Jedro

Drugostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 293. člena ZPIZ in preko določb 62. člena in 100. člena zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prišlo do uporabe določbe prvega odstavka 126. člena TZPZ. Ta je določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu istega zakona.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ji v pokojninsko dobo všteje čas zaposlitve pri podjetniku od 1.12.1930 do 8.9.1943 in čas zaposlitve pri ... od 15.5.1945 do 25.12.1950, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da v spornih obdobjih delovno razmerje ni obstajalo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da drugostopenjsko sodišče ni sankcioniralo napačne uporabe predpisov, ki jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ker ni uporabilo določb 293. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Prvostopenjsko sodišče je tudi ves čas postopka izkazovalo odklonilen odnos do dokazov, ki jih je uspel zbrati ali zagotoviti. Nedopustno je tudi ocenjevati elemente delovnega razmerja izpred več kot petdesetih let s tistimi, ki veljajo danes. Zato meni, da je njegovo delo pri podjetniku in ... imelo vse elemente delovnega razmerja. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih, ne da bi jih natančneje opredelil, zatrjuje revident. Res je, da je pritožbeno sodišče pravilno opozorilo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti pri odločanju določbe 293. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), ne pa določb 202. člena istega zakona, ki ga je uporabilo. Vendar pa ni bilo kaj sankcionirati, kot to zahteva tožeča stranka, saj posledično uporaba obeh členov pripelje do uporabe 126. člena temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ - Uradni list SFRJ, št. 51/64 do 60/71), ki pa ga je povsem pravilno uporabilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pri tem bi zaradi tega očitka, morebitno, sicer relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, lahko zagrešilo samo drugostopenjsko sodišče, saj je prvostopenjsko sodišče lahko samo zmotno uporabilo materialni predpis. Drugostopenjsko sodišče pa je pravilno izvedlo postopek, tako da je neutemeljena revizijska trditev, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Neutemeljeno je tudi revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava. Drugostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 293. člena ZPIZ in preko določb 62. člena in 100. člena zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ - Uradni list SFRJ, št. 23/82 do 44/90) in zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 35/72, 18/76, 22/78 in 74/80) prišlo do uporabe določbe prvega odstavka 126. člena TZPZ. Ta je določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu istega zakona. Ker tožniku v postopku ni uspelo dokazati, da naj bi bil v spornih obdobjih v delovnem razmerju in zato zavarovan za starostno pokojnino, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo njegov zahtevek za vštetje spornih obdobij v pokojninsko dobo. Zato ni sprejemljiva njegova revizijska trditev o zmotni uporabi materialnega prava.

Revizijskih navajanj v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja revizijsko sodišče ni obravnavalo, saj po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).