Jedro

Ob ugotovitvah, je bila večina strojev, glede katerih se odmerja odškodnina, starejša od 14,2 let in po predvojnih standardih že tehnično amortiziranih, podlago za odmero odškodnine lahko predstavlja le 4. odstavek 7. člena Navodila, ki zapoveduje 70% amortizacijo, saj so bile premičnine kljub tehnično popolni amortizaciji še vedno v uporabi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločalo še o delu zahtevka za vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno predlagateljevemu očetu. Gre za premičnine (tekstilne stroje), glede katerih je bila med strankama sporna vrednost ob zaplembi. Sodišče je nasprotni udeleženki naložilo, da pokojnemu F. S. vrne zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine v višini 262.630,43 EUR v obveznicah, kot izhaja iz 1. točke izreka sklepa.

2. Predlagatelj v pravočasni pritožbi navaja, da se pritožuje zaradi prenizko določene višine odškodnine za zaplenjeno premoženje. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je med strankama sporna višina odškodnine, in sicer glede upoštevanja amortizacije, pri čemer se je nasprotna udeleženka zavzemala za 70 %, predlagatelj pa za 50 % znižanje. Izvedenec je izdelal štiri variante izračunov, pri čemer je sodišče takoj izločilo 4., prav tako pa stranki, saj sta izbrali ena 2. in druga 3. varianto. Navaja, da so bile različne variante posledica ne dovolj natančne naloge sodišča izvedencu in nepravilne uporabe materialnega prava. V nadaljevanju primerja mnenja predpravdnih in pravdnih izvedencev in poudarja, da je za ugotovitev amortizacije bistvenega pomena ugotovitev oziroma upoštevanje življenjske dobe strojev. Nato povzema, kako je izvedenec S. prišel do podatkov, na podlagi katerih je ugotovil amortizacijo, ter poudarja, da je ves čas zatrjeval, da bi bilo treba upoštevati dejansko dobo obratovanja strojev, ki je bila znatno daljša, kot so narekovali administrativni predpisi. Zaradi določitve odškodnine je treba ugotoviti dejansko vrednost stvari in ne popačeno iz katerih koli vzrokov. Med postopkom je navajal, da je treba upoštevati, da je v času zaplembe obstajalo povečano povpraševanje po strojih in manjša ponudba. Navaja, da se je po prejemu izvedenskega mnenja strinjal z amortizacijo v višini 50 %, kljub temu da meni, da ni realna oziroma je previsoka, to pa iz razloga, da se ta postopek čim prej zaključi. Povzema ključno določbo Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Nadalje navaja, da je izvedenec v osnovnem mnenju izračunal odškodnino v višini 399.905 ter ta izračun strokovno branil kot najprimernejšega tudi v dopolnitvah, pri čemer pritožnik te dele dopolnitev povzema. Sodišče je nato izvedencu naložilo, da naredi dodatne izračune, pri čemer je spregledalo prvi odstavek 7. člena Navodil, po katerem se amortizacija upošteva pri izračunu odškodnine, drugi do četrti odstavek tega člena pa se uporabijo le, če prvega odstavka ni mogoče ugotoviti. Na navedeno kaže dejstvo, da je izračun celo nekaj nižji, kot v tretjem odstavku 7. člena Navodil prepisani izračun. Zmotna uporaba prava je razvidna iz dela obrazložitve na 6. strani, v katerem je sodišče izrecno izločilo 1. varianto izračuna, ki ga je izvedenec zagovarjal ko pravi izvedenski izračun, češ da ni v skladu z ZDen in Navodili, a spregledalo prvi odstavek 7. člena, ki izvedencu omogoča ugotovitev prave oziroma realne amortizacijske stopnje. Še enkrat poudarja, da izračun ne upošteva življenjske dobe strojev (ki je bila 45, po drugih izračunih pa celo 53 let) kot izhodišča za izračun amortizacije. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti 3. varianto, ki je po izračunu najbližje izračunu po 1. varianti, poleg tega pa ga je izvedenec bistveno bolj utemeljil, in sicer je izračun oprt na tip stroja. Ker pri vseh strojih ni našel tipa, je pri njih upošteval celo nekaj višjo amortizacijo, kot jo predpisuje tretji odstavek 7. člena Navodil. S strani sodišča sprejet izračun je najmanj podprt s strani izvedenca, saj izhaja iz hipotetičnega stanja, saj je amortizacijska doba določena mimo življenjske dobe strojev. Sodišče je zmotno menilo, da gre tu za dejstvo, ki bi ga bilo treba prerekati, sicer pa je predlagatelj s svojimi izračuni to vseskozi izpodbijal. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in mu prisodi razliko v odškodnini v višini 175.087,64 in stroške postopka.

