Jedro

Iz razlogov, ki jih je navedel organ, ni razbrati, kako naj bi dodatni cestni priključek vplival na zmogljivost občinske ceste in varnost prometa na njej oziroma kakšne škodljive posledice naj bi imel na zmogljivost ceste in varnost prometa na njej, kar za zavrnitev izdaje soglasja predpisuje 99. člen ZCes-1. Drugostopni organ je najprej poskušal odpraviti kršitev 9. člena ZUP, zagrešeno v postopku na prvi stopnji, za kar je imel podlago v 251. členu ZUP, nato pa v nadaljevanju svojo odločitev (o zavrnitvi pritožbe tožnika in potrditvi odločbe prvostopnega organa) oprl tudi na dokaze, o katerih se tožnik ni mogel izjaviti pred izdajo odločbe in s tem tudi sam kršil postopek. To pa posledično pomeni, da kršitev v postopku ni bila ustrezno odpravljena in je še vedno podana (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) ter je tudi iz tega razloga odločba nezakonita.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 2. točka izreka odločbe Občine Žirovnica, št. 371-0031/2016 z dne 27. 6. 2016, se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano 2. točko izreka odločbe odločil, da tožniku ne izda soglasja h gradnji dodatnega cestnega priključka z občinske ceste z oznako JP 650076 in parc. št. 929/44 k.o. ..., do zemljišča tožnika s parc. št. 929/22, k.o. ... V obrazložitvi se je skliceval na 99. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in navedel, da ima tožnikov objekt že obstoječ cestni priključek, ki je dovolj širok in ustrezno urejen. Lokacija dodatnega cestnega priključka bi segala do odcepa za cestni priključek dveh drugih stanovanjskih objektov. Prostor ob tem odcepu predstavlja del cestnega telesa (razširjena bankina), ki predstavlja manipulativne površine za potrebe občinske ceste (vzdrževanje ceste, obračanje vozil, ipd). Dovoz do objekta in parkirnih površin tudi ni nujno potreben.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa. VIII. poglavje ZCes-1 se ne nanaša na občinske ceste. Prvostopni organ si je 29. 9. 2016 še enkrat ogledal situacijo na terenu in jo fotografiral, fotografije pa priložil v spis. Glede na povedano in fotografije je organ ugotovil, da je cestni priključek do objekta tožnika širši kot za eno vozilo in da ima tožnik okoli hiše dovolj prostora za ureditev dodatnih parkirnih in manipulativnih površin, če meni, da jih potrebuje. Organ je zavrnil tudi pritožbeno navedbo o kršitvi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je drugostopni organ namesto, da bi odpravil procesne napake prvostopnega organa, zagrešil še nove procesne napake. Zapisnik komisije je bil dodan v spis kasneje, fotografije z ogleda v spis sploh niso bile vložene. Dosedanji priključek je povsem neprimeren in nevaren za prometno varnost. Zato je tožnik v pritožbi predlagal, da organ ugotovi stanje prometne varnosti cestnega priključka, pri čemer se je skliceval na 92. člen ZCes-1. Opozoril je, da na ogled 29. 9. 2016 ni bil vabljen. Organ se tudi ne ukvarja z vprašanjem prometne varnosti, kar je odločilna podlaga odločbe, to vprašanje pa lahko reši samo strokovnjak prometne varnosti, ne pa organ, ki nima tega znanja. Sicer pa 99. člen ZCes-1 napotuje organ, da mora biti soglasje dano ali zavrnjeno na podlagi predpisa, ki ureja priključke na javno cesto. Organ sploh ni ugotavljal pogoje za izdajo soglasje glede na drugi odstavek 99. člena ZCes-1, temveč se je ukvarjal z drugimi vprašanji, kar kaže na arbitrarnost odločanja. Organ bi moral opraviti dokaz z izvedenci. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, drugostopno odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. V nadaljevanju je tožnik svojo tožbo popravil in navedel, da jo vlaga zoper 2. točko izreka prvostopne odločbe, za katero je predlagal njeno odpravo, dodatno še opozoril, da je preglednost sedanjega priključka zaradi 3 m visokega zidu omejena in zato predstavlja skrito prometno situacijo, ki je nevarna. Prvostopni organ je kršil tudi lastni odlok, saj se je skliceval na nujnost, ki ni kriterij za izdajo oziroma zavrnitev soglasja. S takim ravnanjem pa je organ kršil tudi 6., 7., 8. in 9. člen ZUP.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo dodatno še pojasnila, da ima diskrecijsko pravico, da samostojno odloča o zadevah. Ker gre za priključek z vaške ceste, ki se konča cca. 75 m nad tožnikovo hišo, sta po mnenju toženke upravni delavki, ki sta o zadevi odločali, zadostno strokovno usposobljeni. Tožnik ne navaja tehtnih razlogov za izvedbo dodatnega cestnega priključka, razen varnost, na katero pa se v vlogi ni skliceval. Če pa soglasje ni dano, ni treba presojati kriterijev iz 99. člena ZCes-1. V odločbi druge stopnje je organ jasno zapisal, da se lahko večja varnost zagotovi z drugimi rešitvami, npr. ogledalom, kar pa očitno tožniku ni všeč, saj želi poleg obstoječega še dodatni priključek, iz tega pa sledi, da mu ne gre za varnost, ampak za udobje. Ker pa fotografije prikazujejo stanje na terenu, ki ga tožnik dobro pozna, mu niso bile kršene pravice. Smiselno je predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da iz same prometne situacije izhaja, da primarni priključek ni varen in da je smisel zahtevka v celoti povečana varnost. Sicer pa izboljšanje prometne varnosti z ogledalom ni v pristojnosti tožnika, temveč v pristojnosti toženke.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o ne-izdaji soglasja h gradnji dodatnega cestnega priključka z občinske ceste z oznako JP 650076 in parc. št. 929/44, k.o. ... do tožnikovega zemljišča s parc. št. 929/22, k.o. ... Podlaga za odločitev je bil Odlok o občinskih cestah in 99. člen ZCes-1, za katera (zlasti za 99. člen ZCes-1) tožnik zatrjuje, da ju je organ napačno uporabil oziroma ju ni, v postopku pa naj bi organ zagrešil tudi bistveno kršitev določb postopka.

