Jedro

Stečajni postopek je posledica insolventnosti, torej smiselno objektivne in trajne nesposobnosti stečajnega dolžnika poravnati vse svoje obveznosti, kar nenazadnje izhaja tudi iz pravnih posledic stečaja tako za premoženje stečajnega dolžnika, kot za terjatve stečajnih upnikov. Sodišče zato ne vidi razloga, da posledic uvedbe stečajnega postopka ne bi bilo mogoče obravnavati kot okoliščin, zaradi katerih je tožnikovo razpolaganje s premoženjem omejeno in jih tožnik ni zakrivil po lastni volji.

Po prehodni določbi prvega odstavka 7. člena ZSVarPre-F se postopki za uveljavljanje pravice do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, sicer dokončajo po prej veljavni ureditvi, vendar pa se ne glede na ta odstavek postopki ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka na podlagi vlog, vloženih na prvi stopnji maja 2018, dokončajo po tem zakonu. Drugi odstavek 14. člena ZBPP ugotavljanje materialnega položaja prosilca izrecno veže na določbe ZSVarPre, ki se uporabljajo pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Navedena prehodna določba se nanaša prav na ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči, zato bi jo bilo po presoji sodišča treba uporabiti tudi v obravnavani zadevi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča RS št. Bpp 69/2018-4 z dne 4. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega zastopanja pred Upravnim sodiščem RS v upravnem sporu pod opr. št. I U 719/2018. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev izjemne BPP v navedenem obsegu, vendar pa drugi odstavek 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izrecno izključuje dodelitev izjemne BPP osebam, ki jim je bila omejena ali odvzeta poslovna sposobnost zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Toženka ugotavlja, da to velja tudi za tožnika, in se pri tem sklicuje na pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani. Ker tožnik iz tega razloga ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne BPP, je toženka preverila še, ali morda izpolnjuje pogoje za dodelitev redne BPP in ugotovila, da tožnik zaradi višine dohodkov teh pogojev ne izpolnjuje. Tožnik v prošnji sicer navaja, da je v postopku osebnega stečaja, vendar pa toženka meni, da začetek osebnega stečaja še ne pomni avtomatične upravičenosti do dodelitve BPP, poleg tega pa, da tožnikovi zahtevki in premoženje presegajo višino zneska priznanih terjatev, njegov dohodek pa tudi po „odtegljaju dela pokojnine na podlagi St ... presega dohodkovni cenzus, ki bi omogočal dodelitev redne BPP.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se je v svojem trenutnem položaju, vključno z izgubo poslovne sposobnosti, znašel zato, ker si ni mogel privoščiti odvetnika, toženka pa mu te pravice ni zagotovila. Meni, da če bi ga v sodnih postopkih upravičeno in enakopravno zastopal odvetnik, ne bi izgubil poslovne sposobnosti ter navaja, da kljub brezpravnim razmeram ter dolgoletni duševni in socialni stiski pred sodišči ni vlagal očitno nerazumnih vlog, take ugotovitve toženke pa so pavšalne, nezakonite, neresnične in žaljive. Zaradi nerazumnih in krivičnih odločb in sodb sodišč v Ljubljani in Domžalah trpi nevzdržne duševne bolečine in socialno stisko, država pa mu s postavitvijo „pravdno nesposobnih“ centrov za socialno delo ni zagotovila možnosti, da bi bil pred sodišči enakopravno, strokovno in učinkovito zastopan po odvetniku. Sumi celo, da mu je bila poslovna sposobnost odvzeta prav zato, da bi mu bil onemogočen dostop do sodnega varstva in pravice do poprave krivičnih in protizakonitih sodnih odločb. Izpodbijana odločba je bila izdana po 1. 6. 2018, ko je začel veljati ZSVarPre-F, po katerem socialnovarstveni prejemek znaša 385,05 EUR, kar pomeni, da z upoštevanjem stečajnega postopka od 1. 6. 2018 dalje izpolnjuje pogoje za redno BPP. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbo odstopi nepristranskemu sodišču, ki naj izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje oziroma podrejeno, naj tožniku na podlagi ZBPP dodeli brezplačnega odvetnika, ki bo tožbo strokovno popravil ter tožnika v tem postopku enakopravno in strokovno zastopal. 3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po 22. členu ZBPP se lahko BPP, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli pod tam navedenimi pogoji, med drugim (šesta alineja drugega odstavka tega člena) če gre za prosilca, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, razen če mu je bila poslovna sposobnost omejena ali odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Kot pravilno ugotavlja toženka, ki se pri tem sklicuje tudi na pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, je bila tožniku poslovna sposobnost omejena prav iz tega razloga, zato se sodišče strinja z njo, da tožnik na tej podlagi ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne BPP. Drugih razlogov za dodelitev izjemne BPP tožnik ne navaja, temveč zgolj zatrjuje, da v sodnih postopkih nikoli ni vlagal očitno nerazumnih vlog. Taka trditev ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe, ki v skladu s prej navedeno določbo šeste alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP ne temelji na dejanskih ugotovitvah o številu oziroma razumnosti vlog, ki jih je tožnik vlagal v sodnih postopkih, temveč na obstoju pravnomočne sodne odločbe, s katero mu je bila odvzeta poslovna sposobnost. Zato tožba v tem pogledu ni utemeljena.

