, saj le-ta ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu (tj. izvira iz leta 2017, zlasti pa je bil nadomeščen z drugim izpodbijanim sklepom). Kot izhaja iz drugega izpodbijanega sklepa, je na dan 20. 10. 2017 evidenca davčnega organa res izkazovala skupni znesek tožnikovega dolga v višini 28.711,56 EUR. Vendar pa je bil po drugem izpodbijanem sklepu znesek neporavnanih obveznosti na presečni datum 27. 3. 2019, za katerega se opravi davčna izvršba, opredeljen pri 19.666,18 EUR (2. točka izreka), in ne več 28.711,56 EUR, kot to napačno v tožbi navaja tožnik. V prvem izpodbijanem sklepu pa je, kot to pravilno navaja tudi tožnik, naveden dolgovani znesek, za katerega se opravi izvršba, na dan izdaje tega sklepa 20.466,88 EUR. Razlike med posameznimi sklepi gre pripisati že temu, da se nanašajo na različne presečne dneve (nadomeščeni sklep na dan 20. 10. 2017, prvi izpodbijani sklep na dan 1. 2. 2019, drugi izpodbijani sklep na dan 27. 3. 2019). Prav tako pa izvršilni naslovi, na katerih temeljijo terjane tožnikove obveznosti, v primeru prvega in drugega izpodbijanega sklepa niso povsem enake (iz preglednice v izreku prvega izpodbijanega sklepa je razvidno, da se izterjujejo med drugim zapadli prispevki za socialno varnost za obdobje januar 2009 – januar 2013, iz preglednice v izreku drugega izpodbijanega sklepa – str. 52 in nadaljnje – pa je razvidno, da se zaradi delnega zastaranja in delnega plačila izterjujejo med drugim le še zapadli prispevki za socialno varnost za obdobje marec 2009 – januar 2013).

13. Zgoraj navedeno je jasno napisano najprej v izpodbijanih sklepih in nato še v odločbah, s katerimi je bilo odločeno o pritožbah, vključno s tem, katere obveznosti so iz katerih navedenih razlogov prenehale. Glede na navedeno sodišče ne ugotavlja, da bi bil zaradi samih razlik v omenjenih zneskih tožnik oškodovan oz. da bi bilo dejansko stanje narobe ocenjeno. Sodna presoja o tem je bila možna že brez izvajanja kakršnihkoli dokazov, tj. s samim branjem obeh izpodbijanih sklepov, saj le-ta v kombinaciji tudi z razlogi obeh drugostopenjskih odločb vsebujeta vsa pojasnila in utemeljitve o spornih zneskih. Bolj konkretnih navedb (denimo v čem točno naj bi bili ti zneski nepravilni, koliko naj bi potemtakem znašali pravilni zneski, itd.) pa tožba ne vsebuje.

14. Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek izdaje izpodbijanih aktov pravilen in zakonit, prav tako sta izpodbijana akta vsebinsko pravilna in na zakonu utemeljena. O zadevi je bilo moč odločiti na seji, brez glavne obravnave, po prvem odstavku 59. člena ZUS-1, saj tožnik dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov (da tožnik svojih obveznosti na podlagi izvršilnih naslovov, ki se naštevajo v vsakem od izpodbijanih sklepov, ni plačal, zaradi česar je potrebna prisilna izvršba), konkretizirano ni osporaval, tožbene navedbe o razlikah v ugotovljenem tožnikovem dolgu po prvem in drugem izpodbijanem sklepu pa je bilo mogoče presoditi že samo z branjem obeh izpodbijanih sklepov, ki sta prilogi k tožbi.