8. Po 99. členu ZCes-1 se priključki nekategoriziranih cest ter individualni priključki na občinske ceste lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem upravljavca občinskih cest. S soglasjem na podlagi predpisa, ki ureja cestne priključke na javne ceste, se določijo tehnični in drugi pogoji gradnje, rekonstrukcije in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo (prvi odstavek). Upravljavec občinskih cest izda soglasje iz prejšnjega odstavka, če ugotovi, da to ne bo imelo škodljivih posledic za zmogljivost ceste in varnost prometa na njej (drugi odstavek).

9. Tak predpis, ki ureja cestne priključke na javne ceste, je v obravnavanem primeru Odlok o občinskih cestah. Ta v 31. členu predpisuje naslednje pogoje v zvezi z ureditvijo priključkov na občinsko cesto: -da je treba ureditev priključkov predvideti že v projektni dokumentaciji za gradnje ali rekonstrukcijo občinskih cest (prvi odstavek), - da stroške gradnje ali rekonstrukcije, vključno s postavitvijo potrebne prometne signalizacije krije njegov investitor (drugi odstavek), - da je tak priključek, skupaj s pripadajočo prometno signalizacijo v območju cestnega sveta občinske ceste sestavni del te ceste (tretji odstavek) in - da mora v primeru tehničnega pregleda zgrajenega priključka sodelovati občinska uprava zaradi ugotovitve njegove skladnosti s tehničnimi in drugimi pogoji, določenimi v soglasju iz prvega odstavka tega člena (četrti odstavek).

10. Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da organ za svojo odločitev ni navedel razlogov, ki bi temeljili na zakonu, natančneje na zgoraj citiranem 99. členu ZCes-1. Navedel je namreč, da dodatni dovoz ni nujno potreben glede na zadosti širok in ustrezno urejen obstoječ priključek, da bi lokacija dodatnega cestnega priključka segala do odcepa za cestni priključek dveh drugih stanovanjskih objektov, prostor ob tem odcepu pa naj bi predstavljal manipulativne površine občinske ceste. Iz povzetih razlogov tako ni razbrati, kako naj bi dodatni cestni priključek vplival na zmogljivost občinske ceste in varnost prometa na njej oziroma kakšne škodljive posledice naj bi imel na zmogljivost ceste in varnost prometa na njej, kar za zavrnitev izdaje soglasja predpisuje 99. člen ZCes-1, zaradi česar je izpodbijana odločba iz tega razloga nezakonita in jo je že zato treba odpraviti. Toženka sicer v odgovoru na tožbo navaja, da se je tožnik šele v pritožbi skliceval na varnost, ne pa že v svoji vlogi za izdajo soglasja, vendar pa to ni dejstvo, ki bi ga moral tožnik uveljavljati v okviru svoje trditvene podlage pri vložitvi vloge za izdajo soglasja, temveč je zakonsko določen razlog (oziroma eden od zakonsko določenih razlogov), ki mora biti presojen pri obravnavanje take vloge, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.

11. V postopku je bila tudi zagrešena bistvena kršitev določb postopka, natančneje 9. člen ZUP. Iz drugostopne odločbe je namreč razvidno (in kar potrjujejo tudi podatki spisa), da je drugostopni organ po tem, ko je najprej opravil ustno obravnavo, da bi se tožnik '' lahko izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi z njegovo vlogo, ki jih ni mogel pojasniti pred izdajo prvostopne odločbe'', kot izhaja iz vabila na zaslišanje, v spis pridobil fotografije iz ogleda na terenu (torej fotografije tožnikove hiše, obstoječega tožnikovega dovoza, dvorišča in občinske ceste) ter tudi na tej podlagi potrdil razlogovanje prvostopnega organa, da je obstoječi cestni priključek zadosti širok (širši kot za eno vozilo) in da ima tožnik okoli hiše dovolj prostora za manipulativne in parkirne površine, če meni, da jih potrebuje. Drugostopni organ je torej najprej poskušal odpraviti kršitev 9. člena ZUP, zagrešeno v postopku na prvi stopnji, za kar je imel podlago v 251. členu ZUP, nato pa v nadaljevanju svojo odločitev (o zavrnitvi pritožbe tožnika in potrditvi odločbe prvostopnega organa) oprl tudi na dokaze, o katerih se tožnik ni mogel izjaviti pred izdajo odločbe in s tem tudi sam kršil postopek. To pa posledično pomeni, da kršitev v postopku ni bila ustrezno odpravljena in je še vedno podana (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) ter je tudi iz tega razloga odločba nezakonita.

12. Sodišče se pa strinja, da za izdajo soglasja po 99. členu ZCes-1 oziroma za presojo izpolnjevanja pogojev iz te določbe ni treba pridobiti poročila presojevalca varnosti cest po 92. členu ZCes-1. Kot je tožniku pojasnil že upravni organ, se določbe VIII. poglavja Varnostne zahteve za cestno infrastrukturo, med katerimi se nahaja tudi 92. člen ZCes-1, nanaša na državne ceste, ne pa na občinske ceste. Ker pa je varnost na občinski cesti tudi pomembna, je zato (tudi) naložena presoja varnosti prometa na občinski cesti, ki pa jo po izrecni zakonski določbi (po že citiranem 99. členu ZCes-1) opravi sam upravljavec občinskih cest, torej občina.

13. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnika na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano 2. točko izreka odločbe odpravilo in zadevo v tem obsegu smiselno tretjemu in četrtemu odstavku istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, upoštevajoč mnenje sodišča, ki se tiče uporabe prava, ter stališč sodišča, ki se nanašajo na postopek, dopolniti ugotovitveni postopek in o zadevi glede na njegov rezultat ponovno odločiti.

14. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. To pomeni, da se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR. Plačana sodna taksa bo vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.