Jedro

Skladno s 101. členom OZ velja, da se mora dano vračati sočasno, po načelu iz roke v roko. Vendar pa je potrebno nadalje upoštevati, da se pravilo sočasnega vračanja uresničuje z ugovorom, ki je smiselno enak ugovoru neizpolnitve po 102. členu OZ. Gre za ugovor materialnega prava, ki ga sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti.

Pogodbena izključitev odgovornosti prodajalca za stvarne napake ni sama po sebi nična, temveč je potrebno pri tem upoštevati specialno določbo 2. odstavka 466. člena OZ.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: je dolžna tožena stranka v roku 8ih dni plačati tožeči stranki 2.160,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 03. 2007 do plačila (1. točka izreka); se v preostalem delu, glede plačila 213,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 03. 2007 do plačila, tožbeni zahtevek zavrne (2. točka izreka); je tožena stranka dolžna v roku 8ih dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.081,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3 točka izreka); nosi tožena stranka sama svoje stroške (4. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v njenem ugoditvenem in stroškovnem delu (1. 3. in 4. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu s stroškovno posledico v zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo v njenem izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: da je tožeča stranki pri toženi kupila računalniški računovodski program B za računovodske servise z dodatnim uporabnim mestom in zanj plačala 258.876,00 SIT; da je tožena stranka program B nepravilno namestila na računalnika tožene stranke, zaradi česar je prihajalo do napak v delovanju računalniškega sistema; da je tožeča stranka toženo pravočasno obvestila o (skriti) napaki ter da je ta pristopila k njeni odpravi; da je tožeča stranka zaradi (neodpravljene) napake v delovanju programa odstopila od pogodbe.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala po dveh podlagah: a) kondikcijski: na vrnitev kupnine za računalniški računovodski program B po odstopu od kupoprodajne pogodbe zaradi napak pri delovanju programa (v višini 1.080,27 EUR s pp); b) odškodninski: na povračilo škode nastale zaradi napak pri delovanju programa (v višini 1.293,65 EUR s pp).

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po obeh podlagah (razen glede 213,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 03. 2007 do plačila, tč. 2 izreka sodbe, ki ni pritožbeno izpodbijan) ugodilo. Pritožba odločitev sodišča prve stopnje napada v naslednjih razlogih: a) da sodišče prve stopnje zmotno ni uporabilo določbe licenčnega sporazuma o izključitvi odgovornosti tožene stranke za škodo, ki izvira iz stvarne napake; b) da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine (po višini) zmotno presodilo kot sklepčnega; c) da sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo kondikcijske obveznosti tožeče stranke vrniti toženi stranki program, ki ga je prejela.

Pod a) Pritožbeno sodišče pritrjuje naziranju pritožbe, da pogodbena izključitev odgovornosti prodajalca za stvarne napake ni sama po sebi nična, temveč je potrebno pri tem upoštevati specialno določbo 2. odstavka 466. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Slednja določa, da je pogodbena omejitev in izključitev odgovornosti za napake stvari nična (zgolj), če je bila napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca ali takrat, ko je prodajalec kupcu vsilili takšno pogodbeno določilo, ker je izkoristil svoj prevladujoč položaj. Tožeča stranka takšnih okoliščin ni zatrjevala, zato je zaključek sodišča prve stopnje o (brezpogojni) nedopustnosti izključitve odgovornosti oz. o njenem nasprotju z načelom vestnosti in poštenja oz. moralo zmoten.

Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna iz drugih razlogov. Tožena stranka je v tč. 3 odgovora na tožbo z dne 30. 04. 2007 (list. št. 15) navedla besedilo dogovora strank v 5. tč. licenčnega sporazuma (B2). Navedbe v pritožbi ne povzema v celoti, saj je v odgovoru na tožbo navedla, da „je z licenčnim sporazumom izključena prodajalčeva odgovornost za kakršnokoli škodo, nastalo zaradi uporabe ali neuporabe programa, oziroma je podrejeno, omejena le na višino zneska kupnine za program“. Tožeča stranka navedbe ni prerekala, zato jo je potrebno šteti kot dokazano (2. odstavek 214. člena ZPP), s tem pa za ugotovljeno vsebino dogovora med pravdnima strankama. Slednja je namreč stvar dejanskega prava in je v domeni navajanja strank (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 769/2007 z dne 02. 12. 2010). Iz vsebine pogodbenega dogovora, kot jo je navedla tožena stranka, pa ne izhaja, da bi stranki v celoti izključili odgovornost prodajalca (tožene stranke) za stvarne napake na kupljeni stvari, saj sta stranki takšno odgovornost izrecno predvideli s tem, ko sta omejili njeno višino. Tožena stranka ni podala navedb, ki bi omogočale drugačen zaključek, npr. možno omejenost odgovornosti zgolj za izrecno odgovorjene primere, oblike malomarnosti,... Ob takšnem stanju je zato zaključek sodišča, da odgovornosti tožene stranke ni mogoče izključiti, pravilen, pravilna pa je nadalje tudi omejitev škode na višino kupnine za računalniški program (skladno z dogovorom v licenčnem sporazumu, kot ga je povzela tožena stranka v odgovoru na tožbo).

