Jedro

Pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje.

Določba 382.a člena OZ, ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, se za zamudne obresti ne uporablja, ne glede na to, ali gre za zakonske ali pogodbene zamudne obresti.

Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo o ničnosti valutne klavzule (tečajne razlike) in zavzelo stališče, da takšne klavzule same po sebi niso nične. V konkretnem primeru gre za gospodarsko pogodbo, kjer je varstvo pogodbenih strank omejeno in manjše kot v razmerju do potrošnikov. Oblika obveznosti oziroma vrsta pogodbe od osebe poroka ni odvisna. Stranki spornih dveh pogodb sta gospodarski družbi, zato gre za gospodarski pogodbi, za kateri, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, domneva oderuških obresti iz 377. člena OZ ne velja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek na plačilo 10.244,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2018 dalje do plačila, - v III. točka izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 5.723,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.160,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka krije tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) v roku 15 dni plačati 10.244,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je uspeh tožeče stranke v pravdi 30 %, tožene stranke pa 70 % (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži, da povrne tožencu vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi. Podredno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Kot najpomembnejšo kršitev izpostavlja, da sodba temelji na zmotni predpostavki, po kateri naj bi izvedenec ekonomsko-finančne stroke izračunal, da je prišlo do preplačila v višini 16.476,43. Sodišče je od tega zneska odštelo 6232,27 EUR tečajnih razlik, do katerih je upravičena toženka, in nato ugotovilo neupravičeno obogatitev toženke v višini 10.244,16 EUR. Vendar pa je pri pisanju sodbe očitno prišlo do napake ali napačnega razumevanja izvedeniškega mnenja, saj je izvedenec tako v osnovnem pisnem mnenju kot tudi v njegovi dopolnitvi in nato pri ustni predstavitvi mnenja jasno in nedvoumno izračunal, zapisal in izjavil, da predstavlja znesek 16.476,43 EUR dolg tožnika do toženke. Izvedenec je preplačilo izračunal zgolj na podlagi 382.a člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), če bi ga sodišče pri razsoji upoštevalo, vendar ga ni, saj je sodišče v 14. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da pogodbene obresti niso dosegle glavnice in da zato ni podlage za uporabo navedenega člena. Tako je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi absolutna bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja v odločilnih dejstvih (glede vprašanja, ali gre za dolg ali preplačilo) nasprotje med tem, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe, in izvedenskim mnenjem. Toženka v nadaljevanju navaja še, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da se toženka neutemeljeno sklicuje na 191. člen OZ, saj naj bi ji tožnik plačal, da bi se izognil sili (prodaja nepremičnine na dražbi, tek nadaljnjih obresti in stroškov izvršilnega postopka). Tožnik bi se takšnemu neugodnemu položaju lahko izognil na druge načine, npr. z odpovedjo dedovanju. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb o tožnikovi neskrbnosti in lahkomiselnosti ni opredelilo, zato toženka uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljena je tudi zavrnitev njenega podrednega pobotnega ugovora, saj bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati terjatev v višini 14.128,24 EUR, ki izhaja iz pravnomočnega izvršilnega sklepa na podlagi istih notarskih zapisov, kot sta predmet te pravde. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ko toženki ni priznalo izvršilnih stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev (oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje z jasnim napotilom, da se ugotovi, ali sta notarska zapisa nična) ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Uvodoma problematizira sodno prakso v zvezi s tovrstnimi „kvazi“ gospodarskimi pogodbami, ki se pod pretvezo sklepanja pogodb med gospodarskimi subjekti izognejo presoji oderuškosti po drugem odstavku 377. člena OZ. Meni, da je zlasti v duhu novejših odločitev sodišč, ki so se ukvarjala s problematiko kreditiranja v švicarskih frankih,1 nastopil čas za jasen signal subjektom, kot je toženka, da je njihov poslovni model nesprejemljiv z vidika načela enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načela vestnosti in poštenja ter načela enake vrednosti dajatev. Izpostavlja ranljivost fizičnih oseb napram pravnim osebam ter uveljavlja ničnost spornih notarskih zapisov, ki ju sodišče šteje za pravni temelj obogatitvenega zahtevka. V nadaljevanju opisuje okoliščine dogovarjanja med tožnikom in toženko.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Pri povzemanju mnenja je namreč navedlo, da upoštevaje nesporna plačila v višini 2.100,00 EUR dne 27. 8. 2013 ter v višini 153.609,40 dne 28. 6. 2016, tj. skupaj 155,709,40 EUR, izvedenec ugotavlja, da znaša preplačilo na dan 28. 6. 2016 16.476,43 EUR (13. točka obrazložitve sodbe). Gre za napačno navedbo glede vsebine izvedenskega mnenja. V izvedenskem mnenju je namreč navedeno (list. št. 109, stran 10 izvedenskega mnenja), da znaša (po odštetju plačil) dolg na dan 28. 6. 2016 (in ne preplačilo) 16.476,43 EUR.2 Zaradi navedenega pa so posledično napačni tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje v 21. točki obrazložitve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Izvedenec je šele naknadno za primer upoštevanja 382.a člena OZ (navedel je, da znaša vsota zapadlih in neplačanih obresti 103.085,83 EUR in te presegajo glavnico za 36.085,83 EUR) ugotovil, da na dan 28. 6. 2016 dolg 16.476,43 EUR preide v preplačilo 19.609,40 EUR (16.476,43 EUR – 36,085,83 EUR = -19.609,40 EUR). Vendar pa je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo (14. točka obrazložitve), da pogodbene obresti glavnice niso presegle in zavzelo materialnopravno pravilno stališče, da zato za uporabo 382.a člena OZ ni podlage. Določba 382.a člena OZ, ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, se namreč za zamudne obresti ne uporablja, ne glede na to, ali gre za zakonske ali pogodbene zamudne obresti.3 Ker ni podlage za uporabo 382.a člena OZ, do prehoda v preplačilo, o katerem je govoril izvedenec, ni prišlo.

