Jedro

Izpodbijanje odločbe o kazni je sicer dopusten pritožbeni razlog, ni pa ga mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta zapora, v katero mu je bil vštet čas pripora od 15. 4. 2013 od 10.41 ure dalje. Odločeno je bilo, da se odvzame zasežene mu paketke heroina in paketek heroina zasežen S. B. Obsojenec je bil oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka; potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega mu po uradni dolžnosti, pa obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe obsojenec, njegov zagovornik in okrožna državna tožilka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in odločbo o kazenski sankciji spremenilo, tako da je bila izrečena kazen zvišana na eno leto in šest mesecev zapora; pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika pa sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer z vlogami z dne 14. 10. 2013, 16. 10. 2013, 17. 10. 2013 in 29. 10. 2013, ne da bi konkretno opredelil katere zakonsko dopustne razloge uveljavlja. Iz vsebine vlog je razvidno, da izpodbija izrečeno kazen zapora in ugotovljeno dejansko stanje glede namena prodaje prepovedane droge heroina ter uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker nista bila ne on ne njegov zagovornik obveščena o seji sodišča druge stopnje. Predlagal je, da se mu izrečena kazen spremeni v enako kot mu je bila izrečena s sodbo sodišča prve stopnje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je predlagal njeno zavrnitev, ker je neutemeljena.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu, ki se je do njega opredelil v pisni izjavi in v njej ponovil razloge iz zahteve za varstvo zakonitosti ter jih še razširil z dodatnimi, ki pa jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati, saj so podani izven trimesečnega roka v katerem je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 421. člena ZKP) in glede na to, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji, pravočasno vloženi zahtevi (424. člen ZKP). Obsojenec je v navedeni pisni izjavi predlagal, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi pa razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

6. Obsojenec v zahtevi izpostavlja zatrjevano kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi bila storjena s tem, da z zagovornikom nista bila obveščena o seji senata sodišča druge stopnje, ko se je odločalo v pritožbenem postopku. Glede na določbo prvega odstavka 378. člena ZKP sodišče druge stopnje o seji obvesti stranke in zagovornike, če katerikoli izmed njih to zahteva ali če samo presodi, da bi bila njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari. Obsojenec in njegov zagovornik take zahteve v pritožbenem postopku nista podala, zato zatrjevana kršitev ni podana.

7. V delu, ko se obsojenec v zahtevi zavzema za drugačno dokazno oceno izpovedbe priče S. B. in upoštevanje njegovega zagovora, ko je trdil, da je drogo posedoval in potreboval za lastno uporabo zaradi zdravstvenih razlogov ter oporeka časovnemu obdobju, v katerem naj bi storil očitano mu kaznivo dejanje, se po vsebini uveljavlja zmotno uveljavitev dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vložnikovo zavzemanje, da se mu izrečena kazen spremeni ponovno v kazen kot mu je bila izrečena s sodbo sodišča prve stopnje ter navajanje razlogov, ki naj bi to utemeljevali (upoštevanje starosti, zdravstvenih težav, ureditev osebnega življenja in pogodbene zaposlitve kot voznika tovornjaka), po vsebini predstavlja izpodbijanje odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP, ki je sicer dopusten pritožbeni razlog, ni ga pa mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (glede na prvi odstavek 420. člena ZKP).

9. Glede na vse navedeno, ko v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso bile ugotovljene, uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in izpodbijanje odločbe o kazni pa ni dopustno, je bila na podlagi 425. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

10. Na podlagi 98.a člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.