Jedro

Na podlagi splošnih navedb o kršitvah zakona izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 5797/2010 z dne 16. 2. 2010 K. K. in J. F. spoznalo za kriva kaznivega dejanja poslovne goljufije po tretjem in prvem odstavku 234. a člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), izreklo jima je pogojni obsodbi in v njima vsakemu določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnima zahtevkoma oškodovanih Š. P. in M. D. in obsojencema tudi naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 5797/2010 z dne 1. 6. 2010 zavrnilo pritožbo zagovornice obsojenega J. F. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso, pritožbi K. K. in njene zagovornice pa je zavrglo.

2. Zagovornica obsojenega J. F. je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri, kot pravi, uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vložnica navaja, da je bila obrambi okrnjena pravica do izvajanja dokazov, nadalje, da je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker razlogi sodbe nimajo utemeljitve glede dogovora o plačilu medu s protidobavo sladkorja, enaka kršitev pa naj bi bila storjena, ker je podano nasprotje med razlogi sodbe in izrekom in ker sodbi nimata utemeljitve o zagovoru obsojenca glede zamenjave medu za sladkor. Kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP (najbrž je mišljeno KZ) vložnica uveljavlja s trditvijo, da oškodovanca nista predložila številke bančnega računa, na katerega naj bi bil plačan med, poziv na plačilo pa sta oškodovanca izvedla šele v času, ko gospodarska družba L. d. o. o., ni bila več likvidna oziroma ni več poslovala. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, v čem je bila obsojenemu J. F. kršena njegova pravica, da v obrambo izvaja dokaze, da je bila za plačilo medu dogovorjena kompenzacija s sladkorjem. Za obstoj kaznivega dejanja znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije preslepitve s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ni pomembno, ali je bila za plačilo dogovorjena kompenzacija s sladkorjem ali plačilo v denarju, bistveno je, da je obsojenec skupaj s K. K. od oškodovancev med sprejel, zatrjeval da bo plačal v denarju oziroma z dobavo sladkorja, obljubljenega pa ni izpolnil. Zakaj bi vprašanje, ali je bila dogovorjena kompenzacija medu s sladkorjem oziroma očitek, da glede tega sodba nima utemeljitve, predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zahteva ne pojasni, zato v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti. Zgolj s trditvijo, da gre v tem delu za odločilno dejstvo, zahteva za varstvo zakonitosti ni obrazložila in na zadovoljiv način konkretizirala zatrjevane kršitve. Tudi če je obsojeni nastopal kot pomočnik direktorja gospodarske družbe L. d. o. o., to samo zase še ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni uresničil znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po tretjem in prvem odstavku 234. a člena KZ. Zakaj in v čem sodišče ni upoštevalo Zakona o davčnem postopku in kakšen je eventualni vpliv takšne kršitve na izpolnitev znakov kaznivega dejanja, zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni. Zatrjevana kršitev je nekonkretizirana in neobrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Ponavljanje, da sta bila oškodovanca dolžna predložiti bančni račun, ne more biti podlaga za trditev, da sta sodišči zagrešili „kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP“.

4. Zagovornica obsojenca je v odgovoru na odgovor državnega tožilca navedla, da se ne strinja s predlogom za zavrnitev zahteve in vztraja, da sta sodišči neargumentirano zavrnili izvajanje dokazovanja o kompenzaciji. Nadalje trdi, da obsojenec ni imel namena oškodovati oškodovanca ter vztraja pri razlogih vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Vložnica še zatrjuje, da niso izpolnjeni poleg subjektivnega tudi objektivni znaki kaznivega dejanja, ker oškodovanca nista posredovala številke računa, kamor naj bi se izvedlo plačilo, kasneje pa zaradi nelikvidnosti družbe L. d. o. o. prenos denarja ni bil več mogoč.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je manifestno neutemeljena. Pritrditi je treba stališču vrhovnega državnega tožilca, da zahteva ne pojasni zatrjevane kršitve pravic obrambe niti kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi ne kršitve kazenskega zakona po členu 372 ZKP (verjetno je mišljeno KZ). Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri mora vložnik kršitve zakona, na katere se sklicuje v svoji zahtevi obrazložiti, to pa pomeni ne le navesti zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ali citirati zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve podane. Na podlagi zgolj splošnih navedb o kršitvah zakona izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

6. Vrhovno sodišče je, potem ko je ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, oziroma da zatrjevanih kršitev ni mogoče preizkusiti, zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

7. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse temelji na prvem odstavku 95. v zvezi z 98. a členom ZKP.