6. Ima pa tožnik po presoji sodišča prav, ko se sklicuje na izpolnjevanje pogojev za dodelitev redne BPP v zvezi z učinki uvedbe postopka osebnega stečaja in uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre-F). Tako iz navedb toženke, kot iz listin v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil nad tožnikom uveden postopek osebnega stečaja (381. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; v nadaljevanju ZFPPIPP), skupaj s postopkom za odpust obveznosti po 397. členu in nadaljnjih ZFPPIPP. Do teh postopkov pride zaradi insolventnosti, torej položaja, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, oziroma če postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni upravitelj pooblastila za vodenje nekaterih poslov stečajnega dolžnika, med katere spadajo tudi pravni posli in druga dejanja, potrebna za unovčenje stečajne mase (drugi odstavek 245. člena v zvezi s tretjo točko drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). V stečajno maso poleg drugega premoženja spadajo tudi plača in drugi prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, z izjemami, ki so določene v 101. členu ZIZ, oziroma zneska prejemkov, ki je določen v 102. členu ZIZ. Da utegne to veljati tudi za tožnika, izhaja že iz navedb toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

7. Z uvedbo stečajnega postopka je torej možnost tožnika, razpolagati s svojim premoženjem, že na podlagi zakona skrajno omejena. Te situacije po presoji sodišča ni mogoče enačiti s situacijo, v kateri tožnik z delom svojih dohodkov ne more razpolagati zaradi sklepa o izvršbi, kar po ustaljeni sodni praksi ne pomeni, da bi prosilec za BPP z delom svojega premoženja ne mogel razpolagati brez svoje krivde (tretji odstavek 14. člena ZBPP), saj je taka sredstva pač porabil. Kot že rečeno, je namreč stečajni postopek posledica insolventnosti, torej smiselno objektivne in trajne nesposobnosti stečajnega dolžnika poravnati vse svoje obveznosti, kar nenazadnje izhaja tudi iz pravnih posledic stečaja tako za premoženje stečajnega dolžnika, kot za terjatve stečajnih upnikov. Sodišče zato ne vidi razloga, da posledic uvedbe stečajnega postopka ne bi bilo mogoče obravnavati kot okoliščin, zaradi katerih je tožnikovo razpolaganje s premoženjem omejeno in jih tožnik ni zakrivil po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP). Podobno stališče bi nenazadnje utegnilo izhajati tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, saj toženka kot eno od izhodišč za presojo tožnikovega premoženjskega stanja upošteva tudi znesek pokojnine, kot je izplačan na podlagi sklepa, očitno izdanega v postopku osebnega stečaja.

8. Po drugem odstavku 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

9. Ta zakon je Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki je bil nazadnje spremenjen z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre-F). Ta zakon se je začel uporabljati s 1. 6. 2018 (prvi odstavek 8. člena ZSVarPre-F), torej pred izdajo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana 4. 6. 2018. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP) je bila torej toženka pri izdaji te odločbe že vezana na ZSVarPre-F. 10. Po prehodni določbi prvega odstavka 7. člena ZSVarPre-F se postopki za uveljavljanje pravice do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, sicer dokončajo po prej veljavni ureditvi, vendar pa se neglede na ta odstavek postopki ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka na podlagi vlog, vloženih na prvi stopnji maja 2018, dokončajo po tem zakonu. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožnik vlogo za dodelitev BPP vložil dne 4. 5. 2018, kar pomeni, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali se ta prehodna določba nanaša tudi nanj.

11. Kot že rečeno, drugi odstavek 14. člena ZBPP ugotavljanje materialnega položaja prosilca izrecno veže na določbe ZSVarPre, ki se uporabljajo pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Navedena prehodna določba se nanaša prav na ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči, zato bi jo bilo po presoji sodišča treba uporabiti tudi v obravnavani zadevi. To pomeni, da bi toženka pri presoji tožnikovega materialnega položaja morala upoštevati osnovni znesek minimalnega dohodka 331,26 EUR (prvi odstavek 1. člena ZSVarPre-F), oziroma celo znesek 385,05 EUR (prvi odstavek 8. člena ZSVarPre-F).

12. Glede na višino teh zneskov je za odločitev v zadevi bistvenega pomena, ali je toženka pri presoji tožnikovega materialnega položaja upoštevala njegove dohodke v višini, kot izhaja iz obvestila ZPIZ, torej 640,52 EUR, ali pa v celotni višini torej od 861,87 EUR do 871,35 EUR mesečno in zakaj. Po prej navedenem stališču sodišča bi sicer utegnila biti pravilna prva od teh možnosti, vendar le, če bi se opirala na konkretne ugotovitve o tem, zakaj oziroma na kakšni podlagi je bil tožnikov dohodek že od marca 2018 zmanjšan na znesek, ki izhaja iz obvestila ZPIZ in je vsaj na videz povezan z uvedbo postopka osebnega stečaja. Takih ugotovitev v izpodbijani odločbi ni, zato je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

13. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.