Jedro

Stališču prvostopenjskega sodišča, da so delavci v kuhinji ravnali z dolžno skrbnostjo, ko so uporabili izkoščičene višnje iz kompota in pred pripravo hrane niso preverjali vsake višnje posebej ali se v njej nahaja koščica oziroma njeni ostanki, pritožbeno sodišče v celoti sledi in utemeljitvi sodbe nima kaj bistvenega dodati. Tudi ob upoštevanju merila profesionalne skrbnosti, ki je strožje, bi bila takšna dolžnost nerazumna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati denarno odškodnino 3.150,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki 5,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve njegovih ustavnih pravic ter predlaga ustrezno spremembo ali razveljavitev sodbe. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge pravdnih strank in zaključilo z dokazovanjem brez zaslišanja vsaj pravdnih strank in morebitne dopolnitve procesnega gradiva. Ni izdalo zakonskega dokaznega sklepa in je s svojim ravnanjem prekršilo 287. člen ZPP. Brez utemeljitve je zavrnilo dokazne predloge, s katerimi bi tožnik dokazal in utemeljil svoja navajanja oziroma tožbeni zahtevek. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo določbe 285. člena ZPP, izdana je bila t. i. sodba presenečenja. Sodišče je evidentno kršilo tudi pravico do izjave pritožnika, ko mu je onemogočilo, da predstavi ali morebiti dopolni svoje procesno gradivo. Z izvedbo predlaganih dokazov bi se lahko sodišče prepričalo o odgovornosti delavcev ZPKZ D., ki so ravnali protipravno, v nasprotju z minimalno skrbnostjo, ki se pri opravljanju njihovega dela zahteva. Kuharski mojster je dolžan preveriti višnje, še toliko bolj, če je na embalaži navedeno opozorilo, da je možna prisotnost pešk. Ker so le zaposleni videli opozorilo na embalaži, bi morali biti skrbnejši pri pripravi jogurtove strjenke na način, da bi v pesti stiskali višnje in se tako prepričali, da v njih res ni več koščic ali pa bi zapornike opozorili, naj previdneje jedo strjenko. V predmetnem sporu so izpolnjene vse štiri predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Sodišče je z izpodbijano sodbo kršilo več ustavno zavarovanih pravic pritožnika, predvsem ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do pritožbe oziroma do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik trdi, da si je 15. 1. 2013 v kuhinji Zavoda za prestajanje kazni zapora D. po zaužitju zalogaja jogurtove strjenke z višnjami poškodoval zob, ko je nepričakovano ugriznil v višnjo, ki je vsebovala koščico. Zavarovancu tožene stranke ZPKZ D. očita, da so delavci v zavodski kuhinji opustili dolžno skrbnost in ravnali malomarno pri pregledu višenj oziroma niso ugotavljali morebitno prisotnost koščic oziroma peščic, preden so jih vmešali v maso za pripravo jogurtove strjenke. Poleg dolžne skrbnosti pri pripravi hrane so kuharji tožene stranke opustili tudi opozorilo na previdnost pri uživanju tako pripravljene sladice. Tožena stranka v primeru izkazanega obstoja škodnega dogodka zavrača odškodninsko odgovornost svojega zavarovanca, ker meni, da njeni delavci pri pripravljanju hrane zapornikom niso ravnali malomarno, ampak pričakovano skrbno in v skladu z običajno prakso.

6. Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da že trditvena podlaga tožeče stranke v obravnavanem primeru ne zadostuje, da bi lahko ravnanje zavarovanca tožene stranke označili za protipravno oziroma takšno, ki nasprotuje dolžnostnemu ravnanju delavcev v kuhinji zaporov ob pripravi hrane, s katero naj bi se tožnik poškodoval. Stališču prvostopenjskega sodišča, da so delavci v kuhinji ravnali z dolžno skrbnostjo, ko so uporabili izkoščičene višnje iz kompota in pred pripravo hrane niso preverjali vsake višnje posebej ali se v njej nahaja koščica oziroma njeni ostanki, pritožbeno sodišče v celoti sledi in utemeljitvi sodbe nima kaj bistvenega dodati. Tudi ob upoštevanju merila profesionalne skrbnosti, ki je strožje, bi bila takšna dolžnost nerazumna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodbe o tem, da je prehranjevanje del povsem vsakdanjih opravil, nujno povezanih z določenimi tveganji, ki pa zahtevajo zgolj malo večjo pozornost, da se prepreči morebitna škoda. Strinjati se je tudi z zaključkom, da odrasle osebe ni potrebno izrecno opozarjati na takšna običajna tveganja pri prehranjevanju, kot je v konkretni zadevi možnost, da so v jogurtovi strjenki z višnjami lahko tudi koščice. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka po prvem odstavku 131. člena v zvezi s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika – OZ zato ni podlage, saj ni podana protipravnost opustitve dolžnih ravnanj delavcev zavarovanca tožene stranke, kot ena izmed nujnih predpostavk.

7. Pritožbeni očitek o kršitvah določb ZPP in Ustave RS, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo dokazni postopek z vpogledom v listine v spisu, ostale dokazne predloge pa kot nepotrebne zavrnilo. Pri tem ni kršilo določbe 287. člena ZPP in tudi ne ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Dokazni sklep je sprejelo na glavni obravnavi, predlagane dokaze, za katere je ocenilo, da niso pomembni za odločbo, pa je sodišče zavrnilo, pri čemer je odločitev obrazložilo ne zgolj z navedbo, da izvedba ostalih dokazov za odločitev ni bila potrebna, pač pa s celotno argumentacijo sodbe. Ker je bilo že iz trditvene podlage tožeče stranke jasno, da odškodninski zahtevek ni utemeljen, sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič, ki naj bi pojasnile, kako je do škodnega dogodka prišlo in kdo je odgovoren za poškodbo tožnikovega zoba. Navedeno je namreč tožnik izčrpno opisal v tožbi in pripravljalni vlogi in je prvostopenjsko sodišče opisanemu poteku škodnega dogodka sledilo. Tožniku v postopku ni bila kršena pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi razlogov za očitek opustitve materialno procesnega vodstva sodišča iz 285. člena ZPP. Ta določba sodišču nalaga dolžnost, da na primeren način poskrbi, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva ter ponudijo in dopolnijo dokazila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Kadar pa stranka sama od sebe navede vsa odločilna dejstva in ponudi dokazila, pa materialno procesno vodstvo ni potrebno. Prav zato v konkretni zadevi ni bila potrebna nobena aktivnost sodišča in tudi ni razlogov za očitek o sodbi presenečenja.

8. Ker je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in ni zagrešilo očitanih kršitev pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno tožnikovo pritožbo ter sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov.