Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre za realizacijo skupnega dogovora o delitvi dobitka, okoliščine pa so najbližje dejanskemu stanu družbene pogodbe iz 990. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 100.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je o stroških postopka, in sicer je tožniku naložilo plačilo stroškov v znesku 3.279,59 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka utemeljuje z nepravilno izvedbo dokazov. Pritožnik v obširni pritožbi izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje. Poudarja, da je sodišče v drugem postopku ugotovilo, da med strankama nikoli ni obstajal dogovor o udeležbi na dobitku, temveč je ugotovilo obstoj darilne pogodbe. Dejstvo je, da je tožnik 100.000,00 EUR tožencu posodil. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi se toženec tožniku zahvalil za udeležbo na dobitku ali za darilo. Kaj takega tudi ni mogel jasno zapisati, saj je bilo dogovorjeno posojilo. Toženec bi v primeru darila oziroma udeležbe na dobitku le to moral prijaviti finančnemu organu zaradi odmere davka od darila, česar toženec ni storil. Nadalje pritožba poudarja, da v kolikor bi tožnik zneska nakazoval kot delež na dobitku oziroma kot darilo tožencu in V.H., bi ta znesek nakazal istočasno in ne v 14 dnevnem presledku. Zatrjevanja toženca o dogovoru delitve dobitka so brez osnove, saj so tožnik, toženec in V.H. kupovali vedno vsak svoje srečke. Nikoli niso izplačevali nobene udeležbe na dobitku. Pisna pogodba za posojilo 100.000,00 EUR ni bila sklenjena, saj sta bili pravdni stranki dobra prijatelja in je tožnik tožencu zaupal. Tožnik izpodbija dokazno oceno izpovedi priče M.L.O. in poudarja, da so zaključki sodišča prve stopnje napačni. Da se je dogodek, kot ga je opisala priča, zgodil, izhaja tudi iz tega, da je V.H. nekaj dni po srečanju tožniku vrnil del posojila v višini 20.000,00 EUR. Nadalje pritožnik poudarja, da sodišče opira svojo odločitev na izpoved toženca, da posojila ni potreboval in ugotavlja, da je sodišče svojo odločitev sprejelo mimo dokazov. V kolikor je toženec prejeti denar iz posojila dal vezati na banko, je jasno in očitno, da je želel zaslužiti z natečenimi obrestmi vezanega denarja. Nenazadnje toženec zatrjuje, da je bilo dogovorjeno plačilo 10 % dobitka in v takšnem primeru bi tožnik moral nakazati tožencu in V.H. vsakemu 264.073,50 EUR. Po mnenju pritožbe toženec ni izkazal nobenega dogovora o 10 % udeležbi pri dobitku njega in V.H., pri čemer ne gre slediti njunemu zaslišanju, saj sta svojo izpoved prilagajala potrebam postopka. Glede elektronskega sporočila z dne 1. 9. 2012 tožnik poudarja, da je v njem toženec želel svetovati tožniku, kako naj dobljen denarni znesek potroši. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Toženec odgovora na pritožbo ni vložil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Očitek je podan splošno in ga ni mogoče upoštevati. Sodišče je izvedlo dokazni postopek v skladu z določili ZPP. Prav tako ni storilo niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno je ugotovilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Nobenih nejasnosti ni v zvezi z razlogi, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe glede vtoževanega zneska 100.000,00 EUR.

6. Tožnik v pritožbi oporeka predvsem dejanskim zaključkom izpodbijane sodbe in dokazni oceni sodišča prve stopnje, vendar za takšno svoje nasprotovanje v pritožbi ne navaja razlogov, ki bi vzbudili dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje. Poleg odločilnih dejstev je ugotovilo tudi druge pomembne okoliščine, ki pojasnjujejo vsebino pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Vse tožnikove predlagane dokaze je izvedlo, a tožnik zatrjevane posojilne pogodbe ni uspel dokazati, toženec pa je uspel dokazati razlog za nakazilo, kar pomeni, da tožnikov zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je bil toženec prepričljivejši od tožnika, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi, kar pa ne pomeni, da je prekoračena trditvena podlaga, kot to zmotno uveljavlja tožnik. Pritožbeni dvom o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja je brez podlage.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik 12. 9. 2012 nakazal na toženčev transakcijski račun 100.000,00 EUR. Sporno pa je bilo, kakšna je bila podlaga oziroma razlog za nakazilo.

8. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval s trditvami, da je tožencu na njegov transakcijski račun nakazal 100.000,00 EUR kot posojilo, da sta bila dogovorjena, da mu toženec denar vrne, česar slednji do vložitve tožbe ni storil. Toženec je v odgovoru na tožbo zanikal sklenitev posojilne pogodbe. Navajal je, da so s tožnikom in V.H. bili dolga leta prijatelji in so med drugim skupaj v Avstriji igrali loterijo. Včasih, ko kateri izmed njih ni mogel iti, sta mu ostala dva vplačala loterijski listek. Medsebojno so imeli dogovorjeno, da v primeru večjega dobitka enega, le ta preostalima izplača vsakemu 10 % vrednosti dobitka. Tožnik je zadel velik dobitek in glede na dogovor tožencu in H. predlagal, da vsakemu nakaže 100.000,00 EUR, kar je tudi storil. Tudi po prejetju dobitka so bili prijatelji, zatem pa so se njihovi odnosi skrhali in tožnik je začel trditi, da naj bi dal posojilo, ki ga je treba vrniti. Toženec je zanikal potrebo posojila, saj je bil zaposlen, imel prihranke, osebno vozilo in bil do polovice solastnik stanovanja v Ljubljani. Tožnik je nasprotoval tem navedbam in vztrajal, da je šlo za posojilo, da pisne pogodbe nista sklenila, ker mu je kot prijatelju zaupal in se mu zato tudi ni zdelo pomembno, da bančni uslužbenec ni zapisal v namenu nakazila besedo "posojilo".

9. Izpodbijana sodba zaključuje, da je znesek 100.000,00 EUR predstavljal realizacijo skupnega dogovora o delitvi dobitka in ne posojilo. Dokazna ocena temelji na celostnem in popolnem ovrednotenju izvedenega dokaznega postopka. Razloge sodbe pritožbeno sodišče povzema, da ne bo ponavljanja. Zaključek o večji verjetnosti toženčeve trditve o izpolnitvi dogovora v primerjavi s tožnikovo tezo o posojilni pogodbi temelji na dejstvu, da je bila toženčeva izpoved v celoti podprta z izpovedjo V.H. in predloženim elektronskim sporočilom. V.H. je tako potrdil, da so bili prijatelji (skupno odraščanje, druženje) in so tudi dokaj redno igrali loto v Avstriji ter če kateri ni mogel iti, je drugi zanj vplačal listek. Nadalje je potrdil, da je med njimi obstajal dogovor, da tisti, ki zadene višji dobitek, ostalima nameni delež od le tega. Povedal je tudi, da se priče O., ne spominja, da srečanja in ustnega pozivanja na vrnitev posojila v lokalu M. ni bilo, saj so v letu 2015 še prijateljevali.

10. Zaključek o večji verjetnosti toženčeve trditve o dogovoru nakazila dela dobitka temelji tudi na pisnem dokazu - elektronskem sporočilu z dne 1. 9. 2012, ki je povezan z loterijskim dobitkom ter ga je toženec poslal tožniku. Iz sporočila nikakor ne izhaja posojilna podlaga posla, kot to želi prikazati tožnik. V prid toženčevi trditvi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zapis "pa seveda delež mene pa V. nakazat!!!!!!! 150.000 sakome si pravo nej? hahahahaha", nikakor ne more voditi do zaključka, ki bi utemeljeval posojilno podlago. Iz sporočila posojilna podlaga tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja. Toženec je jasno zapisal besedo delež njega in priče V.H. "Delež" pomeni, kar ob delitvi česa odpade na posameznika in nedvomno kaže na zatrjevan dogovor o izplačilu dela dobitka tožencu in priči H. V kolikor bi res šlo za posojilo, bi toženec to v sporočilu zapisal z drugačnimi besedami in v drugačnem kontekstu. Prav tako ni mogoče spregledati, da tožnik nikoli ni pojasnil, zakaj bi toženec potreboval posojilo, pri čemer sta bila dolgoletna prijatelja in bi toženec tožniku gotovo zaupal zakaj potrebuje posojilo. Še več, toženec je dokazal, da posojila ni potreboval. Nakazan znesek je vezal na banki, kjer, kot je znano, so bile obresti minimalne, zato je toliko manj verjetno, da bi si s vtoževanim zneskom obetal zaslužek, kot to želi prikazati tožnik. Mnogo bolj neverjetno je, da naj bi tožnik posodil sorazmerno visok znesek brez pisne pogodbe in brez ustreznega zavarovanja.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki poskušajo zasejati dvom o toženčevi verodostojnosti in verodostojnosti priče H. Izpovedi obeh nista neverodostojni že samo zaradi njunega interesa za izid pravde vsakega. Navedena priča je namreč dovolj podrobno in zanesljivo pojasnila razloge nakazila denarja in to popolnoma identično kot toženec, prav tako pa sta oba prepričljivo izpovedala, da se v mesecu oktobru 2015 v lokalu M. v M.S. niso srečali, tako da je sodišče prve stopnje priči lahko verjelo. Obenem pa je lahko izrazilo dvom v izpoved priče O., ki toženca in priče H. pred domnevnim srečanjem ni niti videl niti poznal, tožnik ju ni predstavil in glede na to, da sta se s tožnikom pogovarjala o izterjavi dolga v tujini, ta dogodek za pričo ni bil nenavaden in potreben posebne pozornosti. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da v kolikor bi šlo za posojilo v tako visokem znesku in predhodnem pozivanju k vračilu, toženec in priča H. ne bi niti vstopila v lokal, kaj šele sedela za sosednjo mizo tožnika.

12. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti zaključka, da ne gre za posojilo, ker je tožnik tako tožencu kot H. nakazal enaka zneska v presledku dveh tednov. Pritožbeno sodišče ponavlja, da sta izpovedi toženca in priče skladni, pritožba pa ne zatrjuje okoliščin, ki bi narekovale drugačno oceno v zvezi z razlogom nakazila vtoževanega zneska.

13. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da podlaga nakazila ni bila posojilna pogodba. Res je posamezne okoliščine in dele izpovedi prič vsako zase in ločeno od vsebine drugih dokazov mogoče vrednotiti tudi na način, kot to želi pritožnik, vendar pa na drugi strani nobenemu razlogu sodbe ni mogoče odreči teže, pri čemer pritožba z minimaliziranjem pomena posameznih razlogov (in poudarjanjem svojih) ne odvzame prepričljivosti sodbi, ki temelji na celoviti oceni vseh dokazov in zaključku, da s strani tožnika zatrjevane posojilne podlage ni bilo.

14. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi razloge zakaj verjame tožencu, da je priča H. tožniku izročil 20.000,00 EUR kot posojilo. Skladno je izpovedala tudi priča, zato ostaja tožnik s svojim prikazom osamljen in v nasprotju z dokaznimi pravili bi bilo sklepanje, da ob dokazni konkurenci skladnih izpovedb tožnika in priče o vseh okoliščinah, lahko vzdrži le izpoved tožnika.

15. Tudi pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljene. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da so se tožnik, toženec in H. dogovorili, da bodo kupovali loto lističe, pri čemer so se vnaprej dogovorili tudi za delež, v kolikor bo prišlo do večjega dobitka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre za realizacijo skupnega dogovora o delitvi dobitka, okoliščine pa so najbližje dejanskemu stanu družbene pogodbe iz 990. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Z njo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevali doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo. V konkretnem primeru je bistveno soglasje oziroma dogovor o tem, da bodo vsi trije združili svoj trud in stvari v skupno korist (skupnost udeležencev, ki jih je povezoval skupni namen). Posledica tega dogovora in skupnega delovanja je nastanek premoženja (dobitek). To premoženje je bilo mogoče razdeliti med vse tri pogodbenike po višini, kot je bila med njimi dogovorjena. Tožnik je ob pridobitvi premoženja imel obveznosti iz notranjega razmerja po dogovoru in te obveznosti je izpolnil. 16. Kar pritožnik navaja v zvezi s plačilom davka, ne spada v okvir odločanja v tem postopku. Prijava in odmera davka ni združljiva s tem pravdnim postopkom, zato višje sodišče ob reševanju pritožbe o tem ne more odločati.

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP), ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).