Jedro

Zapis solastniških deležev v pogodbi, ki je bila podlaga za pridobitev stvari, ne pomeni veljavnega delilnega sporazuma in ne more vplivati na višino deleža po 59. členu ZZZDR. Zakonca sicer lahko skupno premoženje sporazumno razdelita, vendar mora biti takšen delilni sporazum sklenjen v predpisani obliki notarskega zapisa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka razveljavi kolikor se nanaša na odločitev o zahtevku tožnika, da je njegov delež večji od ½ in v III. točki izreka v celoti in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank dvo in pol sobno stanovanje št. v izmeri 66,03 m2 v III. nadstropju stanovanjskega objekta X, ki stoji na parc. št. 1347/26, k. o. X, ID znak 000, pri čemer sta pravdni stranki solastnici navedenega premoženja, vsaka do ene polovice (I. točka izreka). Višja tožbena zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik (1) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da sta deleža strank na skupnem premoženju enaka. Sodišče je napačno ocenilo, da sta stranki k nakupu stanovanja prispevali enako. Če sta se stranki ob nakupu stanovanja dogovorili, da bo njun delež na stanovanju enak, še ne pomeni, da so bila takšna dejanska vlaganja in da tožnik v pravdi ne more dokazovati večjega prispevka. Sodišče se ni opredelilo do trditev in dokazov, s katerimi je tožnik utemeljeval, da je njegov delež pri nakupu stanovanja vsaj 60 %. Tožnik je tudi trdil in dokazal, da je kril celotne stroške obnove stanovanja v višini več kot 20.000,00 EUR. Sodišče se kljub trditveni podlagi ni opredelilo niti do višine celotnih vlaganj niti ni zavzelo jasnega stališča o tem, ali priznava, da je tožnik dejansko kril celotna vlaganja. Tožniku je kršena pravica do izjave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je toženka prispevala k skupnem gospodinjstvu. Tožnik je predložil račune, ki se nanašajo na nakupe za potrebe gospodinjstva in mld. otroka, do katerih se sodišče ni opredelilo. Sodišče bi moralo izpovedbo toženki naklonjenih prič (njene mame in bratranca) oceniti z večjo previdnostjo in v luči drugih izvedenih dokazov. Sodišče se ni opredelilo do finančnih podatkov podjetja, ki jih je zatrjeval tožnik. Za odločitev v zadevi je bilo nujno oceniti prihodke in premoženje obeh pravdnih strank. Sodišče je nepravilno kot nerelevantne zavrnilo dokazne predloge tožnika za vpogled v fotografije, za pribavo in vpogled v sodni spis P 1392/2005 in za opravo poizvedb pri AJPES o letnih poročilih tožnikovega podjetja P.. Z vpogledom v letna poročila bi bile potrjene trditve tožnika, da je s sredstvi od prodanih zalog podjetja financiral nakup in obnovo stanovanja. Neizvedba navedenih dokazov je pripomogla k napačno ugotovljenem dejanskem stanju, podana pa je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (59. člen ZZZDR (2)).

6. Tožnik je višji delež (70%) utemeljeval med drugim z navedbami, da je bistveni del sredstev za nakup stanovanja predstavljalo njegovo posebno premoženje. Navajal je, da je večji del kupnine (70 %) plačal s sredstvi, ki jih je pridobil s prodajo zalog iz trgovinske dejavnosti, s katero se je ukvarjal pred nastankom zunajzakonske skupnosti s toženko. Toženka je temu nasprotovala in trdila, da je njen prispevek pri nakupu stanovanja večji od prispevka tožnika in tudi ona zahtevala nadpolovični delež (75%). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta deleža pravdnih strank na spornem stanovanja enaka, ker naj bi že iz same pogodbe o nakupu stanovanja izhajalo oziroma naj bi bilo že na podlagi le te dokazano, da sta oba za nakup stanovanja prispevala enako.

7. Očitno je sodišče prve stopnje sicer sporno dejstvo enakih prispevkov k nakupu stanovanja štelo za dokazano zaradi dveh pogodbenih določil, ki ju je izpostavilo v obrazložitvi, in sicer, da sta se pravdni stranki zavezali plačevati kupnino nerazdelno glede na dogovorjeno dinamiko plačil in da s plačilom zadnjega obroka kupnine vzameta stanovanje v last in posest vsak do ½. Tako izhodišče sodišča prve stopnje pa je zmotno.

