Jedro

V zvezi z dokazovanjem lastništva v postopkih po določbah ZGO-1 kot ustrezen dokaz o lastništvu velja tudi notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske pravice v zemljiško knjigo. V postopkih po ZGO-1 torej ne glede na določbe SPZ ali ZZK-1 navedene listine predstavljajo ustrezen dokaz o lastninski pravici. Ob analogni uporabi navedene določbe je tudi v primeru inšpekcijskih postopkov po določbah ZGO-1 po presoji sodišča takšna listina ustrezen dokaz za ugotovitev inšpekcijskega zavezanca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor odločil, da morata tožnika kot inšpekcijska zavezanca takoj ustaviti vsa dela pri gradnji prizidka na zahodni strani poslovnega objekta nekdanje trgovine v tlorisnih izmerah 4,70 x 4,50 m in prizidka na vzhodni strani istega objekta tlorisnih izmer 10,50 x 9,05 m na zemljišču s parc. št. 291/10 in 291/17 k.o. ... (1. točka izreka); da morata v roku dveh mesecev od vročitve odločbe prizidka odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje (2. točka izreka); da bo v primeru neizpolnitve obveznosti opravljena izvršba nedenarne obveznosti po pooblaščenem izvajalcu ali s prisilitvijo (3. točka izreka); da za objekt veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu dne 22. 1. 2009 in 10. 7. 2012, kakor tudi pri zaslišanju tožnikov dne 2. 3. 2011 in 11. 5. 2011 ugotovljeno, da sta tožnika na podlagi darilnih pogodb z dne 4. 1. 2004 in 11. 4. 2005 ter zemljiškoknjižnih predlogov z dne 5. 4. 2005 in 26. 5. 2005 postala lastnika zemljišč parc. št. 291/10 in 291/17 k.o. ... in objektov na teh zemljiščih. Prizidek na zahodni strani objekta je v III. gradbeni fazi, prizidek na vzhodni strani pa je urejen kot gostinski prostor, ki se uporablja. Na podlagi dokumentacije Upravne enote Ruše je bilo ugotovljeno, da je bilo za objekt trgovine izdano gradbeno dovoljenje dne 6. 12. 1991 ter uporabno dovoljenje 4. 6. 2001 takratnima lastnikoma in investitorjema A.A. in B.B. Imenovana sta dne 20. 9. 1993 tudi podala vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo prizidkov, ki je bilo tudi dne 6. 10. 1993 izdano, vendar pa je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja dne 28. 3. 2000 pravnomočno zavrnjena. Sedanja lastnika C.C. in D.D. sta dne 21. 3. 2007 po pooblaščencu B.B. vložila vlogo za spremembo namembnosti obstoječe trgovine v prostor za druženje članov, ki pa je bila 18. 4. 2007 zavržena. Po podatkih Upravne enote Ruše tako za sporna prizidka ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Ob zaslišanju sta B.B. in A.A. povedala, da nista lastnika nepremičnine in da ne moreta dati nobene izjave glede gradnje prizidkov niti o investitorstvu. D.D. je ob zaslišanju povedala, da se ne spomni, kdaj in kdo je gradil prizidka, da pa sta bila oba že zgrajena ob darilni pogodbi dne 4. 1. 2004, s katero je A.A. njej in C.C. podarila svoj solastniški delež nepremičnine. Enako je povedal tudi C.C. V zvezi z lastništvom objektov je gradbeni inšpektor opravil poizvedbe pri Okrajnem sodišču v Mariboru, kjer so potrdili, da je bil podan predlog za vpis spremembe lastništva v zemljiški knjigi, ki pa zaradi procesnih ovir ni realiziran. V zvezi s časom gradnje prizidkov je gradbeni inšpektor opravil tudi poizvedbe pri Geodetskem inštitutu Slovenije, ki je odgovoril, da je bil prizidek na zahodni strani poslovnega objekta zgrajen med leti 2005 in 2006, prizidek na vzhodni strani pa med leti 1994 in 1996. Na podlagi navedenega je gradbeni inšpektor zaključil, da gre za nelegalno gradnjo glede na predpise, ki so veljali v času od 1994 do 1996, kakor tudi predpisov, ki so veljali v obdobju 2005 do 2006. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnikov. Pri tem se sklicuje na ugotovitve gradbenega inšpektorja. Zahodni prizidek je bil zgrajen že ob sklenitvi darilne pogodbe, zato je tožnika že iz tega razloga potrebno šteti za investitorja le-tega. Vzhodni prizidek je bil zgrajen v letih 1994 do 1996, vendar sta A.A. in B.B. ves čas inšpekcijskega postopka zatrjevala, da že od leta 2004 oziroma 2005 nista več lastnika nepremičnin, medtem ko tožnika ves čas inšpekcijskega postopka zatrjujeta, da sta solastnika navedene nepremičnine, kar izhaja tudi iz sklenjenih darilnih pogodb in predloga za vpis v zemljiško knjigo. Imenovana sta tudi leta 2007 vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti obstoječe trgovine, torej sta že tedaj nastopala kot lastnika omenjenih parcel. Glede na navedeno je tožnika šteti kot inšpekcijska zavezanca.

