Jedro

Obogatitveni zahtevek tožnika, ki sta vlagala v solasten objekt, do toženca, kot drugega solastnika, še ni zapadel, saj imata nepremičnino, v katero sta investirala, še vedno v posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbenim zahtevkom od toženca primarno zahtevalo plačilo zneska 31.281,57 EUR iz naslova neupravičene obogatitve zaradi njunega vlaganja v solastno premoženje. S podrednim zahtevkom pa sta zahtevala povečan solastniški delež na nepremičnini parc. št. 111/0, k. o. X, tako da bi postala solastnika vsak do 3/8 nepremičnine, toženec pa bi ostal lastnik zgolj do ¼ nepremičnine. Sodišče je oba tožbena zahtevka zavrnilo in tožnikoma naložilo, da sta dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.826,95 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnika in uveljavljata vse pritožbene razloge. Menita, da je sodišče zmotno odločilo o ugovoru zastaranja. Ker med strankami ni bilo sporno, kdaj je bila garaža, ki jo ima po izdelavi elaborata v posesti toženec, adaptirana oziroma zgrajena, bi toženec že pred zadnjim narokom za glavno obravnavo o tem lahko podal konkretizirane navedbe. Ker je dejstva v zvezi z zastaranjem navajal šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, je njegov ugovor prepozen. Neutemeljen je tudi iz materialnopravnih razlogov, saj je sodišče zmotno izhajalo, da je garaža v izključni lasti in posesti toženca. Gre za en garažni prostor z dvema vhodoma, ki ni predeljen. Postopek razdelitve se je začel šele z izdelavo elaborata v letu 2009, zato pred tem datumom zastaranje med solastnikoma ni začelo teči. Toženec je bil seznanjen z vlaganji v okolico in je nanje pristal. Gre za neupravičeno obogatitev toženca v znesku 6.272,80 EUR.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta bila kot polovična solastnika nepremičnine parc. št. 111/0, k. o. X (vsak do ¼), v nepravdnem postopku za razdružitev solastnega premoženja in vzpostavitev etažne lastnine napotena na pravdo zoper toženca na ugotovitev večjega (2/3) solastnega deleža zaradi izvršenih vlaganj. Stvarni zahtevek po napotitvenem sklepu vlagata podredno, primarno pa v tej pravdi od toženca zahtevata plačilo zneska 31.281,57 EUR kot polovico vrednosti njune investicije v solastno nepremičnino, za kar naj bi bil toženec neupravičeno obogaten.

6. Pravne posledice povečanja vrednosti nepremičnine s soglasjem (so)lastnika ureja 48. člen SPZ, ki določa, da tak investitor brez izrecnega dogovora ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Vendar omenjeni obogatitveni zahtevek zapade šele od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine, kar izhaja iz določila tretjega odstavka 48. člena SPZ, po katerem od takrat dalje teče zastaralni rok za zahtevek graditelja. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse, saj je začetek teka zastaralnega roka neločljivo povezan z zapadlostjo terjatve (prvi odstavek 336. člena OZ).(1)

7. Ker med strankami ni sporno, da imata tožnika še vedno v posesti nepremičnino, katere vrednost sta z vlaganji povečala, njuna terjatev iz naslova vlaganj še ni zapadla. Tožnika v pritožbi izrecno izpostavljata, da imata še vedno v (so)posesti tudi del nepremičnine, na kateri stoji garažni prostor, zgrajen v letu 2003, pri čemer dodajata, da gre za en prostor z dvema vhodoma, ki ni predeljen in še ni razdeljen. Glede soposesti gre za nove trditve, ki nasprotujejo dosedanjim trditvam strank v postopku na končno odločitev v zadevi pa ne vplivajo. Če držijo, njun zahtevek tudi v tem delu še ni zapadel in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi takega zahtevka pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju dela zahtevka na prvi stopnji sprejelo na podlagi ugotovitve, da toženec že od leta 2003 izključno sam uporablja en garažni prostor, točno določene kvadrature, kar sta v postopku zatrjevali obe pravdni stranki.(2) Ob takšnem izhodišču je pravilno zaključilo, da je toženčev ugovor zastaranja utemeljen, saj je petletni zastaralni rok iz naslova neupravičene obogatitve od predaje posesti do vložitve tožbe potekel. Zmotno je pritožbeno stališče, da je toženec prepozno navedel odločilne dejanske okoliščine za ugotovitev zastaranja. Iz trditvene podlage je namreč izhajalo, da so bila vlaganja opravljena leta 2009, kar pa se je glede garaž po pridobljenem izvedeniškem mnenju A. A. pokazalo kot napačno. Takoj po prejemu tega mnenja in sklicujoč se na njegovo vsebino je tožena stranka podala ugovor zastaranja, v katerem ni navajala novih dejstev, temveč le tista, ki so bila v postopku do takrat ugotovljena.

9. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, saj je tožbeni zahtevek glede investicij tožnika, ki jih še vedno uživata, preuranjen (oziroma je glede garaže iz leta 2003 zastaral), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Enako odločitev je sodišče sprejelo tudi glede stroškov toženca z odgovorom na pritožbo, saj s to vlogo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. 11. O pritožbi je odločilo Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS Su 761/2016 z dne 6. 4. 2016. Op. št. (1): Primerjaj odločbe VSL I Cp 114/2015, VSL I Cp 1247/2015, VSRS II Ips 268/2012 in II Ips 174/2014. Op. št. (2): Tožnik je garažni prostor prvič omenil na naroku 19. 5. 2015, kjer je navedel, da ga v celoti in izključno koristi toženec, toženec pa je posest tega prostora potrdil v pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2015.