8. Če sta se pravdni stranki zavezali nerazdelno plačati kupnino, gre le za njuno razmerje do prodajalca in to ne pomeni, da sta kupnino dejansko plačali po enakih delih. Tudi zapis v prodajni pogodbi, da stranki postaneta solastnici stanovanja z deležem do ½, še ne dokazuje, da sta kupnino za stanovanje plačali po enakih delih, kot to zmotno meni sodišče. Tega zapisa tudi ni mogoče razumeti kot sporazumne delitve skupnega premoženja (3), če na to smiselno nakazujejo razlogi izpodbijane sodbe (4). Zakonca oziroma zunajzakonska partnerja sicer lahko skupno premoženje sporazumno razdelita (drugi odstavek 58. člena ZZZDR), vendar mora biti takšen delilni sporazum sklenjen v predpisani obliki notarskega zapisa (prva točka 47. člena ZN (5)). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (sodišče ni ugotavljalo, v kakšnem razmerju sta dejansko stranki s sredstvi posebnega premoženja prispevali k nakupu stanovanja) in je odločitev, da sta pravdni stranki do ½ solastnika spornega stanovanja (6) najmanj preuranjena.

9. Tožnik je nadalje zatrjeval, da je iz lastnih sredstev financiral obnovo stanovanja v višini več kot 20.000,00 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik kljub svojemu vložku v adaptacijo stanovanja ni upravičen do nadpolovičnega deleža. Sodišče prve stopnje je takšne zaključke utemeljilo z navedbami, da sta obe pravdni stranki prispevali k stroškom gospodinjstva, opravljali gospodinjska opravila in skrbeli za otroka. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanega obsega vlaganj niti ni ugotavljalo, ali in v kolikšnem delu so bila vlaganja financirana s sredstvi posebnega premoženja tožnika. Sodišče prav tako ni ugotavljalo, kakšno je bilo razmerje dohodkov pravdnih strank. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da so zaključki sodišča v tem delu neprepričljivi. Pritrditi je sicer stališču sodišča prve stopnje, da pri določanju deležev na skupnem premoženju ne gre za čisto računsko operacijo, saj se ne upoštevajo le prihodki obeh partnerjev, temveč tudi drugi nematerialni prispevki, kar pa ne pomeni, da ni potrebna skrbna analiza vseh zatrjevanih relevantnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na višino deležev na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR). Takšna analiza pa je v konkretnem primeru v večjem delu izostala in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih razlogov pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (kjer je zavrnjen tožnikov višji tožbeni zahtevek, to je nad 50%) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP (7)). Odločitev o glavni stvari je imela za posledico tudi razveljavitev stroškovne odločitve.

11. Sodišče prve stopnje bo poleg zgornjih poudarkov v ponovnem sojenju moralo upoštevati tudi, da je sporen le še 20% delež na spornem stanovanju. Toženka se ni pritožila, zato je odločitev o 50% tožnikovem deležu pravnomočna. Glede na meje postavljenih tožbenih zahtevkov, na katere je sodišče vezano (8), je tudi odločitev o 30% deležu toženke postala pravnomočna. Posledično bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno pri oblikovanju sodbe, ki jo bo izdalo po ponovnem sojenju, saj bo moralo izrek povezati s pravnomočnim delom izreka izpodbijane sodbe, ob tem pa imeti v mislih tudi, da bosta obe sodbi skupaj predstavljalo podlago za vknjižbo (končnih) deležev v zemljiško knjigo.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

(1) V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče tožnika vselej imenovalo tožnik, tudi če je bil v položaju toženca po nasprotni tožbi. Smiselno isto velja tudi za toženko po tožbi.

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl.).

(3) Prim. odločba VS II Ips 870/2008. (4) Sodišče je trditve pravdnih strank glede plačila kupnine zavrnilo s (pavšalno) obrazložitvijo, da ga te ne prepričajo o drugačni višini deleža od v pogodbi priznanega polovičnega.

(5) Zakon o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/1994 in nasl.)

(6) Na tem mestu višje sodišče še dodaja, da sta obe stranki z zahtevkom na ugotovitev solastniškega deleža zahtevali že delitev stvari, ki spada v skupno premoženje (prim. II Ips 98/2013 z dne 16.5.2013; op. 7). Glede na to, da sta oba postavila tak zahtevek, se očitno s takim načinom delitve strinjata.

(7) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(8) Prim. II Ips 98/2013 z dne 16.5.2013.