Jedro

Soglasje za gradnjo je bilo dano v obliki sodne poravnave, zato tožnik okoliščin, zaradi katerih meni, da je neveljavno, ne more uveljavljati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo investitorici A.A. dovolila legalizacijo prizidka k dvostanovanjskemu objektu na zemljišču parc. št. 447/6 k.o. ..., z rekonstrukcijo strehe, pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnik solastnik zemljišča, na katerem stoji obravnavana gradnja. Na zaslišanju je izjavil, da daje soglasje k izdaji gradbenega dovoljenja pod pogoji, da B.B. predloži dokaz, da je svojih 50 % solastnine na parceli št. 447/6 k.o. ... prenesla na svojo hčerko A.A., da se upošteva sodna poravnava P 154/2007 z dne 27. 10. 2007 v zvezi z zadevo št. 06122-2182/2007, ki se vodi pri Inšpektoratu RS za okolje in prostor, Območni enoti Kranj, tako da se odstrani, kar je naloženo po odločbi, ter da se upošteva Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), da investitor na podlagi gradnje nima pravice zoper tožnika uveljavljati nobenih stroškov. Prvostopenjski upravni organ glede teh pogojev ugotavlja, da je tožnik s sodno poravnavo opr. št. P 154/2007 z dne 27. 9. 2007 dal izrecno soglasje k izgradnji prizidka in terase, ki sta „na tlorisu v prilogi A34 označena kot terasa B.B. cca. 14 m2 in prizidek B.B. soba cca. 14 m2“. Prav tako je tožnik v sodni poravnavi opr. št. I P 950/2005 z dne 16. 6. 2005 izjavil, da se strinja z nadaljevanjem gradnje in dovoljuje, da lahko B.B. nadaljuje z deli v stanovanju v pritličju ter s prekrivanjem strehe nad prizidkom, stopniščem in vhodom v pritlično stanovanje. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, določeni v 66. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1).

Ministrstvo za okolje in prostor je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da njegove navedbe izražajo nesoglasja med njim in B.B., kar na izdajo obravnavane odločbe ne vpliva. Tožnik je h gradnji obravnavanega prizidka izrecno dal soglasje v sodni poravnavi P 154/2007 z dne 27. 9. 2007, ki je bila sklenjena pred Okrajnim sodiščem v Kranju. Tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo navaja, „naj nelegalni prizidek ostane, ker otrok potrebuje svojo sobo“, kar po mnenju drugostopenjskega organa pomeni, da se strinja z legalizacijo prizidka.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je do 50/100 lastnik zemljišča parc. št. 447/6 k.o. ..., na katerem stojita stanovanjska stavba in gospodarsko poslopje, ki se sestoji iz še obstoječe drvarnice in v celoti porušene garaže. Drvarnica je last tožnika, porušena garaža pa v lasti A.A. Izbris garaže iz zemljiške knjige še ni bil opravljen in predstavlja predhodno vprašanje v zvezi z načelom enakovrednosti dajatev, saj A.A. ni dobroverni zemljiški posestnik njegovih 235,2 m2 nerazdruženega zemljišča. Ob upoštevanju prizidka in terase namreč A.A. koristi 40,00 m2 več prostega nerazdruženega zemljišča kot tožnik, kar pomeni, da gre pri dajanju soglasja za oderuško pogodbo, tako pogodbo pa je treba obravnavati po načelu ničnosti. Na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. A.A. ne spoštuje poravnave o odstranitvi nelegalne gradnje, zato je dano soglasje nično. Tožnik ne namerava prisilno odstopiti ali prodati svojega zemljišča komurkoli, temveč zahteva, da se mu to nadomesti tako, „da bo lahko še vedno koristil svoj idealni delež kot izključni lastnik in dobroverni zemljiški posestnik v izmeri 235,50 m2 in to v kosu (brez motenja posesti bilo kogar)“. To je možno le tako, da se porušena garaža v izmeri 19,00 m2 izbriše iz ZK in nelegalna gradnja v izmeri 50,00 m2 odstrani, prizidek pa ga v tem primeru ne moti. Nadaljnji pogoj za legalizacijo gradnje je tudi ureditev elektro priključka, česar A.A. ni storila. Kršena je bila tudi konvencija o varstvu človekovih pravic, saj tožnikovi dokazi niso bili upoštevani, prav tako je bila kršena pravica do kontradiktornega postopka, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nudenja nadomestila ter prepoved diskriminacije. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj po uradni dolžnosti razreši predhodno vprašanje glede ničnosti sodne poravnave št. P 154/2007 z dne 27. 9. 2007 Okrajnega sodišča v Kranju, ugotovi, da je izjava tožeče stranke z dne 28. 9. 2009 glede danega soglasja pod pogoji povsem legitimna in avtonomna, ter ugotovi, da A.A. pri legalizaciji gradnje prizidka ni izkazala pogoja komunalnega priključka, saj nima svojega električnega števca, niti najemne pogodbe s tožečo stranko za uporabo njegovega električnega števca. Poleg tega predlaga še, naj sodišče odloči, da izpodbijana odločba ostane v veljavi pod tam navedenimi pogoji, ter da vsaka stranka nosi svoje stroške.

