Jedro

Zaključek sodišča v sklepu o podaljšanju pripora, da je šlo na dobro organizirano kriminalno dejavnost in da obdolženci nedvomno poznajo krog ljudi, pri katerih je mogoče priti do mamil, ne pomeni, da se v sklepu ugotavlja kot dokazno dejstvo obstoj okoliščin, ki spreminjajo temeljno obliko kaznivega dejanja v hujšo.

Izrek

Zahtevi obt. D.K. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, navedenim v uvodu te sodbe, je bil zoper obt. D.K. po razglašeni nepravnomočni sodbi, s katero je bil zaradi dveh kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ obsojen na enotno kazen 7 let in 6 mesecev zapora, podaljšan pripor iz razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej zaradi ponovitvene nevarnosti.

Zoper ta sklep sta pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obt. D.K. in njegov zagovornik, prvi zato, ker je mnenja, da mu je bila nezakonito odvzeta prostost zaradi zmotne ugotovitve, da je storil kaznivi dejanji, čeprav je nedolžen, pri čemer našteva številne kršitve določb kazenskega postopka, ustave, določbe 4. člena KZ, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Zagovornik pa uveljavlja kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravil pri podaljšanju pripora. Navaja, da je trditev v izpodbijanem sklepu o dobro organizirani kaznivi dejavnosti in da obt. K. pozna ljudi, ki ga oskrbujejo s heroinom, v nasprotju z obtožbo in s sodbo, ki mu ne očitata kvalificirane oblike kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ. Šlo naj bi za nasprotje o odločilnem dejstvu med trditvami v izpodbijanem sklepu in vsebino listin, zapisnikov in izreka sodbe. Ponovitvena nevarnost ne obstaja, saj je splošno znano, da so preprodajalci mamil izločeni iz dejavnosti takoj, ko so osumljeni za tako kaznivo dejanje. Iz same količine mamila se ne more sklepati na ponovitveno nevarnost, pripora se ne sme utemeljiti s težo kaznivega dejanja in višino predpisane kazni. Obt. K. še ni bil obsojen in ni v drugem kazenskem postopku. Ima družino z dvema majhnima otrokoma in podjetje, zaradi česar ni v stiski. Predlagata, da se pripor zoper obt. K. odpravi, zagovornik pa tudi alternativno predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in o priporu ponovno odloči. Vrhovni državni tožilec je predlagal, da se zahteva obt. K. zavrže kot nedovoljena, ker naj bi bila vložena zoper nepravnomočno sodbo, zahteva zagovornika pa zavrne kot neutemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v uvodu zahteve obt. D.K. za varstvo zakonitosti izrečno navedeno, da jo vlaga "zaradi protizakonitega pripora". Tudi v obrazložitvi trdi, da se v "protizakonitem priporu nahaja od 7.1.1997" in zahteva "takojšnjo odpravo pripora" (ker naj bi bil po nedolžnem obsojen). Vrhovno sodišče zato šteje, da je obt. K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora, ne pa zoper nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje.

Zahtevi obtoženca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno odločbo sodišča zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so naštete v enajstih točkah 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so te vplivale na zakonitost odločbe.

Obt. K. v svoji zahtevi trdi, da mu je bil pripor podaljšan ob kršitvi načela iz 4. člena KZ, torej na podlagi nepravnomočne obsodilne sodbe, čeprav ni kriv. Toda vrhovno sodišče pri preizkušanju zakonitosti sklepa o podaljšanju pripora ne ocenjuje pravilnosti in popolnosti z nepravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obtoženca. Ta vprašanja bo reševalo sodišče druge stopnje, ko bo odločalo o pritožbi obt. K. in njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ko je sodišče izreklo obsodilno sodbo, se je s tem opredelilo tudi do vprašanja, ali obstaja utemeljen sum, da je obt. K. storil kaznivi dejanji, torej do splošnega pogoja za pripor iz 1. stavka 2. odstavka 201. člena ZKP. Ker je v 6. odstavku 361. člena ZKP predpisano, da sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora po razglasitvi obsodilne sodbe preizkuša le obstoj katerega od pripornih razlogov, je sodišče v izpodbijanem sklepu v skladu s to določbo ugotovilo, da še vedno obstajajo okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti že v preiskavi in je zato pripor podaljšalo.

