Jedro

Tožnikova odklonitev tretje operacije ni podaljšala, kvečjemu skrajšala zdravljenje, v ničemer tudi ni vplivala na večji obseg posledic, kot so sicer nastale pri tožniku. Tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k obsegu škode oziroma povečal obseg škode zato, ker je ponoči v spanju z roko udaril ob trd predmet, zaradi česar je prišlo do ponovnega manjšega premika zloma. Zlasti pa tožnik ni prekinil vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in škodo, ki jo je utrpel, glede posledic tretje poškodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 6.260,00 EUR z obrestmi, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne ustrezen del pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča v delu, kjer tožencu očita, da je dolžan povrniti škodo tudi v zvezi s poškodbo, ki je nastala izključno po krivdi tožnika v času zdravljenja oziroma rehabilitacije. Iz izvedeniškega mnenja med drugim izhaja, da se je dne 13.10.2004 tožnik sam udaril v predel zloma, zaradi česar je ponovno prišlo do razmika zloma. V zvezi z novo poškodbo je bila tožniku predlagana nova operacija, ki pa jo je odklonil. Nova poškodba, za katero je odgovoren tožnik sam, je podaljšala zdravljenje poškodbe, kar pa ni posledica udarca, ki ga je povzročil toženec. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in ponovno nastalo škodo dne 13.10.2004 je torej prekinjena in toženec za škodo, ki je nastala v posledici ponovnega udarca v predelu zloma ni odgovoren. Tožnik je torej sam prispeval k nastanku škode oziroma povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer in je torej soodgovoren zanjo. Zaradi navedene poškodbe je zdravljenje potekalo bistveno dlje, kot bi sicer, tudi nevšečnosti in bolečin je bilo v zvezi s tem več, enako pa tudi trajanje sekundarnega strahu. Nepravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da tožnikova odklonitev nove operacije ni imela vpliva na obseg trajnih posledic. V posledici vsega spredaj navedenega je po mnenju pritožbe prvo sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi kršilo določbe postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Po presoji toženca pa je tudi sicer višina odmerjene odškodnine odmerjena v previsokem znesku.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde, pritožba pa jih tudi konkretizirano ne opredeli.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvo sodišče, zlasti upoštevajoč izvedensko mnenje v postopku postavljenega izvedenca E. S. in njegove dopolnitve na naroku dne 27.10.2009, pravilno zaključilo, da zaradi poškodbe, ki jo je tožnik utrpel, ko je tekom zdravljenja ponoči udaril ob trd predmet, kar je povzročilo manjši premik zloma, dodatno operativno zdravljenje ni bilo potrebno. Ponovni operativni poseg bi po mnenju izvedenca samo podaljšal zdravljenje, končne trajne posledice pa ne bi bile boljše, kot v konkretnem primeru. Iz izvedenskega mnenja tako jasno izhaja, da tožnikova odklonitev tretje operacije ni v ničemer podaljšala, kvečjemu skrajšala zdravljenje, v ničemer pa tudi ni vplivala na večji obseg posledic, kot so sicer nastale pri tožniku. Z odklonitvijo tretjega operativnega posega torej tožnik ni v ničemer prispeval k povečanju škode. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da je soprispeval k obsegu škode oziroma povečal obseg škode zato, ker je ponoči v spanju z roko udaril ob trd predmet, zaradi česar je prišlo do ponovnega manjšega premika zloma. Zlasti pa tožnik z navedenim ni prekinil vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in škodo, ki jo je utrpel, glede posledic tretje poškodbe. Iz izpovedbe izvedenca izhaja, da je ob ponovni poškodbi prišlo le do manjšega premika zloma, ki je bil sicer že v večjem delu zarasel. Do tega manjšega premika z udarcem z roko med spanjem ne bi prišlo, če ne bi bilo predhodne poškodbe oziroma če bi bil zlom že v celoti zarasel. Eventuelna škoda, ki izvira iz tega tretjega dogodka, je torej v neposredni zvezi s poškodbo, ki jo je tožnik utrpel zaradi toženčevega protipravnega ravnanja. Tudi sicer pa, kot je bilo že spredaj navedeno, ta tretja poškodba ni v ničemer podaljšala zdravljenje, kot tudi ne povečala obsega trajnih posledic, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine.

Glede na spredaj navedeno je tako prvo sodišče utemeljeno odmerjalo odškodnino tožniku, upoštevajoč obseg telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, strahu, ki ga je utrpel ob škodnem dogodku in med zdravljenjem, kot tudi za duševne bolečine, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v ugotovljenem obsegu. Obseg škode je prvo sodišče ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedbe v povezavi z pisnim in ustnim mnenjem sodnega izvedenca. Ugotovljen obseg škode po posameznih vtoževanih postavkah pa po presoji pritožbenega sodišča narekuje odmero odškodnine v zneskih, kot jo je prvo sodišče odmerilo v izpodbijani sodbi. Odmerjena odškodnina po višini ne odstopa od odškodnin, ki so se v sodni praksi izoblikovale v primerljivih primerih. Tudi materialno pravo je torej pravilno uporabljeno. V vsem ostalem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na prvostopne razloge, ki pretežno vsebujejo odgovor tudi na pritožbene trditve. Noben uveljavljani pritožbeni razlog torej ni podan, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka zato, ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.