V nadaljnji pripravljalni vlogi navaja še, da iz zapisnika in njegove izjave z dne 28. 9. 2009 nedvoumno izhaja, da je šlo pri izdaji gradbenega dovoljenja samo za legalizacijo prizidka in ne še za rekonstrukcijo strehe tega prizidka, soglasje pa je dal samo B.B. in ne A.A. To pomeni, da A.A. nima njegovega soglasja, saj to soglasje ne velja zanjo in tudi ne za rekonstrukcijo. Merodajno je samo soglasje, ki je bilo v upravnem postopku dano pisno ali direktno na zapisnik. Nasprotuje rekonstrukciji strehe, ki bo spremenila višino prizidka, ter zamenjavi kritine na celotnem objektu. Novo sleme strehe bo prekrilo eno od oken v njegovem delu hiše in s tem nedopustno poseglo v njegovo mansardno lastništvo. Glede na navedeno A.A. ne more dati soglasja k legalizaciji nelegalne gradnje, niti za rekonstrukcijo strehe, saj bi mu bila s tem „povzročena nedopustno nenadomestljiva posledica, samovoljno in z zvijačo ter z motenjem posesti, slednja pa tudi še ni izpolnila pogoja kot izhaja iz izreka zahtevka“. Porušena terasa z nadstreškom na mestu, na katerem v povečanem obsegu stoji nelegalna gradnja, ni bila predmet poravnave. Tožena stranka bi zato morala zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavreči ali zavrniti, ker nasprotuje dobrim običajem, vestnosti in poštenju ter je v nasprotju z moralnimi pravili in prisilnimi predpisi. Kljub navedenim dejstvom pa meni, da otroka A.A. potrebujeta sobo v nelegalni gradnji, zato predlaga, v kolikor je to mogoče, da nelegalna gradnja ostane v obstoječem stanju, brez rekonstrukcije strehe prizidka, ker je zadovoljiva in ustreza standardom, pod pogojem, da A.A. v celoti izpolnil „izrek zahtevka“. Sicer naj se gradbeno dovoljenje v celoti odpravi.

A.A. se v odgovoru na tožbo sklicuje na izrecno soglasje tožnika k izgradnji prizidka in terase, ki ga je dal v sodni poravnavi opr. št. P 154/2007 ter navaja, da tožnik ni nikoli uporabljal predela, kjer je prizidek in stara terasa, saj je bila prej tam pokrita terasa, last pokojnega očeta. Prav tako meni, da ni tožnik v nobenem primeru prikrajšana, niti ne obstaja kakšna škodna nevarnost. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi vsebinsko ponavlja tožbene navedbe.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, vsebinsko pa na tožbo ni odgovorila.

Tožba je neutemeljena.

Po 6. točki 1. odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve pred izdajo gradbenega dovoljenja med drugim preveriti tudi, ali ima investitor pravico graditi. Po 56. členu ZGO-1 za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu velja predvsem izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo.

Prva toženka je svojo ugotovitev o obstoju pravice graditi oprla na zemljiškoknjižno stanje, po katerem je investitorka polovična solastnica predmetnega zemljišča. Drugi solastnik tega zemljišča je tožnik, ki mora v skladu s 5. odstavkom 67. člena SPZ soglašati s posli, ki presegajo okvire rednega upravljanja s stvarjo v solastnini, posebno (med drugim) z določitvijo načina rabe. Kot pravilno ugotavlja prva toženka, je tožnik tako soglasje izrecno dal v 5. točki sodne poravnave, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Kranju v zadevi P 154/2007, dne 27. 9. 2009, sodišče pa dodaja še, da enako izhaja tudi iz sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnem sodišču v Kranju dne 16. 6. 2006. Iz nobene od teh poravnav ne izhaja, da bi bilo soglasje izdano pod kakršnim koli pogojem.

Pravilna je tudi ugotovitev prve toženke, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da se sklenjena poravnava in s tem soglasje tožnika nanaša prav na obravnavani prizidek, saj je ta prizidek v času sklenitve poravnave že stal. To izhaja iz listinske dokumentacije v upravnem spisu, med drugim iz besedila druge od navedenih sklenjenih sodnih poravnav.

Ker je bilo soglasje za gradnjo dano v obliki sodne poravnave, tožnik okoliščin, zaradi katerih meni, da je neveljavno, ne more uveljavljati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodno poravnavo je namreč mogoče izpodbijati le s tožbo za njeno razveljavitev (392. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožbene navedbe, ki se nanašajo na veljavnost tožnikovega soglasja k obravnavani gradnji in s tem na investitorkino pravico graditi, so zato neutemeljene, ugotovitev, da ima investitorka pravico graditi, pa pravilna in ustrezno obrazložena. Sodišče dodaja še, da premoženjskopravna razmerja med tožnikom in investitorko ne morejo biti predmet upravnega spora.

Glede nadaljnje tožbene navedbe, da bo z rekonstrukcijo strehe, ki bo spremenila višino prizidka, prekrito eno od oken v tožnikovem delu hiše, sodišče ugotavlja, da tožnik tega dejstva ni uveljavljal v upravnem postopku, v tožbi pa ne trdi, da tega ni imel možnosti storiti. Te navedbe zato po 3. odstavku 20. člena ZUS-1 predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ni moglo upoštevati. Pri tem dodaja, da je morebitno odstopanje dejanske gradnje od izdanega gradbenega dovoljenja lahko le predmet morebitnih inšpekcijskih postopkov.

Druga toženka ni pasivno legitimirana stranka. Po 5. odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je toženec država, lokalna skupnost oz. druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Druga toženka je v obravnavanem upravnem postopku nastopala kot investitorka in ni izdala nobene upravne odločbe, zato je zoper njo vložena tožba neutemeljena.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).