Tožnika v tožbi navajata, da je izpodbijana odločba pravno nepravilna in izdana v nasprotju s predpisi. V pritožbi sta se sklicevala, da nista lastnika nepremičnin parc. št. 291/10 in 291/17 k.o. ..., česar pa upravni organ sploh ni upošteval. Objekt je bil v celoti zgrajen 1972 leta na podlagi gradbenega dovoljenja, ki je bilo pravnomočno. Objekt sta zgradila B.B. in A.A. Opravljenih je bilo več inšpekcijskih pregledov, vendar nikoli ni bilo nobene nepravilnosti. Leta 2005 sta lastnika s tožnikoma kot njunima otrokoma sklenila darilno pogodbo, na podlagi katere pa tožnika nikoli nista pridobila lastninske pravice. Lastninska pravica se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, do česar do sedaj še ni prišlo in verjetno tudi ne bo, ker je v zemljiški knjigi vpisana prepoved odtujitve in obremenitve iz leta 1999. Nesprejemljivo je, da se ne upošteva zemljiška knjiga, kjer je izkazana evidenca o lastništvu nepremičnin. Lastninska pravica se ne izkazuje z izjavami v postopku, temveč z zemljiško knjižnim izpiskom. Posledično ne moreta biti zavezanca, ker nista lastnika niti nimata nepremičnine več v posesti. Predlagata, da sodišče po opravljeni glavni obravnavni izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

ZGO-1 nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje (kamor po 12. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 spada tudi nelegalna gradnja), vendar je to vsaj posredno mogoče ugotoviti po prvem odstavku 157. člena istega zakona, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je ena izmed drugih sankcija za nedovoljeno gradnjo. Po tej določbi je zavezanec investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oz. objekt. Takšno stališče izhaja tudi iz obsežne enotne upravne sodne prakse s tega področja. Tako se sankcije iz 152. člena ZGO-1 primarno izreče investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. Iz podatkov spisa izhaja, da za sporna prizidka na vzhodni in zahodni strani poslovnega objekta nekdanje trgovine ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Po ugotovitvah Geodetskega inštituta Slovenije je bil prizidek na vzhodni strani zgrajen med leti 1994 in 1996, prizidek na zahodni strani pa v času od 2005 do 2006. V spisu se nahajata tudi kopiji dveh notarsko overjenih darilnih pogodb z dne 4. 1. 2004 in 11. 4. 2005, s katerima sta A.A. in B.B. kot darilodajalca podarila C.C. in D.D. kot obdarjencema vsak svoj solastniški delež na nepremičninah parc. št. 291/10 in 291/17 k.o. ... Navedeni darilni pogodbi sta bili z zemljiško knjižnima predlogoma z dne 11. 4. 2005 in 26. 5. 2005 predloženi Okrajnemu sodišču v Mariboru zaradi vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Iz potrdil navedenega sodišča je razvidno, da je to omenjeni vlogi prejelo dne 11. 4. 2005 oz. 30. 5. 2005. Glede na navedene spisne podatke je tudi po presoji sodišča ugotovitev obeh upravnih organov, da sta tožnika inšpekcijska zavezanca, pravilna. Tožnika se namreč ves čas postopka, kakor tudi v tožbi, sklicujeta le na dejstvo, da njuna lastninska pravica ne izhaja iz podatkov zemljiške knjige, zaradi česar ju v smislu Stvarnopravnega zakonika ni mogoče šteti za lastnika obravnavane nepremičnine. Navedeno sicer drži, vendar v konkretnem primeru ni odločilno za določitev inšpekcijskega zavezanca. Inšpekcijski zavezanec je lahko tako investitor oz. lastnik objekta, kakor tudi lastnik nepremičnine, na kateri objekt stoji. Za zahodni prizidek je bilo ugotovljeno, da sta tožnika tudi investitorja, saj je bil zgrajen v času po sklenjenih darilnih pogodbah. Navedenemu tožnika v postopku nista ugovarjala oz. se o investitorstvu sploh nista želela izjasniti. V zvezi z dokazovanjem lastništva pa v postopkih po določbah ZGO-1 kot ustrezen dokaz o lastništvu (dokazilo o pravici graditi, ki je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja) velja tudi notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske pravice v zemljiško knjigo. V postopkih po ZGO-1 torej ne glede na določbe Stvarnopravnega zakonika ali Zakona o zemljiški knjigi navedene listine predstavljajo ustrezen dokaz o lastninski pravici. Ob analogni uporabi navedene določbe je tudi v primeru inšpekcijskih postopkov po določbah ZGO-1 po presoji sodišča takšna listina ustrezen dokaz za ugotovitev inšpekcijskega zavezanca. Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je prav tožnika šteti za inšpekcijska zavezanca tudi za prizidek na vzhodni strani poslovnega objekta. V zadevi pa ni sporno, da za omenjena prizidka gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, pa bi moralo biti glede na predpise, ki so veljali v času posega, kakor tudi v času izreka inšpekcijskega ukrepa, zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je o tožbi odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, ni sporno, prav tako pa so predlagani dokazi že v upravnem spisu, oz. niso pomembni za odločitev v zadevi.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.