Pod b) Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko se sklicuje na nezmožnost presoje višine prisojenega tožbenega zneska iz naslova nastala škode zaradi nepravilnega delovanja programa. Res je tožeča stranka v zvezi z višino odškodninskega zahtevka navajala, da sta skupaj z NU zaradi napake za knjiženje računov porabili dvakrat več časa, kot bi ga, če bi program deloval pravilno. Navedba bi bila lahko nejasna, če ne bi tožeča stranka v nadaljevanju pojasnila konkretno, koliko od vseh opravljenih in plačanih ur NU odpade na „dodatno“ delo zaradi napak (232 ur od 348 vseh ur, kar je 2/3) oz. kolikšen del izplačanega plačila NU predstavlja tožeči stranki škodo (1.293,65 EUR od vseh izplačanih 1.940,47 EUR, kar je 2/3). Takšne navedbe omogočajo preizkus višine zatrjevane škode in je zato pritožbeno razlogovanje o nesklepčnosti zahtevka tožeče stranke neutemeljeno.

Pritožbene navedbe o tem, da je NU tožeči stranki izstavljala račune „za pomoč v računovodskem servisu“ in ne izključno za pomoč pri knjiženju ali vnašanju podatkov v računalniški program, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP) in jih zato ni upoštevalo. Tožeča stranka je sicer v utemeljitev škode navedla (tč. III tožbe z dne 09. 03. 2007, list. št. 4), da je NU od septembra 2007 do februarja 2007 zanjo opravljala dela knjiženja – vnosa podatkov na računalniškem programu B. Navedbe tožena stranka pred postopkom sodišča prve stopnje ni prerekala.

Prepozne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z obračunom škode (za celotni mesec februar 2007) upoštevaje čas odstopa od pogodbe (22. 02. 2007). Kot nedovoljene pritožbene novote jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožena stranka ni pojasnila, zakaj teh navedb pred sodišče prve stopnje brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno (1. odstavek 337. člena ZPP).

Neutemeljeno je nadaljnje pritožbeno sklicevanje na soodgovornost tožene stranke za višino nastale ji škode. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (ki ne morejo biti predmet preizkusa na pritožbeni stopnji, 1. odstavek 458. člena ZPP), izhaja, da je tožena stranka tožečo že 11. 04. 2006 obvestila o napaki, v avgustu ji je pojasnila, da ima še druge težave s programom, 06. 11. 2006 je tožena stranka pri tožeči preko BM odpravljala napake (pa jih ne tudi odpravila), stranki sta tako opravili 21 telefonskih pogovorov in porabili več kot 7 ur. Takšne ugotovitve zaključka o soodgovornosti tožeče stranke ne omogočajo. Upoštevaje, da je ta napake na programu večkrat grajala, da je vmes tožena stranka tudi pristopila k njih odpravi, tožeči stranki ni mogoče naložiti bremena, da bi morala od pogodbe odstopiti že prej. Njeno upravičeno pričakovanje odprave napak ji ne gre v breme, sploh ker je slednjega vzpodbujala tudi tožeča stranka s svojim posredovanjem, odpravljanjem napake.

Pod c) OZ v 3. odstavku 111. člena določa, da veljajo v primeru, ko imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega (kot je to v obravnavanem primeru), za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Skladno s 101. členom OZ velja, da se mora dano vračati sočasno, po načelu iz roke v roko. Vendar pa je potrebno nadalje upoštevati, da se pravilo sočasnega vračanja uresničuje z ugovorom, ki je smiselno enak ugovoru neizpolnitve po 102. členu OZ (tako tudi M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 591). Gre za ugovor materialnega prava, ki ga sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 661/2001 z dne 29. 08. 2002). Navedeno pomeni, da je ob izostanku ugovora tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, odločitev slednjega o naložitvi vračila kupnine toženi stranki brez hkratne obveznosti izpolnitve/vračila programov tožeči strani, pravilna.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).