3. Nasprotna udeleženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zgrešen je pritožbeni očitek, da so štiri različice izračuna odškodnine, ki jih je napravil izvedenec, posledica ne dovolj natančne naloge sodišča izvedencu in nepravilne uporabe materialnega prava. V osnovnem izvedenskem mnenju je namreč izvedenec odškodnino izračunal na nedopusten način, na kar je opozorila nasprotna udeleženka (list. št. 412). Sodna praksa je jasna in enotna: višina odškodnine v postopku plačila odškodnine za zaplenjeno premoženje se ugotavlja v skladu z določili ZDen in podzakonskimi predpisi, zlasti Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (1). S sodno prakso je seznanjen tudi predlagatelj, nenazadnje je bila prav v tej nepravdni zadevi zavrnjena njegova revizija, iz katere jasno izhaja tàko stališče (2). Ker osnovni izvedenčev izračun ne temelji na teh izhodiščih, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in zahtevalo dopolnitev mnenja. Izvedenec je nato mnenje dvakrat dopolnil, nazadnje tako, da izdelal štiri različice, med katerimi za tri obstoji materialnopravna podlaga v Navodilu. Prva različica, ki je izračun po prvotnem izvedenskem mnenju in v nasprotju s sodno prakso, nima materialnopravne opore, zato jo je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo. Da prva različica obračuna ni v skladu s sodno prakso, je že pred sodiščem prve stopnje priznal tudi predlagatelj (ko je sprejel (po vrsti) drugo različico, je navedel, da je to prva med vsemi, ki temelji na pozitivnih predpisih – list. št. 488).

6. Sodišče prve stopnje, kar za pritožnika niti ni sporno, je kot nepravo izključilo tudi četrto različico, saj je ugotovilo, da obe stranki izrecno priznavata, da je predcenitev iz leta 1940 verodostojen cenik, izvedenec pa je to možnost ponudil zgolj za primer, če bi sodišče ocenilo, da ta predcenitev (priloga A 13) nima lastnosti verodostojne listine. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da listina ima potrebne lastnosti iz 5. člena Navodila (5. in 6. stran obrazložitve izpodbijanega sklepa), česar pritožnik ne izpodbija, tudi ta obračun odškodnine ni pravilen.

7. Za pravilno izbiro preostalih različic, ki jih je ponudil izvedenec (druge in tretje), pa je treba najprej materialnopravno raztolmačiti (3) 7. člen Navodila. Navodilo izhaja iz predpostavke, da zaplenjene nepremičnine niso bile amortizirane, zato predpisuje, da se amortizacija odšteje od dobljene vrednosti, če ta ni bila že upoštevana pri ugotavljanju vrednosti (prvi odstavek 7. člena); če amortizacijske dobe/stopnje ni mogoče ugotoviti, predpostavlja, da so stroji amortizirani v petnajstih, ostale premičnine pa v desetih letih od izdelave (drugi odstavek 7. člena); če pa stranka ne more izkazati leta izdelave oziroma tega ni mogoče ugotoviti, se šteje, da so bile premičnine ob podržavljenju amortizirane 50 %. Predlagatelj očitno ne razume (kar sicer res ni eksplicitno zapisano, ker je to logično po naravi stvari), da odškodnina ne pripada v primeru, da je premičnina v času zaplembe že amortizirana. To izhaja iz četrtega odstavka 7. člena, ki izjemoma priznava odškodnino tudi za že amortizirane premičnine, pod pogojem, da so bile te ob podržavljenju še v funkciji oziroma so obratovale (4).

