Jedro

Tožena stranka v konkretnem primeru ni imela podlage za odločanje po stari carinski zakonodaji, saj se določba 1. odstavka 182. člena CZ/95 nanaša na dokončanje upravnih postopkov. Iz odločbe o ustavitvi postopka zaradi carinskega prekrška pa je razvidno, da je bil pred 01.01.1996 oziroma dne 03.12.1993 uveden postopek o prekršku, ki ga je v skladu s 14. členom Zakona o carinski službi (Ur. l. RS št., 1/91) vodil prvostopni upravni organ - carinarnica po določilih postopka takrat veljavnega Zakona o prekrških in da je bil leta 1997 v skladu s tem zakonom postopek tudi ustavljen. Tožena stranka je tako v izpodbijani odločbi prezrla, da se je leta 1993 začel le prekrškovni postopek, ki se je pravnomočno končal dne 08.10.1997, ne pa tudi upravi postopek za odmero carinskega dolga, saj se je ta v predmetni zadevi pričel šele po pravnomočno ustavljenem prekrškovnem postopku, torej po 01.01.1996, kar izhaja tudi iz dopisa carinarnice A tožeči stranki z dne 05.12.1997. Čeprav je postopek za ugotovitev carinskega prekrška in postopek za ugotovitev in odmero carinskega dolga vodil isti upravni organ pa je potrebno ločiti prekrškovni postopek, ki ga je vodil po Zakonu o prekrških, in upravni postopek, ki ga je vodil po Zakonu o splošnem upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Carinske uprave Republike Slovenije z dne 30.11.1999 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A z dne 02.03.1998, s katero je navedeni prvostopni organ tožnici naložil plačilo uvoznih dajatev za različne avtomobilske dele in za zamenjavo motorja skupno v višini 193.790,00 SIT. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na ugotovitev, da je prvostopni upravi organ pravilno ravnal, ko je v skladu z določbo 1. odstavka 389. člena Carinskega zakona (Ur.l. SFRJ, št. od 10/76 do 34/90 prečiščeno besedilo, v nadaljevanju CZ/76) tožeči stranki obračunal carino in druge uvozne dajatve na podlagi štirih računov iz tujine. Za predmetne račune se je namreč v postopku predložitve dokumentacije za znižanje davčne osnove pri odmeri prometnega davka za sestavljeno vozilo (zapisnik Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava B z dne 30.11.1993) ugotovilo, da blago s teh računov ni bilo ocarinjeno. Ker je bil prekrškovni postopek, ki ga je vodila Carinarnica A zoper tožnico, zaradi zastaranja ustavljen, je naveden organ v skladu s citiranim zakonskim določilom upravičen po uradni dolžnosti uvesti postopek za naknadni obračun carine in drugih uvoznih dajatev. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnica ni niti v prekrškovnem postopku niti na kasnejši poziv carinarnice z dne 05.12.1997 v upravnem postopku, kakor tudi ne v pritožbenem postopku, predložila nobenega konkretnega dokaza, da je bilo blago iz predmetnih računov ocarinjeno.

