Jedro

Odločitev glede ustavitve postopka je sodišče izdalo na podlagi 188. člena ZPP, ki določa, da tožena stranka lahko umakne tožbo vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli. Tožena stranka se je z vlogo izjavila glede umika in podala soglasje k umiku, zato je sodišče prve stopnje pravilno, ob upoštevanju 158. člena ZPP, štelo, da so izpolnjeni pogoji za povrnitev potrebnih stroškov tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se umik tožbe z dne 18. 8. 2016 vzame na znanje in se postopek ustavi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 211,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa (odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je tožena stranka dne 13. 2. 2018 podala soglasje k umiku tožbe, brez izrecnega soglasja glede priglašenih stroškov postopka. Sodišče je nato izdalo sklep o ustavitvi postopka in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožniku. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se tožena stranka ne strinja. Tožena stranka poudarja, da zahtevka (drugače kot to zavajajoče trdi tožnik) ni izpolnila, saj je celoten sklep Komisije za pritožbe Upravno sodišče RS opr. št. IU 1191/2016 z dne 13. 9. 2017 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek Komisiji za pritožbe. Komisija za pritožbe pa je skladno z napotilom Upravnega sodišča RS ponovno odločala ter izdala nov sklep, vendar le v delu, ki se nanaša na predlog za razveljavitev odločbe o imenovanju, torej v delu, ki ne sodi v stvarno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča. Delovno in socialno sodišče bi glede na navedeno moralo tožbo, na podlagi 319. člena ZPP iz razloga pravnomočno razsojene zadeve zavreči in tožniku naložiti povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z odločitvijo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka izpolnila zahtevek tožnika in mu je zato dolžna povrniti pravdne stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je pred naslovnim sodiščem vložil tožbo zaradi odprave sklepa tožene stranke z dne 13. 7. 2016 in da ostane v veljavi aneks k pogodbi o zaposlitvi tožnika z dne 16. 9. 2013 ter mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Dne 9. 2. 2018 je tožnik pri naslovnem sodišču podal umik tožbe in obrazložil, da je tožena stranka takoj po vložitvi predmetne tožbe v celoti izpolnila zahtevek tožnika, zaradi česar tožnik pri predmetni tožbi več ne vztraja in tožbo umika ter naslovnemu sodišču predlaga, da postopek ustavi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, skladno s prvim odstavkom 158. člena Zakona o pravdnem postopku. Priglasil je stroške postopka. Tožena stranka je dne 13. 2. 2018 podala soglasje k umiku tožbe.

6. Glede na navedeno je sodišče umik tožbe z dne 18. 8. 2016 pravilno vzelo na znanje in postopek ustavilo ter toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka. Odločitev glede ustavitve postopka je sodišče izdalo na podlagi 188. člena ZPP, ki določa, da tožena stranka lahko umakne tožbo vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli. Tožena stranka se je z vlogo z dne 13. 2. 2018 izjavila glede umika in podala soglasje k umiku, zato je sodišče prve stopnje pravilno ob upoštevanju 158. člena ZPP štelo, da so izpolnjeni pogoji za povrnitev potrebnih stroškov tožeči stranki.

7. S predmetnim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2016 odpravi ter da Aneks k pogodbi o zaposlitvi tožnika z dne 16. 9. 2013 ostane še naprej v veljavi. Tožena stranka je tako glede na navedeno po vložitvi predmetne tožbe izpolnila predmetni zahtevek tožnika, zaradi česar je tožnik zahtevek takoj po izpolnitvi umaknil. Tožbeni zahtevek je lahko z izdajo sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. IU 1191/2016 z dne 13. 9. 2017 izpolnila samo tožena stranka. Neutemeljene so pritožbene trditve, da naj tožnik ne bi umaknil tožbe takoj po pravnomočnosti sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. IU 1191/2016 z dne 13. 9. 2017. Tožnik je sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. IU 1191/2016 prejel dne 27. 9. 2017, tožbo pa je umaknil 7. 2. 2018, dejansko pa iz spisa izhaja, da v času od 27. 9. 2017 do 7. 8. 2018 niso bila opravljena nobena procesna dejanja, in sicer stranki v tem času nista vložili nobene pripravljalne vloge oziroma sodišče ni opravilo nobenega procesnega dejanja, ki bi toženi stranki povzročila dodatne stroške.

8. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka izpolnila zahtevek tožnika in da je tožnik tožbeni zahtevek umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka. Tudi ne drži trditev tožene stranke, da tožena stranka ni izpolnila zahtevka, temveč je o njem pravnomočno odločilo. Upravno sodišče RS pa je napačno zaključilo, da je s tem odpadel pravni interes tožnika za sodno varstvo v predmetnem individualnem delovnem sporu in bi zato moral tožnik sam kriti svoje stroške postopka.

9. Ker so torej za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP bili izpolnjeni pogoji, ki jih navedena določba opredeljuje, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbe, tožeča stranka pa stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).