Jedro

Tožena stranka bi lahko konkretizirano prerekala tako temelj kot višino zahtevka za vsak izdelan posamezni oglas, saj je tožeča stranka podala zadostno trditveno in dokazno podlago o njunem poslovnem razmerju. Uspeh dokazovanja tožeče stranke je prevalil konkretno procesno dokazno breme na toženo stranko, ki pa svojega dokaznega bremena ni zmogla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 66190/2016 z dne 23. 6. 2016, ostane v celoti v veljavi v prvem in v tretjem odstavku (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranke stroške pravdnega postopka v znesku 1.979,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in sodišču prve stopnje vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožeči stranki v plačilo njene stroške pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo neporavnanih računov za produkcijo ter adaptacijo radijskih in televizijskih oglasov, ki jih je toženo stranko opravila v obdobju med januarjem 2016 in majem 2016. Poslovanje med strankama je potekalo na način, da je tožeča stranka izvedla storitev za vsak posamezen oglas po prejemu potrjenega predračuna s strani tožene stranke in ji po izročitvi izdelka nato izdala račun. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku med postopkom oporekala predvsem z očitkom, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je zatrjevane storitve tudi dejansko opravila.

6. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri svojem stališču, da tožeča stranka v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) ter načelom o medsebojni povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, saj bi morala ob tako navedenih dejstvih zanje ponuditi tudi ustrezne dokaze, česar ni storila. Dokazno breme nato razčlenjuje na materialno dokazno breme, ki je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno in se ne spreminja ter na procesno procesno dokazno breme, ki glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi.1 Zatrjuje, da do takšne prevalitve nanjo nikoli ni prešlo, saj ga tožeča stranka že v osnovi ni izpolnila.

7. Materialnopravni okvir spora v konkretnem primeru postavlja določilo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o podjemni pogodbi, po kateri se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ), zato je treba pritrditi pritožbenemu naziranju, da mora za uspeh v postopku obstoj podjemne pogodbe dokazovati tožeča stranka, saj nosi materialno dokazno breme. Vendar pa je slednja, po presoji pritožbenega sodišča, uspešno dokazala svoje trditve, na katerih je gradila svoj tožbeni zahtevek, zato je potrebno pritožbene navedbe o neizpolnjenem dokaznem bremenu tožeče stranke kot neutemeljene zavrniti.

8. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da tožena stranka ni plačala produkcije in adaptacije radijskih in televizijskih oglasov ter predložila račune za opravljene neplačane storitve (priloge sodnega spisa A4-A25). Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala z očitkom, da tožeča stranka, razen izstavitve računov, ni dokazala, da so bile zatrjevane storitve tudi dejansko naročene in opravljene ter s tem opozorila na manjkajočo trditveno in dokazno podlago tožeče stranke. Po ugovoru tožene stranke je tožeča stranka v spis vložila obsežno elektronsko korespondenco med predstavniki obeh strank (priloge sodnega spisa A28-A97), skupaj s predračuni za vsako opravljeno storitev, na podlagi katerih so bili toženi stranki po izvedbi del izdani računi. Ob tem je dodala, da je tožena stranka posamezen oglas naročila, usmerjala njegovo izdelavo, ga na koncu vedno potrdila in prevzela, usklajevala končno ceno, vse predračune pa ji je tožeča stranka poslala bodisi po elektronski bodisi po navadni pošti. Tožeča stranka je na ta način po mnenju pritožbenega sodišča podala dovolj trditev o vsakokratnem naročilu posamičnega oglasa in predložila ustrezna dokazila, da bi tožena stranka lahko konkretizirano ugovarjala okoliščinam glede sklenitve ali glede izpolnitve vsakega posameznega naročila.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svoje trditve ustrezno dokazala, saj je iz predloženega dokaznega gradiva mogoče preveriti vrsto storitve, ceno, datum izvedbe storitve in zapadlosti računa ter tudi način prevzema izdelanih oglasov. S tem pa je procesno dokazno breme o nasprotnem tudi po presoji pritožbenega sodišča prešlo na toženo stranko, ki pa ga ni uspela ovreči. Njena pojasnila, da dokumentacije zaradi obsežnosti ne more in ni dolžna raziskovati, ne morejo predstavljati konkretiziranega izpodbijanja tožničinih navedb, zato so pravilni zaključki prvostopenjskega sodišča, da so njeni ugovori ostali na abstraktni ravni. Tožena stranka bi lahko konkretizirano prerekala tako temelj kot višino zahtevka za vsak izdelan posamezni oglas, saj je tožeča stranka podala zadostno trditveno in dokazno podlago o njunem poslovnem razmerju. Uspeh dokazovanja tožeče stranke je prevalil konkretno procesno dokazno breme na toženo stranko, ki pa svojega dokaznega bremena ni zmogla.

10. Tudi pritožbeno zatrjevanje, da dokazno gradivo tožeče stranke ni sistematično urejeno, ni utemeljeno, saj je tožeča stranka pojasnila, da je elektronska korespondenca razvrščena po skupinah, glede na konkretni oglas in konkretni predračun, vse listine pa so tudi dejansko predložene v navedenem zaporedju, kar omogoča uspešen preizkus trditev tožeče stranke.

11. Kot neutemeljen se izkaže tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da bi iskanje sestavin podjemne pogodbe v elektronskih sporočilih, zgolj iz razloga ker v sporočilih navedene osebe pri njej niso več zaposlene, za toženo stranko predstavljalo nerazumno breme pri pridobitvi ustreznega dokaza v svojo korist. Tožena stranka je imela možnost aktualni dokazni uspeh tožeče stranke ovreči tudi s ponudbo (morebitnih) drugih dokaznih predlogov in ker tega ni storila, mora tako svoj neuspeh v postopku pač pripisati svojim sposobnostim zagotovitve nasprotnega dokaza.

12. Pritožbi tožene stranke glede na navedeno ni mogoče ugoditi. Ker pritožbeno sodišče ni zaznalo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških je odpadel, saj tožena stranka stroškov pritožbenega postopka izrecno ni priglasila.

1 Prim. npr. VSRS sodba in sklep II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007, VSRS sklep II Ips 308/2013 in druge ter komentar k 212. členu ZPP v J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004.