Jedro

"Tajno policijsko sodelovanje" iz 2. točke 1. odstavka 150. člena ZKP-95 že pojmovno pomeni, da organi za notranje zadeve izberejo za izvršitev tega ukrepa osebo, ki ni zaposlena pri njih. Ukrep "navideznega odkupa" po 3. točki citiranega člena pa se praviloma izvršuje s pomočjo takih oseb.

Če se je obsojeni pred prvim navideznim odkupom dogovarjal z neko osebo o prodaji 200 tablet in mu jih tudi ponudil, ta oseba pa je šele naknadno pripeljala policijskega informatorja, z izvedbo ukrepa navideznega odkupa ni bila izzvana obsojenčeva kriminalna dejavnost.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 12.3.1997 obsojenega D.V. in obtoženega S.B. spoznalo za kriva, prvega pod točko I/1 in II nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, drugega pa pod točko II pomoči h kaznivemu dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 27. členom KZ. Obsojenemu D. je na podlagi 1. odstavka 196. člena KZ izreklo kazen dveh let in šestih mesecev zapora, mu vanjo po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 23.11.1996 od 17.45 ure dalje, na podlagi 1. odstavka 40. člena KZ pa mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let. Obtoženemu S.B. je po 1. odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi petih let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu s 4. odstavkom 196. člena KZ je sodišče odvzelo 3.393 zaseženih tablet ecstasy. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 9.7.1997 pod točko I ugodilo pritožbi Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenemu D.V. na podlagi 1. odstavka 96. člena KZ odvzelo 1.600 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 20.11.1996, pritožbi tega obsojenca in njegovega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih, ki zadevajo obsojenega D.V., sodbo potrdilo. Pod točko II je ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega S.B. in sodbo v delu, ki se nanaša na tega obtoženca razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper pravnomočni obsodilni del sodbe je dne 10.9.1997 zagovornik obsojenega D.V. iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni ter obsojenega D.V. oprosti vsake krivde in kazni, skladno z določbo 4. odstavka 423. člena ZKP pa naj nemudoma prekine izvršitev izpodbijane pravnmočne sodbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Posebne metode in sredstva, ki so bila uporabljena v predkazenskem postopku, so bile izvedene po odredbi preiskovalnega sodnika z dne 15.11.1995 in skladno z zakonom. Zato je sodišče smelo sodbo opreti na dokaze, pridobljene na ta način. S tem ko zahteva uveljavlja, da bi bilo moralo sodišče zaslišati tajna policijska sodelavca, vložnik zahteve izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. V zahtevi zatrjevana kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP pa ni obrazložena. Zato vrhovni državni tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega D.V. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi zatrjuje, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker da mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist po 3. alinei 29. člena Ustave Republike Slovenije ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Vložnik v tej smeri navaja, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, da se identificira in zasliši oseba z imenom D. in da se zaslišita tudi tajna sodelavca S. in J., predvsem z zaslišanjem prvega pa bi bilo mogoče oceniti, ali so sploh bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. odstavka 150. člena ZKP-95 za odreditev ukrepov po 2. in 3. točki 1. odstavka iste zakonske določbe.

Navedbe zagovornika obtoženega D.V., da je predlagal zaslišanje tajnega policijskega sodelavca J., so protispisne, kajti česa takega v rednem postopku ni storil. Glede tajnega policijskega sodelavca S., pa je le v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo v zvezi z navideznim odkupom z dne 20.11.1996 navedel, da bi bilo morda tudi tega potrebno identificirati in zaslišati kot pričo. Vložnik zahteve je izrečno predlagal le zaslišanje osebe z imenom D. v zvezi z ugotavljanjem njegove vloge pri izvajanju ukrepov po izdani odredbi in da bi lahko povedal, kdo je Z., da bi tega nato sodišče zaslišalo kot pričo. V prvostopenjski sodbi je sodišče obrazložilo, da osebe z imenom D. ni moglo identificirati, ker je Ministrstvo za notranje zadeve preiskovalnemu sodniku sporočilo (listovna številka 228), da je ta informator kriminalistične službe in da se njegova identiteta ne razkriva. Prav tako je sodišče prve stopnje v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP pojasnilo, da je na podlagi proste presoje izvedenih dokazov ocenilo, da D. pričanje ni potrebno in da je zadeva popolnoma razjasnjena ter da bi zato zaslišanje policijskega informatorja D. zavrnilo ne glede na vsebino omenjenega dopisa. Pritožbeno sodišče pa je v razlogih sodbe zapisalo, da za presojo odločilnih dejstev ni bilo treba ugotavljati identitete osebe z imenom D., in tudi ne osebe z imenom Z., kajti prvostopenjsko sodišče je na podlagi podrobnega poročila tajnih sodelavcev in poročila o sledenju, z zaslišanjem priče A.O., upoštevajoč zagovor obtoženega V., odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, tako da zaradi zavrnitve predlaganih dokazov ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Sodišče na podlagi proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Dikcije Ustave "vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist", si ni mogoče razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz, ki ga je predlagala obramba. Sodišče pa mora sprejeti dokazni predlog in tak dokaz izvesti, kakor hitro se izkaže, da bi iz tega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo.