Tožnica s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke iz razloga, ker ji ni bila dana možnost dokazati, da prekršek ne obstaja oziroma, da se ji neupravičeno nalaga plačilo carinskih obveznosti in predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica nasprotuje plačilu uvoznih dajatev, ker je račune, ki so predmet obračuna carin, razdelila na manjše račune, kateri so "limitirali normalni prehod preko carinske črte", zaradi česar je tožnica mnenja, da ni bila v carinskem prekršku in tudi carinski dolg ne obstaja. V dokaz za svoje trditve predlaga zaslišanje prič in vpogled računov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe, pri tem pa poudarja, da se tožnica tudi v tožbi pritožuje nad postopanjem v prekrškovnem postopku ter vztraja pri zaslišanju prič, čeprav je po mnenju tožene stranke dejstvo, da je dajatve za uvožene avtomobilske dele poravnala po predpisih, mogoče dokazovati le z ustreznimi listinami. Nadalje še navaja, da je tožničin zagovor o razdelitvi spornih računov na manjše račune zelo dvomljiv, saj pri takratni Republiški upravi za javne prihodke ni predložila teh manjših računov, temveč le tiste, ki so predmet izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je tožbi ugodilo, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožnica, saj na njih glede na določbo 1. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ni vezano, temveč zato, ker je presodilo, da je bil za izdajo izpodbijane odločbe uporabljen napačen materialni predpis. V obravnavanem primeru je namreč pomembno, ali je glede na določilo 1. odstavka 182. člena sedaj veljavnega Carinskega zakona (Ur. l. RS, št.1/95, 28/95, 32/99, 40/99, v nadaljevanju CZ/95) upravni organ upravičen postopati po carinskih predpisih, ki so veljali do 01.01.1996, glede na čas uvedbe upravnega postopka za odmero carinskega dolga tožeči stranki.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka štela za pravilno odločitev prvostopnega upravnega organa, da se tožnici v skladu z določbo 1. odstavka 389. člena CZ/76 po uradni dolžnosti naknadno obračuna carina in druge carinske dajatve potem, ko je bil prekrškovni postopek zoper njo z odločbo Carinarnice A z dne 09.09.1997, zaradi zastaranja ustavljen. S tem je po oceni sodišča pritrdila zmotnemu stališču iz odločbe Carinarnice A z dne 02.03.1998, da so v skladu s 1. odstavkom 182. člena CZ/95 podani pogoji za izdajo odločbe po predpisih, ki so veljali pred 01.01.1996 , ker je bil postopek o carinskem prekršku uveden dne 03.12.1993. Po proučitvi zadeve je sodišče ugotovilo, da tožena stranka v konkretnem primeru ni imela podlage za odločanje po stari carinski zakonodaji, saj se določba 1. odstavka 182. člena CZ/95 nanaša na dokončanje upravnih postopkov. Iz citirane odločbe o ustavitvi postopka zaradi carinskega prekrška pa je razvidno, da je bil pred 01.01.1996 oziroma dne 03.12.1993 uveden postopek o prekršku, ki ga je v skladu s 14. členom Zakona o carinski službi (Ur. l. RS št., 1/91) vodil prvostopni upravni organ - carinarnica po določilih postopka takrat veljavnega Zakona o prekrških (Ur. l. SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90, 10/91 in Ur. l. RS, št. 13/93, 66/92) in da je bil leta 1997 v skladu s tem zakonom postopek tudi ustavljen. Tožena stranka je tako v izpodbijani odločbi prezrla, da se je leta 1993 začel le prekrškovni postopek, ki se je pravnomočno končal dne 08.10.1997, ne pa tudi upravi postopek za odmero carinskega dolga, saj se je ta v predmetni zadevi pričel šele po pravnomočno ustavljenem prekrškovnem postopku, torej po 01.01.1996, kar izhaja tudi iz dopisa carinarnice A tožeči stranki z dne 05.12.1997. Čeprav je postopek za ugotovitev carinskega prekrška in postopek za ugotovitev in odmero carinskega dolga vodil isti upravni organ (Carinarnica A), pa je potrebno ločiti prekrškovni postopek, ki ga je vodil po Zakonu o prekrških, in upravni postopek, ki ga je vodil po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86).

Tožena stranka je očitno sledila nepravilni ugotovitvi, da se je upravni postopek začel še pred 01.01.1996, ko je bil uveden prekrškovni postopek, zaradi česar je tudi nepravilno štela, da je za odločanje v obravnavani zadevi potrebno uporabiti določila CZ/76. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo potrdila odločitev organa prve stopnje, ki je za pravno podlago ugotovitve in odmere carinskega dolga uporabil napačen materialni predpis (1. odstavek 389. člena CZ/76), zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga po 1. točki 1. odstavka 25. člena ZUS.

Po presoji sodišča je potrebno glede na čas uvedbe upravnega postopka za ugotovitev in odmero carinskega dolga v konkretni zadevi uporabiti določbe sedaj veljavnega CZ/95, pri čemer bo potrebno za ponovno odločanje upoštevati določbe 154. člena CZ o dopustnosti naknadnega obračuna carinskega dolga, določbo 1. odstavka 144. člena CZ o nastanku carinskega dolga pri nezakonitem vnosu blaga in pravila za določitev višine carinskega dolga iz 1. odstavka 151. člena CZ.

Zato je sodišče, ne da bi se spuščalo v utemeljenost tožbenih ugovorov, češ da je tožnica predmetne račune razdelila na manjše, kar bi ji naj omogočalo prehod čez carinsko črto brez obveznosti, da se blago ocarini, tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in odpravilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena ZUS).