Jedro

Določilo splošnih pogojev, da je leasingojemalec leasignodajalcu po razdrtju pogodbe dolžan povrniti tudi nezapadle in neplačane obroke po pogodbi, je nično, ker je za stranke manj ugodno kakor določbe ZOR, ki urejajo prodajo na obroke (551. člen ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi,sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem prisodilnem delu razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Dopolnitev pritožbe se zavrže. Odločitev o stroških tožeče stranke za odgovor na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 936.890,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.09.2001 dalje do plačila in ji povrne 145.850,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.02.2003 dalje do plačila, presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 936.890,60 SIT za čas od 29.05.2000 do 04.09.2001 pa je zavrnilo.

Proti takšni sodbi je laično pritožbo vložila tožena stranka. V njej je navedla, da bo zaradi časovne stiske utemeljitev pritožbe podala najkasneje v roku 7 dni.

V dopolnitvi pritožbe pa je navedla, da njen dolg do tožeče stranke ne more znašati toliko, kot ji je bilo naloženo z izpodbijano sodbo, upoštevajoč prodajno ceno, ki naj bi bila po izjavi kupca višja, polog, ki ga je plačala ob prevzemu vozila, odpis obresti za nadaljnja leta, ker je vozilo vrnila predčasno in dejstvo, da ga je sicer plačevala že skoraj leto dni in pol. Glede neudeležbe na narokih pa je navedla, da nobenega vabila ni podpisala osebno, ampak je to storil njen mož, ki pa je zaradi svojega takratnega zdravstvenega stanja o tem ni obvestil. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena, dopolnitev pritožbe pa je prepozna.

Tožena stranka je dopolnitev pritožbe vložila po izteku pritožbenega roka (sodbo sodišča prve stopnje je prejela 29.09.2003, pritožbeni rok se je iztekel v torek, 14.10.2003, dopolnitev pritožbe pa je sodišču poslala 22.10.2003), zato jo je sodišče druge stopnje zavrglo kot prepozno (352. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pravočasne pritožbe pa ni obrazložila, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, v katerem tožena stranka v postopku ni uspela (torej v prisodilnem delu) in preverilo, ali so podane tiste kršitve, na katere v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejstev, ugotovljenih po sodišču prve stopnje, izhaja, da je bila med pravdnima strankama dne 03.04.1998 sklenjena pogodba o leasingu za vozilo znamke Volkswagen Polo z odkupom preostanka vrednosti. V pogodbi je bilo dogovorjeno plačilo 60 obrokov po 445,86 DEM, pri čemer bi se s plačilom zadnjega obroka opravil tudi prenos lastništva vozila. Tožena stranka je obroke plačevala do sredine leta 1999, nato pa je z rednim plačevanjem prenehala. Tožeča stranka jo je večkrat opominjala k plačilu, nato pa ji je vozilo odvzela in ga prodala tretji osebi. Razdrtje pogodbe v postopku ni bilo sporno, sporne pa so bile pravne posledice, ki jih nosita pravdni stranki zaradi razdrtja pogodbe.

Pravno podlago za odločanje v tem sporu predstavljajo določila pogodbe o leasingu, določila splošnih pogojev za pogodbe o finančnem leasingu opreme in vozil (v nadaljevanju splošni pogoji) in določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ker leasing predstavlja inominatno pogodbo civilnega prava, se zanj uporabljajo tista določila ZOR, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega prava, v prvi vrsti gre tu zaradi elementov, ki se v pogodbi o leasingu prepletajo, za določila najemne pogodbe in pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice. Glede na svobodno urejanje obligacijskih razmerij pa mora sodišče spore iz teh razmerij primarno presojati z vidika pogodbenih določil, vendar ne v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo (10. člen ZOR) in ob upoštevanju 20. člena ZOR, po katerem lahko udeleženci uredijo svoje obligacijsko razmerje tudi drugače, kot to določa ZOR, razen če iz posamezne določbe tega zakona ali iz njenega smisla ne izhaja drugače. Tožeča stranka je s predmetno tožbo od tožene stranke terjala plačilo vseh neplačanih pogodbeno dogovorjenih obrokov leasinga, zmanjšanih za odkupno ceno vozila, ki jo je tožeča stranka dosegla s prodajo na trgu. Sodišče prve stopnje je ugoditev njenemu zahtevku (razen glede dela zahtevanih obresti, kar pa ni predmet tega pritožbenega preizkusa) utemeljilo s citiranjem določila 4. odstavka 7. člena pogodbe, po katerem mora leasingojemalec v primeru vrnitve ali odvzema predmeta leasinga leasingodajalcu plačati vse zapadle, pa neplačane obroke z obrestmi do datuma vračila oziroma vrnitve opreme, ter z uporabo določbe 6. odstavka 13. člena splošnih pogojev, po kateri ima leasingodajalec v primeru predčasnega odstopa od pogodbe pravico, da od tožene stranke terja tudi odškodnino, ki je enaka razliki med sedanjo vrednostjo še nezapadlih in neplačanih najemnin in odkupne opcije ter doseženo tržno vrednostjo odvzete oziroma vrnjene opreme.