Obsojeni D.V. in njegov zagovornik nista predlagala, da se policijski informator D. zasliši o tem, ali je on organom za notranje zadeve podal prvo in po mnenju obrambe edino informacijo o tem, da naj bi obsojeni D.V. in obtoženi S.B. na območju N.m. ponujala v prodajo mamilo. Zoper odredbo, s katero je preiskovalni sodnik po 1. odstavku 152. člena ZKP-95 odredil ukrepe po 150. člena istega zakona, ni bila dovoljena posebna pritožba, marveč je bilo mogoče s pritožbo zoper sodbo uveljavljati, da zakonski pogoji za izdajo odredbe sploh niso bili podani. V pritožbenem postopku zagovornik obsojenega D.V. ni zatrjeval, da v času izdaje odredbe niso bili podani razlogi za sum, da je obsojenec skupaj s S.B. sodeloval pri izvršitvi tako imenovanega kataloškega kaznivega dejanja ter da je bilo mogoče dokaze zbrati, ne da bi bilo to zvezano z nesorazmernimi težavami, tudi brez odreditve ukrepov po 1. in 2. točki 1. odstavka 150. člena ZKP-95. Glede na to, da v rednem postopku navedenih kršitev ni zatrjeval in da ni zahteval, da se policijski informator D. zasliši o teh dejstvih, pač pa je to storil šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in na ta način zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki bi bila upoštevna po 3. točki 1. odstavka 420. člena istega zakona.

Tudi s trditvijo, da "so ukrepi edini dokaz, na katerem sloni sodba" in da zakonitosti izvedbe odredbe preiskovalnega sodnika obrambi ni bilo dopuščeno preveriti, zagovornik obsojenega D.V. po vsebini ne uveljavlja kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP marveč zgolj tisto po 2. odstavku 371. člena istega zakona. Četudi bi namreč držalo, za kar pa, kakor je že bilo pojasnjeno, ni nobene podlage, da izvajanja odredbe preiskovalnega sodnika zaradi zavrnitve dokazov, ki jih je predlagala obramba, ni bilo mogoče preveriti, bi to pomenilo zgolj kršitev pravic obrambe in ne bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Le če bi iz ugotovljenih dejstev v pravnomočni sodbi, relevantnih za presojo teh procesnih vprašanj izhajalo, da je sodišče sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, za kar pa v obravnavani zadevi prav tako ni opore, bi bila v tem obsegu podana zatrjevana (absolutna) bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

S tem ko zagovornik obsojenega D.V. navaja, da ne vidi prav nobenega razloga, da organi za notranje zadeve neidentificirane osebe z imenom D. ne bi opredelili kot informatorja že v ovadbi, če bi ta oseba dejansko bila policijski informator, izpodbija dokazno presojo in dejansko stanje v delu, v katerem je sodišče na podlagi dopisa Ministrstva za notranje zadeve (listovna številka 228) ugotovilo, da je ta oseba z imenom D. informator kriminalistične službe. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Glede trditve vložnika zahteve, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, četudi je oseba D. bila policijski informator, je pravilno stališče zavzelo že pritožbeno sodišče. Odredbo iz 1. odstavka 152. člena ZKP-95 so po 2. odstavku iste zakonske določbe izvrševali organi za notranje zadeve (vsebinsko enaka je tudi veljavna določba 5. odstavka 152. člena ZKP). Vendar to nikakor ni pomenilo, da organi za notranje zadeve zaradi zbiranja dokazov niso smeli pritegniti k sodelovanju tudi osebe, ki formalno pravno niso bile zaposlene v tem organu.

Pravilna je razlaga drugostopenjskega sodišča, da "tajno policijsko sodelovanje" iz 2. točke 1. odstavka 150. člena ZKP-95 že pojmovno pomeni, da organi za notranje zadeve izberejo za izvršitev tega ukrepa osebo, ki ni zaposlena pri tem organu, pa tudi ukrep "navideznega odkupa" iz 3. točke 1. odstavka 150. člena ZKP se praviloma izvršuje s pomočjo takih oseb. Šele poznejši Zakon o policiji (Uradni list RS, št. 49/1998) v 2. in 3. alinei 1. odstavka 49. člena opredeljuje tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje kot samostojna ukrepa. V času izvajanja ukrepov veljavne določbe 2. odstavka 152. člena ZKP-95, kakor je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, ni mogoče razlagati tako, da organi za notranje zadeve v posameznih primerih, glede na okoliščine, niso smeli pritegniti k sodelovanju osebe, ki pri njih niso zaposlene.

