Jedro

Ker sta na strani tožene stranke nastopali dve pravni osebi, sodišče pa je v izreku odločilo, da je k plačilu zavezana tožena stranka, takšen izrek sodbe ni razumljiv.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v I/1 točki in v 1. odstavku I/2 točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa prvotožene stranke z dne 16.12.1998 in 25.1.1999, sklep drugotožene stranke z dne 16.4.1998 in sklep prvotožene stranke z dne 29.6.1999 o razporeditvi tožnice na čakanje na delo od dne 1.1. do 21.12.1999 (I/1 tč. izreka); nadalje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko nadomestila plače za čas od dne 1.1. do 21.12.1999 v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od navedenih zneskov odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, na kar tožnici izplačati neto razlike; plačati regres za letni dopust za leto 1999, odpravnino ob upokojitvi in stroške postopka (1. odst. I/2 tč. izreka). Kar je tožnica iz naslova denarnih zahtevkov zahtevala več, je sodišče zavrnilo (2. odst. I/2 tč. izreka). Tožbo zoper drugotoženo stranko pa s sklepom zavrglo (II. tč. izreka). Prvotožena stranka se je pritožila zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je v času sodnega postopka zoper njo tekel stečajni postopek, ki se je kasneje zaključil s potrjeno prisilno poravnavo, zoper drugotoženo stranko pa postopek izbrisa iz sodnega registra, zaradi česar bi moralo sodišče glede obeh strank v skladu z določbo 205. čl. ZPP prekiniti postopek. Tožnica ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, saj svojih zahtevkov ni ustrezno prijavila v stečajno maso. Nadalje opozarja na nasprotja v izreku sodbe, saj sodišče ne bi smelo razveljaviti sklepa drugotožene stranke, če je istočasno zoper njo zavrglo tožbo. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o dajatvenih zahtevkih, saj je v letu 1998 veljal prevzem v delovno razmerje k najemniku tudi za tožnico. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Pritožba nima nikakršnih razlogov za izpodbijanje sklepa sodišče prve stopnje o zavrženju tožbe zoper drugotoženo stranko, čeprav se v svojem uvodu na takšno izpodbijanje sklicuje, saj pooblaščenec prvotožene stranke za vložitev pritožbe zoper to stranko nima pooblastila. Ne glede na to pa je bila ta stranka tudi izbrisana iz sodnega registra. Zato je pritožbeno sodišče presojalo pritožbo prvotožene stranke zoper sodbo le v obsegu, v katerem je bilo ugodeno tožničinim zahtevkom in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za razveljavitev sklepa drugotožene stranke dne 16.4.1998 (pravilno: 1999). Zmotno je tudi štelo sklep z dne 16.12.1998, da ga je izdala prvotožena stranka, saj gre pri tem sklepu dejansko za odločitev drugotožene stranke. Ker je tožbo v obsegu zahtevkov zoper drugotoženo stranko v celoti zavgrlo (II. izreka sklepa), bi morala takšna odločitev veljati tudi oba navedena razporeditvena sklepa, ki jih je izdala drugotožena stranka. Nadalje bi moralo sodišče prve stopnje v I/2 tč. izreka točno določiti, katera od strank je zavezana poravnati tožnici denarne dajatve. V tej zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da mora biti izrek sodbe jasno oblikovan in v njemu določno opredeljeno, kako je sodišče odločilo v zvezi z zahtevkom, saj postane pravnomočen le izrek sodbe. Če je ta nerazumljiv, ni mogoče ugotoviti kaj je pravnomočno razsojeno. Zato je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih nejasnosti in nasprotij v izpodbijani sodbi (I/1 in 1. odst. I/2 izreka) razveljavilo odločitev in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Sicer pa se pritožbeno sodišče glede na to, da je bila tožnica do upokojitve dejansko delavka še takrat obstoječe drugotožene stranke, strinja z pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje o prevzemu obveznosti na strani prvotožene stranke do poravnave denarnih dajatev iz delovnega razmerja in nedopustnostjo, da je odločitve v zvezi z razporeditvijo tožnice sprejemala tudi družba, ki ni bila njen delodajalec. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v obsegu razveljavljenega dela sodbe, v katerem bo moralo odpraviti že navedene procesne opustitve, ponovno odločiti o vtoževanih zahtevkih, kot tudi o stroških postopka, če stranki v sporu ne bosta našli ustrezne možnosti, da zadevo rešita na sporazumen način.