Jedro

Za tožbo s tožbenim zahtevkom za plačilo višje plače glede na dejansko delo je dopustno neposredno sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkom), da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 12. 3. 2004 dalje obračunati bruto razliko v plači, odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike plače do plačila, in sicer: za čas od 12. 3. 2004 do 23. 4. 2006 med plačo z upoštevanjem količnika 2,30, ki jo je tožnik prejemal, ter plačo s količnikom 3,60, ki bi jo moral prejemati za dolžnost letalski tehnik, skupaj z vsem pripadajočimi dodatki; za čas od 24. 4. 2006 do 31. 7. 2008 med plačo z upoštevanjem količnika 2,40, ki jo tožnik prejemal, ter plačo s količnikom 3,60, ki bi jo moral prejemati za dolžnost letalski tehnik, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki ter za čas od 1. 8. 2008 med dejansko izplačano plačo z upoštevanjem 30. plačnega razreda in plačo, ki bi jo moral prejemati z upoštevanjem 38. plačnega razreda z vsemi pripadajočimi dodatki (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti sodno odmerjene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 237,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da se tožbeni zahtevek ne nanaša na razveljavitev oziroma na ugotovitev nezakonitosti odločb tožene stranke z dne 10. 11. 2004, 9. 8. 2006 in 26. 8. 2008, temveč na obračun in izplačilo razlike v plačah za obdobje od 12. 3. 2004 dalje. S tožbo zahteva izplačilo razlike v plačah med dejansko opravljenim delom in plačilom, ki ga je prejel za opravljeno delo. Zato ni bistveno, ali je tožnik pred tožbo vložil ugovore zoper navedene odločbe in ali je tožbo vložil v roku, kot ga določa 100.b člen ZObr. Vložitev ugovora bi bila procesna predpostavka zgolj v primeru, če bi se tožbeni zahtevek nanašal na ugotovitev nezakonitosti odločb tožene stranke, za kar pa ne gre v konkretnem primeru. V primeru denarnih tožbenih zahtevkov zahteva za varstvo pravic pri delodajalcu ni procesna predpostavka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da se tožnikov zahtevek po izplačilu razlike v plači za obdobje od 12. 3. 2004 dalje dejansko nanaša na izpodbijanje odločb tožene stranke. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači, do katere je prišlo zaradi tega, ker ni prejemal plače za delo, ki ga je dejansko opravljal, pač pa je prejemal plačo za dolžnost, na kateri je bil le formalno razporejen. S tožbo torej uveljavlja zgolj razliko v plači in ne zahteva izdaje drugačne odločbe, ampak le to, da se mu izplača plača za opravljeno delo. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami) ne ureja primerov uveljavljanja denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Takšno denarno terjatev lahko delavec upoštevaje splošno določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Zahtevek tožnika, čeprav je oblikovan le opisno, predstavlja denarno terjatev, zato je v tem primeru direktno sodno varstvo dopustno.

Glede na obrazloženo presoja sodišča prve stopnje, da tožnik zoper izdane odločbe ni postopal po 100.a členu ZObr, zaradi česar je tožbo zavrglo, pomeni napačno uporabo citirane določbe in četrtega odstavka 204. člena ZDR. Zato je odločitev o zavrženju tožbe sprejeta v nasprotju s prvim odstavkom 274. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja. Ker je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini.