Jedro

Za zapustnikove dolgove odgovarjajo vsi dediči nerazdelno, vsak do višine prejetega dednega deleža z vsem svojim premoženjem, tako da dolgovi niso vezani na posamezne predmete zapuščine, ki pripadajo posameznim dedičem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje proglasilo M. K. za dedinjo pasive zapuščine (alinea 6 pod točko B izreka). V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sodijo v zapuščino 1/2 stanovanja, garaža, počitniška hišica, hranilna knjižica in devizni račun ter 5 delnic, poleg tega pa še pasiva zapuščine, ki predstavlja 190 obrokov kupnine za stanovanje po 33,56 DEM v tolarski protivrednosti, regresni zahtevek zavarovalnice Triglav v znesku 146.600,00 SIT in kratkoročni kredit pri LB v znesku 50.000,00 SIT. Nadalje je ugotovilo, da je zapustnikova hči A. svoj dedni delež odstopila svojemu bratu, zapustnikovemu sinu T. in da sta se slednji in zapustnikova žena M. dogovorila, da on podeduje počitniško hišico, preostalo zapuščino pa ona. Sodišče prve stopnje ju je nato proglasilo za dediča v skladu s tem dogovorom, pri čemer je M. proglasilo tudi za dedinjo pasive zapuščine. Proti takšnemu sklepu se je pritožila M. zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da med dedičema ni spora o obsegu zapuščine ter da sta se že 23.4.1998 dogovorila o njeni razdelitvi. Sodišče bi moralo zapuščino dodeliti zakonitima dedičema glede na njune zakonite deleže, ne pa je razdeliti med njiju. Tudi če je obseg premoženja nesporen, ni nesporna njegova višina. Počitniška hišica, ki jo je sodišče dodelilo sinu, ni le nekakšna hišica za orodje; medtem naj bi žena podedovala neplačane obroke za stanovanje, zahtevek zavarovalnice Triglav in kredit ter garažo, ki jo je kupila sama. Na kratko, dedovala je praktično pasivo zapuščine. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju v skladu z določbo 3. odstavka 214. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 - 23/78) pravilno navedlo sporazum dedičev o delitvi zapuščine, ki sta ga T. in M. sklenila na naroku dne 23.4.1998 (list. št. 8). Ker ima dogovor o delitvi zapuščine pravno naravo pogodbe, ga v zapuščinskem postopku stranke ne morejo izpodbijati in je preizkus pritožbenega sodišča pri odločanju o pritožbi proti sklepu o dedovanju omejen le na vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za to, da se sporazum navede v sklepu, in ali je v sklepu pravilno povzet. Glede tega pa pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje. Vendar pa je sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju v nasprotju z določbami 214. člena ZD odločilo tudi o dedovanju pasive zapuščine. Na podlagi določbe 142. člena ZD odgovarjajo dediči za zapustnikove dolgove nerazdelno, in sicer vsak z vsem svojim premoženjem do višine vrednosti prejetega dednega deleža oziroma vrednosti prejetih predmetov zapuščine. Odgovornost za zapustnikove dolgove tako ni vezana na posamezne predmete zapuščine, dogovora o prevzemu dolgov zapustnika, pa dediča nista sklenila. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno razveljavilo, kot je to razvidno iz izreka, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.