Po izdaji odredbe preiskovalnega sodnika z dne 15.11.1996, s katero je ta odredil izvajanje ukrepov po 2. in 3. točki 1. odstavka 150. člena ZKP-95, se je tajni sodelavec S., kakor je razvidno iz njegovega poročila, dne 18.11.1996 sestal s policijskim informatorjem D. in z njegovim posredovanjem prišel v stik z obsojenim D.V. Pri obeh navideznih odkupih sta bila navzoča tajna sodelavca, dne 20.11.1996 tajni sodelavec S., dne 23.11.1996 pa tajni sodelavec J. Ta dva sta dobila tudi potrebna finančna sredstva za navidezni odkup mamila, policijski informator D., ki sicer ni bil tajni sodelavec, pa je deloval izključno po njunih navodilih in pod njunim nadzorom. Da bi D. ravnal na lastno pest in v neskladju z danimi navodili, v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno. Zato je potrebno pritrditi sodišču druge stopnje, da dejstvo, da je pri izvajanju posebnih ukrepov poleg tajnega sodelavca sodelovala še oseba D., ki je imela status informatorja, na zakonitost ukrepov in dokazno vrednost izsledkov ni vplivalo. Nasprotne vložnikove navedbe, ki zavrača tako razlago 2. odstavka 152. člena ZKP-95 in zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP glede na navedene razloge niso utemeljene.

Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je tajni policijski sodelavec S. s pomočjo D. navezal prvi stik z obsojenim D.V. in da je bil navzoč pri poznejših srečanjih med obsojencem in tajnima sodelavcema. V tem delu vložnik zahteve samo pritrjuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Z nadaljnjimi navedbami, da je D. obsojencu pri prvem navideznem odkupu v hotelu K. na J. izročil 1.600 DEM, obsojenec pa njemu mamilo, pa zagovornik obsojenega D.V. izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v tistem delu, kjer je sodišče na podlagi dokazne ocene spoznalo, da je do izmenjave denarja in mamila prišlo med tajnim sodelavcem S. in obsojencem. Kakor je že bilo povedano, pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati.

Četudi bi bilo podano dejansko stanje, ki ga zatrjuje pritožnik, da sta si ob prvem navideznem odkupu mamilo fizično izmenjala obsojenec in policijski informator D., za kar pa dokazno ni nobene podlage, ta okoliščina v ničemer ne bi vplivala na zakonitost izvedenega ukrepa po 3. točki 1. odstavka 150. člena ZKP-95, saj je bilo nedvomno ugotovljeno, da je za isto mizo sedel tudi tajni policijski sodelavec S., ki so mu organi za notranje zadeve za navidezni odkup mamila izročili 1.600 DEM in po čigar navodilih je policijski informator vseskozi deloval. Po 4. odstavku 151. člena ZKP-95 se z odkupom predmetov ni smela izzvati kriminalna dejavnost. Obsojeni D.V. se je še pred prvim navideznim odkupom, kakor je razvidno iz njegovega zagovora, kar je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, dogovarjal o prodaji 200 tablet z nekim Z. in mu jih tudi ponudil, Z. pa je šele naknadno pripeljal osebo, za katero se je v postopku izkazalo, da gre za policijskega informatorja D. V konkretnem primeru torej ne gre za tako imenovano policijsko provokacijo (entrapment), saj z izvedbo ukrepa odkupa predmetov organi za notranje zadeve niso izzvali obsojenčeve kriminalne dejavnosti, tako da je sodišče ravnalo prav, ko je tudi na dokaze, pridobljene z izvedbo ukrepa navideznega odkupa predmetov, oprlo sodbo.

Z nadaljnimi navedbami, da je slikovni material posnet ob navideznem odkupu v hotelu K. neuporaben, da je izpovedba koordinatorja akcije T.O. neprepričljiva ter da bi bilo zato potrebno v zvezi s tem zaslišati tajna sodelavca S. in J., tako da ne bi bila odkrita njuna prava identiteta, na način kot je bilo storjeno to že pred koprskim sodiščem, vložnik zahteve izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Enako velja za zatrjevanja, da je pričevanje T.O. postavilo "pod vprašaj" tudi sodišče druge stopnje. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja, to je bilo v tej sodbi že povedano, ni zakonska podlaga za vložitev taga izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je na podlagi povedanega spoznalo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovno sodišče ni našlo podlage, da bi glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti odredilo, da se odloži izvršitev pravnomočne sodbe.