Jedro

Presoja prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroška odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z delno sodbo v razmerju do prve toženke odločilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4,200.000,00 SIT s pripadki. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika iz naslova vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno sodbo.

Proti sodbi se pritožuje prva toženka in jo izpodbija nad prisojeno odškodnino 2,500.000,00 SIT. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Za telesne bolečine je sodišče z zneskom 2,000.000,00 SIT prisodilo previsoko odškodnino. Iz mnenja izvedenca dr. Slačka izhaja, da je tožnik trpel en teden hude, tri tedne srednje hude in štiri tedne lahke bolečine. Te bolečine in nevšečnosti ga ne opravičujejo do tako visoko prisojene odškodnine za telesne bolečine.

Tudi prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka. Po poškodbi nosu ima le kozmetično motnjo, dihanje je normalno. Po poškodbi čeljusti nima trajnih posledic, razen pri grizenju trde hrane. Po poškodbi desnega kolena nima trajnih posledic. Po poškodbi desnega komolca ima posledice pri dviganju težkih predmetov, pri vsakdanjih aktivnostih pa nima težav. Tudi za strah je prisojena previsoka odškodnina.

Tožnik je bil šest tednov v strahu za zdravljenje. Vendar iz mnenja ne izhaja, da bi ta strah v tožnikovi duševnosti pustil trajne posledice. Tožena stranka meni, da za določanje višine odškodnine za nematerialno škodo niso bili pravilno upoštevani in ovrednoteni vsi kriteriji, ki so pomembni pri določanju višine odškodnine oziroma so bili previsoko ovrednoteni. Pri odškodnini za nematerialno škodo ne gre za povrnitev škode, marveč za zadoščenje, ki naj škodo omili.

Tožena stranka meni, da se s pretiravanjem v višini odškodnine zgreši namen, ki naj bi ga pojem "pravična odškodnina" predstavljal. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica dejanskim ugotovitvam prvega sodišča ne oporeka, pritožbeno sodišče pa prav tako nima pomislekov o njihovi popolnosti in pravilnosti. Pritožnica meni le, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je za nekatere oblike nepremoženjske škode - telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, prisodilo previsoko odškodnino (skupaj za znesek 1,700.000,00 SIT), pri čemer ne opredeli, kolikšna bi bila po mnenju pritožbe primerna odškodnina za posamezno obliko nepremoženjske škode.

Oblike nepremoženjske škode, za katere se priznava odškodnina, izhodišča in merila zanjo, so vsebovani v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po določbi prvega odstavka 200. člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard pravične denarne odškodnine razčlenjuje drugi odstavek 200. člena ZOR. Sodišču nalaga, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnine. Pri določanju odškodnine se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, pa tudi objektivne, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med primerljivimi škodami in odškodninami, ki jih priznavajo sodišča. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni določitev satisfakcije oškodovancu.

Pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu, je prvo sodišče vsa navedena merila in izhodišča pravilno upoštevalo. Škodo, ki jo je utrpel tožnik, je potrebno uvrstiti v razponu med lahkimi in katastrofalnimi škodami med srednje hude škode. Glede na to, da se je škodni dogodek pripetil 24.3.1991, je potrebno pri odmeri škode za vse prisojene odškodninske postavke upoštevati, da tožnik že dolgo vrsto let čaka na plačilo odškodnine, kar je v zadostni meri prišlo do izraza pri višini odškodnine, ki jo je za vse oblike nepremoženjske škode odmerilo tožniku tudi prvo sodišče. Ko pritožnica v pritožbi zatrjuje, da je sodišče iz naslova telesnih bolečin odmerilo tožniku previsoko odškodnino, očitno prezre naslednje dejanske ugotovitve prvega sodišča: - da je tožnik dobil ob nesreči številne poškodbe (glej drugi odstavek 5. strani izpodbijane sodbe), - da so srednje hude bolečine trajale nadaljnji teden ob ponovnem uravnavanju čeljusti, - da so bile nevšečnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem hude in številne (8 dni hospitalizacije na kirurškem oddelku, 18 dni na Kliniki za maksilofacialno kirurgijo, operativni poseg komolca s tritedensko nošnjo mavca, naravnava nosne kosti, imobilizacija zgornje in spodnje čeljusti, fizioterapija), - da bo trpel bolečine tudi v bodoče pri opravljanju težjega dela.

Upoštevaje intenzivnost in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin, vse nevšečnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem, je s prisojeno odškodnino v znesku 2,000.000,00 SIT prvo sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino, upoštevaje že navedena izhodišča in merila (200., 203. člen ZOR).

Povedano velja tudi za prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ko pritožnica v pritožbi navaja kot trajno posledico poškodbe le poškodbo desnega komolca, ki ima za posledico težave tožnika pri dvigovanju težkih bremen, prezre, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi povečanih naporov, ki jih mora vlagati v delo, pri čemer je potrebno izpostaviti pogosto vijačenje, ki ga opravlja pri svojem poklicu ključavničarja in kar je vezano z delom na višini. Prezre ugotovitev prvega sodišča, da posledice poškodbe čeljusti terjajo od tožnika povečano previdnost pri hranjenju (ugriz v trdo hrano, da ima slabšo občutljivost levega lica). Vse te omejitve v tožnikovi življenjski aktivnosti, ki jih tudi opravlja s povečanimi napori in zato nedvomno duševno trpi, opravičujejo tožnika do zadoščenja, ki naj te njegove omejitve omili. V tej sodbi že navedenim izhodiščem in merilom po oceni sodišča druge stopnje ustreza prisojena odškodnina v znesku 1,600.000,00 SIT, ki je ustrezno individualizirana, saj je tožnik rojen leta 1962, nesreča se je pripetila leta 1991, torej v starosti, ko je pretežni del tožnikovega poklicnega dela še pred njim.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožnik ob nesreči dobil hude poškodbe po obrazu, krvavel je iz nosu, poškodovan je imel desni komolec in prsni koš, tako da je bil utemeljeno v strahu za svoje zdravje. Zdravljenje se je nadaljevalo z operativnimi posegi, bilo je dolgotrajno in tožnik je bil utemeljeno v strahu zaradi izida zdravljenja. Tožnikov intenzivni kratkotrajni strah ob samem dogodku se je nadaljeval z močnim, dolgotrajnim (6 tednov) in utemeljenim strahom za uspeh zdravljenja. Vse povedano pa tožnika opravičuje do odškodnine iz naslova prestanega strahu, prisojena odškodnina pa je po oceni sodišča druge stopnje glede na že navedena izhodišča in merila ter sodno prakso v znesku 400.000,00 SIT primerna.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora stroške pritožbenega postopka trpeti sama, toženec pa sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena, prvi odstavek 166. člena ZPP).