Jedro

Procesna predpostavka za odločanje ni izpolnjena niti takrat, kadar je sodna taksa plačana le delno.

Prekluzivni učinek roka za plačilo takse nastopi v tudi primeru, ko stranka procesno dejanje opravi po poteku roka, zato ni upoštevno, da je tožena stranka takso sedaj doplačala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo štelo za umaknjeno in postopek v tej pravdni zadevi ustavilo.

2. Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožena stranka in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi, ker je nepravilen in nezakonit. V pritožbi pojasnjuje, da je v roku plačala sodno takso v znesku 142,74 EUR, kar je razvidno iz priloženih pisnih dokazil o plačani sodni taksi. Kasneje je ugotovila, da je po sodnem izračunu taksa za 5,04 EUR višja in je sedaj to razliko nakazala. Sploh pa je ugovarjala navedeni vrednosti spornega predmete in izkazalo se bo, da je taksa še preplačana. Meni, da je sklep nepravilen, ker nalog za plačilo sodne takse ni bil vročen taksnemu zavezancu, ki je samo stranka postopka, pač pa pooblaščenki. Glede na določbo 39. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST-1) bi moralo sodišče uporabiti prejšnji taksi predpis, ker se je postopek začel pred uveljavitvijo ZST-1, in poslati zavezancu taksni opomin in ne nalog za plačilo. Prejšnji predpis je v 8. čl. tudi določal, da če taksa v celoti ni plačana, da se procesno dejanje vseeno opravi. Opredeljuje tudi stroške vložene pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Sodišče prve stopnje je sodno takso za vložitev pritožbe glede na vrednost spornega predmeta pravilno odmerilo v višini 147,78 EUR. Tožena stranka pa je v roku, ki ji je bil na voljo za plačilo takse za pritožbo, plačala le 142,74 EUR sodne takse, kot to sama navaja v pritožbi.

5. Nalog za plačilo sodne takse za vloge iz 1. odstavka 105.a člena ZPP, med katerimi je tudi pritožba, se vroča osebno stranki (1. odstavek 142. člena ZPP). Kadar pa ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu (7. odstavek 142. člena ZPP). Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da je bila vročitev naloga za plačilo sodne takse z ustreznim opozorilom na pravne posledice neplačila pritožnikoma vročena pravilno.

6. Tožena stranka je plačilni nalog pravilno prejela, saj je bil v redu vročen njeni pooblaščeni odvetnici. Ker v določenem roku ni plačala celotne takse, niti niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča pravilna, saj temelji na določbi 3. odstavka 105. a člena ZPP, po kateri se v takšnem primeru šteje, da je pritožba umaknjena. Procesna predpostavka za odločanje namreč ni izpolnjena niti takrat, kadar je sodna taksa plačana le delno (primerjaj Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, N. Betteto, stran 432 in sklep VS RS II Ips 244/2001).

7. Rok za plačilo takse je prekluzivni rok, pri katerem procesnega dejanja po poteku roka ni več mogoče opraviti. Prekluzivni učinek roka nastopi tudi v primeru, ko stranka procesno dejanje opravi po poteku roka, zato ni upoštevano, da je tožena stranka takso sedaj doplačala.

8. Sklicevanje na določbe Zakona o sodnih taksah iz leta 1990 je brezpredmetno, čeprav drži, da ZST-1 za postopke, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, in ta je tak, napotuje na uporabo dotedanjih predpisov in tarif. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo veljavne določbe ZPP (105a člen) in pritožnika tudi ustrezno podučilo.

9. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Stroške neuspele pritožbe morata pritožnika kriti sama (1. odst. 154. čl. ZPP).