Jedro

Izvedenec je ocenil, da so splošne življenjske sposobnosti 55 letnega tožnika trajno zmanjšane za 40% . Revizijsko sodišče ocenjuje, da bi bi bilo treba ob pravilni uporabi kriterijev, ki jih za določanje višine odškodnine vsebujejo določbe 200. čl. ZOR, odmeriti tožniku višjo odškodnino. Primerna odškodnina za telesne bolečine bi ob upoštevanju ugotovljenega plačanega zneska 215.000,00 SIT znašala še nadaljnjih 300.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa bi bila poleg že plačanega zneska 485.100,00 SIT ustrezna odškodnina v uveljavljanem znesku 450.000,00 SIT.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 776.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1991 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

II. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške postopka na prvi stopnji ter stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 91.200,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku odškodnino v znesku 276.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1991 dalje do plačila in da mu povrne pravdne stroške v znesku 5.859,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, ne da bi posebej navedel revizijske razloge. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da zahtevku ugodi v celoti ali vsaj v večjem deležu. V obrazložitvi revizije navaja, da je prvo sodišče nepravilno valoriziralo zneske doslej plačane odškodnine, ko je upoštevalo indeks rasti življenjskih stroškov namesto indeks dviga tovrstnih odškodnin. Tožnik je bil prikrajšan tudi zato, ker je sodišče ocenjevalo višino škode na dan zadnje obravnave dne 18.12.1991, posvetovanje senata pa je bilo šele 24.4.1992. Končno še navaja, da so bili vsi elementi odškodnine, zlasti za fizične bolečine in za zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti prenizko ocenjeni.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožnik ugovarja v reviziji načinu valorizacije plačanih zneskov. Ugotovitev, koliko je tožena stranka doslej plačala, je dejanska ugotovitev. Tej ugotovitvi tožeča stranka v pritožbi ni ugovarjala. Dejanskih ugotovitev pa stranka z revizijo ne more izpodbijati, ker po 3. odst. 385. čl. ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog.

Sodišče je ocenjevalo višino tožniku nastale negmotne škode v času zadnjega naroka za glavno obravnavo, čeprav je bila zaradi pribave dodatnih dokazov sodba izdana več mesecev pozneje. Tožnik zaradi kasneje izdane sodbe ni bil prikrajšan, saj so mu od prisojene odškodnine priznane obresti od zadnjega naroka za glavno obravnavo dne 18.12.1991 dalje.

Pritrditi pa je treba revizijskim navedbam, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zmotno uporabili materialno pravo (200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Prezreti ni mogoče, da je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na mnenju izvedenca, utrpel v prometni nezgodi dne 13.5.1989 težak prelom leve golenice iznad skočnega sklepa s številnimi odlomki in popolno dislokacijo, prelom levega zunanjega gležnja in dodatni dvojni prelom leve mečnice iznad skočnega sklepa ob sočasnem pojavu prekrvavitvenih motenj leve noge in stopala. Zdravljenje je trajalo do 26.10.1990. Tožnik je hodil približno eno leto z dvema berglama brez stopanja na levo nogo, kasneje pa je uporabljal eno berglo. Imel je dolgotrajne in močne bolečine, bolečine pa čuti še vedno po napornejši hoji, na hladu in ob menjavi vremena. Zaradi posledic poškodbe je sedaj gibljivost noge v skočnem sklepu močno zavrta, hoja je otežena, šepajoča na levo nogo. Tožnik ne zmore hoje po slabi poti, oteženo hodi po stopnicah, ne more počepati, skočiti, nositi ali dvigovati bremen. Izvedenec je ocenil, da so splošne življenjske sposobnosti 55 letnega tožnika trajno zmanjšane za 40% . Revizijsko sodišče ocenjuje, da bi bi bilo treba ob pravilni uporabi kriterijev, ki jih za določanje višine odškodnine vsebujejo določbe 200. čl. ZOR, odmeriti tožniku višjo odškodnino. Primerna odškodnina za telesne bolečine bi ob upoštevanju ugotovljenega plačanega zneska 215.000,00 SIT znašala še nadaljnjih 300.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa bi bila poleg že plačanega zneska 485.100,00 SIT ustrezna odškodnina v uveljavljanem znesku 450.000,00 SIT. Ob upoštevanju že doslej primerno odmerjene odškodnine za skaženost v znesku 26.100,00 SIT mora tožena stranka plačati tožniku še znesek 776.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1991 dalje. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče po 1. odst. 395. čl. ZPP sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo. V ostalem delu pa revizija ni utemeljena.

Izrek o stroških celotnega postopka temelji na določbah 2. odst. 154. čl., 155. čl. in 2. odst. 166. čl. ZPP. Celotni stroški postopka na prvi stopnji v znesku 45.600,00 SIT so bili odmerjeni od zneska, s katerim je tožnik v postopku končno uspel, stroški pritožbenega postopka v znesku 21.600,00 SIT in revizijskega postopka v znesku 24.000,00 SIT pa od zneska 500.100,00 SIT, ki predstavlja tožnikov uspeh v teh postopkih.