8. Pritožnik pojem amortizacije zmotno enači z življenjsko dobo strojev. Izvedenec je pojasnil, da gre za tehnično amortizacijo, torej za teoretično/posplošeno dobo delovanja, ki nima zveze s konkretno življenjsko dobo posameznega stroja. Pojasnil je tudi, da so bili stroji zaradi politične in posledično ekonomske osamitve vzhodno blokovskega ekonomskega sistema v uporabi mnogo dlje, kot je to določala tehnična amortizacija. Tudi Navodilo očitno ločuje med (tehnično) amortizacijo in življenjsko dobo premičnin, sicer četrti odstavek 7. člena ne bi imel smisla. Za odločitev pritožbenega sodišča je ključno, da pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje (stran 7 obrazložitve, zgoraj), da je bila večina strojev, glede katerih se odmerja odškodnina, starejša od 14,2 let in po predvojnih standardih že tehnično amortiziranih. Čim je tako, podlago za odmero odškodnine lahko predstavlja le četrti odstavek 7. člena, ki zapoveduje 70 % amortizacijo, in sicer zato, ker so bile premičnine kljub tehnično popolni amortizaciji (torej knjigovodsko gledano vrednostno na ničelni stopnji) še vedno v uporabi, zato jim priznava neko vrednost. Navodilo je to vrednost določilo kot 30 % osnovne vrednosti stroja (kar izhaja iz dejstva, da se 70 % vrednosti odšteje kot amortizacija). Če bi sodišče sledilo predlagatelju in uporabilo prvi odstavek, bi moralo odšteti celotno tehnično amortizacijo, posledično pa njegov zahtevek zavrniti.

9. S pritožbeno navedbo, da bi bilo treba upoštevati dejansko dobo obratovanja strojev, ki je bila znatno daljša, kot so narekovali administrativni predpisi, skuša predlagatelj smiselno doseči zavrnitev podzakonskega predpisa – Navodila (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru ne vidi razloga, da se ne bi oprlo na določbe Navodila, tudi sicer pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že pojasnilo in zavzelo jasno stališče, da Navodilo predstavlja dovoljeno dopolnitev določb 44. člena ZDen ter da odškodnina po določbah ZIZS in ZDen ni pravična denarna odškodnina po splošnih predpisih civilnega prava (5).

10. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in odškodnino prisodilo po četrtem odstavku 7. člena Navodila in torej sledilo tretji različici obračuna, ki jo je ponudil izvedenec (in jo je zagovarjala nasprotna udeleženka). Za uporabo tretjega odstavka 7. člena in drugo izvedenčevo različico ni pogojev, saj je izvedenec ugotovil leto izdelave strojev (upoštevaje predcenitev iz leta 1940 – priloga A 13) in na tej osnovi tudi ugotovil, da je bila večina premičnin ob podržavljenju tehnično že amortiziranih. Če stroji v trenutku zaplembe ne bi bili več v uporabi, bi to dejstvo na podlagi prvega odstavka 7. člena Navodil pripeljalo do zavrnitve predlagateljevega zahtevka, tako pa mu je sodišče ob uporabi četrtega odstavka lahko prisodilo (ni nič več kot to) odškodnino v višini, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa.

11. Vse pritožbene navedbe so torej neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v izpodbijanem delu potrdilo. Odločitev o stroških postopka je vsebovana v odločitvi o pritožbi in je njena logična posledica.

(1) Ur. list RS, št. 23/1992, v nadaljevanju Navodilo.

(2) Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 1. 2010, opr. št. II Ips 386/2010. (3) Primerjaj sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 31. 5. 2011, opr. št. IV U 191/2010. (4) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 21. 6. 2012, opr. št. X Ips 333/2011. (5) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu z dne 30. 5. 2013. opr. št. II Ips 114/2013.