7. Posledično je pravno pomemben izračun iz izvedenskega mnenja, ki omejitve iz 382.a člena OZ ne upošteva. Tak izračun, kot že navedeno, na dan 28. 6. 2016 izkazuje dolg v višini 16.476,43 EUR, in ne preplačila. Sodišče prve stopnje je ob napačno navedenem in ugotovljenem znesku preplačila 16.476,43 EUR (ki ga ni), posledično od tega zneska napačno odštevalo ugotovljeno tečajno razliko v višini 6232,27 in zaključilo, da je tožena stranka neupravičeno obogatena za znesek v višini 10.244,16 EUR.4

8. Ob upoštevanju pravilnih ugotovitev iz izvedenskega mnenja je torej po nespornih tožnikovih plačilih v višini 2.100,00 EUR dne 27. 8. 2013 ter v višini 153.609,40 dne 28. 6. 2016, tj. skupaj 155,709,40 EUR, na dan 28. 6. 2016 dolg znašal 16.476,43 EUR, Tožnik je tako s plačili (delno) poravnal (in ne preplačal) svoj dolg, ki temelji na veljavnih pogodbah (o tem v nadaljevanju), zato toženka s plačili s strani tožnika ni bila neupravičeno obogatena. Dejanski stan iz prvega odstavka 190. člen OZ (Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti) ni podan.

9. Tožnik se v odgovoru na pritožbo sklicuje na ničnost spornih posojilnih pogodb (notarskih zapisov). Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo o ničnosti valutne klavzule (tečajne razlike) in zavzelo stališče, da takšne klavzule same po sebi niso nične. Ob pojasnjenem pravilnem izračunu pa ugotovljen znesek tečajne razlike (za katerega bi bilo treba zmanjšati preplačilo, če bi to obstajalo, a ga ni) za odločitev ni več relevanten.

10. Udeleženci obligacijskih razmerij lahko prosto izbirajo partnerje in svobodno določajo pogodbene vsebine. V konkretnem primeru gre za gospodarsko pogodbo, kjer je varstvo pogodbenih strank omejeno in manjše kot v razmerju do potrošnikov. Bistvo sodne prakse v zvezi z varstvom potrošnikov je, da zahteva določeno stopnjo informiranja potrošnikov. To za gospodarske družbe ne more veljati, saj bi se prekomerno posegalo v njihovo pogodbeno svobodo. Načeloma velja, da si je vsak dolžan sam zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje. Od tega načela je treba odstopiti, kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju, takšno neravnovesje pa pri gospodarskih pogodbah praviloma ni podano.5 Gospodarske družbe naj bi imele potrebna znanja in izkušnje pri sklepanju tovrstnih poslov. Tožnik sicer navaja, da sta sporni posojilni pogodbi zgolj navidezna gospodarska posla, ki naj bi prikrivala posojila dana fizičnim osebam (porokom), vendar so te navedbe pavšalne in neobrazložene. Dejstvo, da je porok (lahko) končni plačnik dolga iz posojilne pogodbe, ne pomeni, da je bilo posojilo dano njemu. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku (zgolj) zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen OZ). Oblika obveznosti oziroma vrsta pogodbe od osebe poroka ni odvisna. Stranki spornih dveh pogodb sta gospodarski družbi, zato gre za gospodarski pogodbi, za kateri, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, domneva oderuških obresti iz 377. člena OZ ne velja. Tožnik pa ni navajal, da bi toženka izkoristila stisko ali težek gmotnega položaja glavnega dolžnika (posojilojemalca, ki je gospodarska družba). Zato pogodbi nista nični (prvi odstavek 119. člena OZ).