Obt. K. v svoji zahtevi našteva številne kršitve določb ZKP, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo v kazenskem postopku in v škodo obtoženca kršilo temeljna načela kazenskega psotopka. Tako naj bi prekršilo določbe 1. in 2. odstavka 1. člena ZKP, ki opredeljuje namen kazenskega postopka in pogoje za omejitev pravic obdolžencev, 3. člena, ki določa domnevo nedolžnosti, 2. odstavka 5. člena, ki predpisuje pravico obdolžencev do obrambe, do predlaganja dokazov in navajanja dejstev v svojo korist, kršitev 4. odstavka 12. člena, ki zahteva, da se obdolžencu da čas in možnosti do obrambe, 15. člena, da je treba o obtožbi odločiti brez zavlačevanja in onemogočiti zlorabe pravic udeležencev, 1. in 2. odstavka 16. člena, ki predpisuje enakopravnost obdolženca in državnega tožilca pred sodiščem ter nalaga dokazno breme državnemu tožilcu, kršitev 1. in 2. odstavka 17. člena, ki narekuje, da sodišče popolnoma ugotovi dejstva, ki so tako v škodo kot tudi v korist obdolženca in 2. odstavka 18. člena, ki prepoveduje, da bi se sodba opirala na dokaze, na katere se ne sme opirati. Kršitve teh temeljnih načel kazenskega postopka v zahtevi obtoženca niso konkretizirane in v tem delu zahteve obtoženca sploh ni mogoče preizkusiti, sicer pa tudi ne gre za kršitve v smislu 2. točke 2. odstavka 420. člena ZKP in se očitno sploh ne nanašajo na sam postopek za podaljšanje pripora. Ta ugotovitev velja tudi glede trditve v zahtevi obt. K., da v nasprotju s 4. odstavkom 329. člena ZKP ni mogel predlagati dokazov in navajati dejstev v svojo obrambo, da ni bil v celoti rešen predmet obtožbe in da se sodba opira na prepovedane dokaze (zatrjevana kršitev 7. in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), ter glede zatrjevanih kršitev ustave in mednarodnih pogodb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Stališče zagovornika v zahtevi, da je nasprotje med izpodbijanim sklepom ter med obtožbo in sodbo glede trditev o organiziranosti združbe oziroma mreže preprodajalcev ali posrednikov, je zmotno.

Točno je, da se obt. K. v obtožbi in sodbi ne očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz 2. odstavka 196. člena KZ, torej združitev z več osebami za izvrševanje takih kaznivih dejanj ali, da je nastopal tudi kot organizator mreže razpečevalcev, vendar se tega ne trdi niti v izpodbijanem sklepu. Sodišče je v njem na podlagi dejstva, da je bilo obt. K. zaseženo 6,5 kg, torej velika količina, heroina, ki je zelo nevarno mamilo, upravičeno sklepalo "da je šlo za dobro organizirano krminalno dejavnost in da obdolženci nedvomno poznajo krog ljudi, pri katerih je mogoče priti do mamil". Ta zaključek sodišča ne pomeni, da se v sklepu ugotavlja kot dokazano dejstvo obstoj okoliščin, ki spreminjajo temeljno obliko kaznivega dejanja v hujšo, ampak je le logično sklepanje, da tako velike količine mamila ni mogoče pridobiti brez poznavanja oseb, ki se organizirano ukvajajo s preprodajo heroina na veliko, torej oseb, ki morajo biti blizu proizvajalcem v verigi preprodajalcev od proizvajalca do prodaje mamil na ulici. Tudi po mnenju vrhovnega sodišča je zunaj dvoma, da se tolikšnih količin heroina, kot jih je imel obd. K., ne da pridobiti brez poznavajnja oseb, ki imajo dostop do velikih količin tega nevarnega mamila, čeprav ni nujno, da so se združili z namenom izvrševanja takih kaznivih dejanj ali da je obd. K. organizator mreže razpečevalcev.

Ni nujno, da je vsak preprodajalec mamil, ki pride v kazenski postopek, izločen iz te dejavnosti, kot zatrjuje zagovornik v zahtevi. Znani so primeri, ko zoper isto osebo teče več kazenskih postopkov zaradi tovrstnih kaznivih dejanj ali pa so bili celo kdaj prej že obsojeni zanje. Končno je tudi zoper soobt. A.M. pred Okrožnim sodiščem v Kopru v teku kazenski postopek zaradi preprodaje mamil pred obravnavanim kaznivim dejanjem. Okoliščini, da ima obt. K. družino in dovolj denarja za njene potrebe, ne moreta pomembneje vplivati na ugotovitev sodišča o ponovitveni nevarnosti, saj sta ti okoliščini obstajali že takrat, ko naj bi obtoženec storil očitana kazniva dejanja.

Vrhovno sodišče je iz teh razlogov ugotovilo, da zahtevi obt. D.K. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, zato ju je zavrnilo.