Kar se tiče povrnitve zapadlih, pa ne plačanih obrokov do dneva vračila predmeta leasinga, je z materialnopravnega vidika ugoditev takšnemu zahtevku utemeljena. Takšna dolžnost za toženo stranko kot leasingojemalko izhaja ne le iz 7. člena pogodbe o leasingu, temveč tudi iz določil 132. in 549. člena ZOR, ki na splošno in posebej pri prodaji na obroke urejata pravne posledice razdrtja pogodbe. Vsaka stranka namreč v takem primeru drugi dolguje povračilo za koristi, ki jih je v času trajanja pogodbe imela od tistega, kar je dolžna vrniti, kar v konkretnem primeru za toženko pomeni plačilo uporabe vozila do dne njegovega vračila leasingodajalcu.

Ker pa iz odločitve prvostopnega sodišča izhaja, da je toženka dolžna povrniti tožeči stranki tudi nezapadle obroke po tej pogodbi, čeprav je prišlo do njenega razdrtja, pa je treba v zvezi s takšnim določilom splošnih pogojev ugotoviti, da je nično, ker je po 551. členu ZOR za stranko manj ugodno kakor določbe ZOR, ki urejajo prodajo na obroke. Po 549. členu ZOR (in tudi 132. členu istega zakona) so namreč posledice razdrtja pogodbe izrecno predvidene, po teh določbah pa sta stranki z razdrtjem pogodbe prosti svojih obveznosti (razen obveznosti, zapadlih do tega trenutka, in obveznosti za povrnitev morebitne škode), medtem ko je sporno določilo splošnih pogojev do leasingojemalke pretirano strogo in nepravično, saj pomeni, da je dolžna izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost v celoti, leasingodajalec pa je te obveznosti v celoti oproščen. Sodišče prve stopnje takšnega določila splošnih pogojev tako ne bi smelo upoštevati, temveč bi na podlagi II. odstavka 143. člena ZOR zaradi varstva interesov šibkejše pogodbene stranke, ki na njegovo vsebino ni mogla vplivati, saj je bila pripravljena s strani leasingodajalca, moralo njegovo uporabo zavrniti.

Na pravilnost razsoje v tem primeru ne more vplivati niti dejstvo, da je plačilo omenjenih nezapadlih in neplačanih zneskov po pogodbi v splošnih pogojih opredeljeno kot odškodnina zaradi predčasnega odstopa od pogodbe o leasingu (odškodninska odgovornost strank po razdrtju pogodbe v zakonu namreč ni izključena), saj bi za dosojo takšne odškodnine leasingodajalec moral v prvi vrsti zatrjevati, nato pa tudi izkazati vsa pravno relevantna dejstva za odškodninsko odgovornost leasingojemalke (škodljivo dejstvo, vzročno zvezo, nastalo škodo in njeno odgovornost). V kolikor pa je prvostopno sodišče to določilo splošnih pogojev o plačilu nezapadlih obrokov štelo kot vnaprej dogovorjeno pogodbeno kazen zaradi razdrtja pogodbe zaradi leasingodajalčeve zamude oziroma neplačila obrokov, pa je treba pojasniti, da je pogodbeno kazen po zakonski določbi III. odstavka 270. člena ZOR mogoče dogovoriti le za nedenarne obveznosti, ki pa niso bile predmet obravnavane pogodbe o leasingu.

Iz vsega navedenega je v materialnem pravu glede na dejanske trditve pravdnih strank tako podana le podlaga za povračilo koristi, ki jih je tožena stranka imela od uporabe vozila do trenutka razdrtja pogodbe. Ker pa iz odločitve prvostopnega sodišča ne izhaja, kdaj dejansko je bilo toženki vozilo odvzeto in kolikšne so bile neplačane obveznosti do trenutka odvzema, je za pravilno uporabo materialnega prava (na katero sodišče druge stopnje ob odsotnosti obrazloženih pritožbenih razlogov pazi po uradni dolžnosti) dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba izpodbijano odločitev v celoti razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj točno je leasingodajalec toženi stranki vozilo odvzel in kolikšno korist je z uporabo vozila imela do tega dne, pa je ni plačala, nato pa ji te zapadle in neplačane obveznosti naložiti v plačilo skupaj z obrestmi v skladu s pogodbenimi določili in zgoraj navedenimi določili ZOR.

Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških tožeče stranke za vložen odgovor na pritožbo ni odločalo, temveč je odločitev o tem pridržalo za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).