11. Ob povedanem je tožnikov zahtevek v celoti neutemeljen, zato je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 10.244,16 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 358. členu ZPP. Storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP6 je lahko odpravilo sodišče druge stopnje samo,7 nato pa je pri ugotovitvi dejanskega stanja upoštevalo pravilne podatke pisnega izvedenskega mnenja, glede katerega sta se stranki lahko izjavili pred sodiščem prve stopnje.8

12. Ker je bilo treba pritožbi ugoditi že iz navedenih razlogov, višje sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe) je sodišče druge stopnje zaradi spremembe odločitve o glavni stvari skladno z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti njene potrebne stroške postopka na prvi stopnji. Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku, in sicer: 900 točk za sestavo odgovora na tožbo po tarifni št. 19/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT, 900 točk za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št. 19/1 OT, 675 točk za sestavo druge pripravljalne vloge po 19/2 OT, 900 točk za prvi narok za glavno obravnavo po tar. št. 20/1 OT, 120 točk za odsotnost iz pisarne za prvi narok po 6. členu OT, 450 točk za drugi narok za glavno obravnavo po tar. št. 20/2, 120 točk za odsotnost iz pisarne za drugi narok po 6. členu OT, 50 točk za urnino za drugi narok po 6. členu OT, 450 točk za sestavo tretje pripravljalne vloge po tar. št. 19/3 OT, 450 točk za sestavo četrte pripravljalne vloge po tar. št. 19/3 OT, 450 točk za sestavo pete pripravljalne vloge po tar. št. 19/3 OT, 450 točk za sestavo šeste pripravljalne vloge po tar. št. 19/3 OT, 50 točk za vlogo v zvezi z zaslišanjem izvedenca po tar. št. 19/4 OT, 450 točk za tretji narok za glavno obravnavo po tar. št. 20/2 in 120 točk za odsotnost iz pisarne za tretji narok po 6. členu OT, skupno 6535 točk oziroma 3921,00 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR). Poleg tega ji je dolžan povrniti še administrativne stroške v višini 78,42 EUR (2 % po 11. členu OT), 58,46 EUR kilometrine za prvi narok po 10. členu OT, 58,46 EUR kilometrine za drugi narok po 10. členu OT in 58,46 EUR kilometrine za tretji narok po 10. členu OT, 22 % DDV (918,46 EUR), ter 630,00 EUR za stroške izvedenca. Skupno to znaša 5.723,26 EUR. V primeru zamude ji je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče toženki ni priznalo stroškov za pregled listin in konferenco s stranko, saj sta obe storitvi zajeti že v vrednosti vlog, zaradi katerih sta bili opravljeni. Prav tako ji ni priznalo urnine za tretji narok, saj je ta trajal zgolj 40 minut in tako odvetniku urnina po 6. členu OT ne pripada.

14. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti tudi njene potrebne stroške pritožbenega postopka. Toženki so z vložitvijo pritožbe nastali stroški v višini 2160,30 EUR, kar predstavlja 1250 točk (750,00 EUR) nagrade za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT in administrativne stroške po 11. členu OT (15,00 EUR), 22 % DDV (168,30 EUR), ter sodno takso za pritožbo v višini 1.227,00 EUR. V primeru zamude je tožnik dolžan toženki plačati tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Pri tem se sklicuje na VSM Sklep I Ip 585/2020 z dne 7. 10. 2020. 2 Tudi na naroku je izvedenec pojasnil enako, da bi bil tožnik tožencu znesek 16.476,43 EUR še dolžan plačati (če se ne upošteva 382. člen OZ), glej l. št. 208. 3 Prim. s črtanim 376. členom OZ, ki je veljal tudi za zamudne obresti. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, 18. točka obrazložitve. 4 Ob upoštevanju tečajne razlike, izračunane v dopolnitvi mnenja (l. št. 144, 6.232,27 EUR), ki jo je sicer sodišče pri svojem izračunu v 21. točki upoštevalo, bi znašal dolg 22.708,70 EUR. 5 Tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru, na katerega se sklicuje tožnik v odgovoru na pritožbo, temelji na načelu varstva šibkejše stranke, tj. potrošnika. 6 Nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. 7 Glej L. Ude in ostali, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga. Ljubljana, Uradni list RS: GV Založba, 2009, stran 381-382. 8 Tožnik je izračunu izvedenca nasprotoval zaradi svojega stališča, da toženki od odstopa ne gredo pogodbene zamudne obresti ter navajal, da naj o tem stališče zavzame sodišče (ki je se je o tem pravilno izreklo v 12. točki obrazložitve), podredno pa se je z mnenjem strinjal in pritrjeval, da je bila toženka preplačana za 19.607.40 EUR, pri čemer je do tega zneska izvedenec prišel z (napačnim) upoštevanjem omejitve obrestovanja ter predhodno ugotovljenim dolgom v višini 16.476,43 EUR.