Jedro

Uveljavljanje bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnine po podržavljenje je bilo po določbi 26. člena ZDen mogoče uveljavljati le do 7.11.1999.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 14.10.2002. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika zoper delno odločbo Upravne enote P. z dne 6.3.2002, s katero je bilo odločeno, da je Slovenska odškodninska družba d.d. L. zavezana za plačilo odškodnine F. in A.S. v skupni vrednosti 3.018,20 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, izplačljive v tolarski protivrednosti, kot odškodnino za podržavljeni parceli št. 146 in 147 k.o. P. (1. točka izreka); da je Slovenska odškodninska družba dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice, ki pripadajo pokojni upravičenki A.S., prejemniku F.S. (2. točka izreka); da se zavrne zahteva F.S. za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenega premoženja, v enkratnem znesku v gotovini v višini 2,567.868,00 SIT (3. točka); da stroški postopka niso zaznamovani (4. točka izreka); da bo v ostalem podržavljenem premoženju odločeno s posebno odločbo (5. točka izreka). Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z določbo 24. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list SRS, št. 65/98 in 76/98 - odločba Ustavnega sodišča RS, po kateri so lahko ob zadevah, v katerih je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo, stranke iz 60. člena tega zakona podale zahtevo iz 26. člena ZDen (zahtevo za plačilo odškodnine zaradi bistveno zmanjšane vrednosti vrnjenih nepremičnin) v roku enega leta od uveljavitve tega zakona. Ker je bil zakon uveljavljen 7.11.1998, je rok za vlaganje zahtev iz 26. člena ZDen glede zadev, v katerih je že bilo pravnomočno odločbeno, potekel 7.11.1999 leta. Tožnik je zahtevo za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin, vrnjenih z odločbo, ki je postala pravnomočna 26.2.1998, zahteval šele 23.11.2000, to je po preteku roka, določenega v 24. členu ZDen-B, zato bi organ prve stopnje moral njegovo zahtevo kot prepozno zavreči. Ker pa je bila z odločbo prvostopnega organa zahteva zavrnjena, namesto zavržena zaradi ugotovitve, da se vrednost nepremičnin po podržavljenju ni spremenila, vrednost pa je bila zaračunana v skladu z določbo 3. odstavka 44. člena ZDen, je tožena stranka pritožbo zavrnila, ker pravice tožnika niso bile kršene.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila določba 26. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), s katero je bilo določeno, da se upravičencu nepremičnina, katere vrednost se po podržavljenju ni bistveno zmanjšala, vrne brez doplačila do polne vrednosti ob podržavljenju oziroma, da se nepremičnina, katere vrednost se je ob podržavljenju bistveno zmanjšala, vrne z doplačilom do polne vrednosti, ne glede na vrednost premoženja, ki je predmet vračanja, dopolnjena z določbama 3. in 4. odstavka (ZDen-B), s katerima je bil opredeljen prvotno neopredeljen pravni pojem "bistveno zmanjšanje vrednosti" nad 30% in korigirano prej navedeno pravilo glede vračanja nepremičnine z ali brez doplačila tako, da je upravičenec do doplačila upravičen, če razlika v vrednosti presega 1/2 prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo, ne glede na to, ali je zmanjšanje vrednosti bistveno ali ne. 24. člen ZDen-B je omogočil naknadno uveljavljanje zahtevkov iz naslova zmanjšanje vrednosti nepremičnin tudi v pravnomočno rešenih zadevah v roku enega leta od uveljavitve novele, ki je začel teči šele po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998, objavljene 6.11.1998, kar pomeni, da se je iztekel 6.11.1998. Zato je ob nesporni ugotovitvi, da je bilo vračilo parcele, za katere je tožnik zahteval plačilo odškodnine zaradi bistveno manjše vrednosti, odločeno z odločbo organa prve stopnje z dne 3.2.1998, ki je postala pravnomočna dne 26.2.1998, pravilno stališče tožene stranke, da je tožnikov zahtevek, vložen 23.11.2000, prepozen. 26. člen ZDen je že pred novelo ZDen-B omogočal uveljavljanje bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnin po podržavljenju. Zato tožnik z rokom iz 24. člena ZDen-B ne bi bil prekludiran, če bi z dejanskega stanja ob odločitvi o vrnitvi v naravi, izhajala tudi dejanska podlaga za odločitev o odškodnini (to pa je vrednost nepremičnine in s tem povezana ugotovitev, da gre za njeno bistveno zmanjšanje). Ker iz spisnih podatkov ne izhajajo dejstva in okoliščine, ki bi kazale tudi na uveljavljanje manjvrednosti vrnjenih nepremičnin zemljišč, parc. št. 145/2, 146, 147/1, 147/2 in 161/2, vse pripisane vl. št. 115 k.o. P., saj je tožnik z ugotovljeno vrednostjo vrnjenih nepremičnin (v višini 46.303,00 DEM) soglašal (poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju denacionalizacijske zadeve z dne 19.11.1997 in dopolnitev z dne 20.1.1998), je zato neutemeljen ugovor, da v celotnem denacionalizacijskem zahtevku še ni bilo odločeno in da zato tožnik ne more biti prekludiran v smislu 24. člena ZDen-B. Zahtevek z dne 23.11.2000 se nanaša na že pravnomočno vrnjena zemljišča, zato dejstvo, da o celotnem denacionalizacijskem zahtevku še ni bilo odločeno, na pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke ne vpliva. Sodišče zato soglaša tudi s stališčem tožene stranke, da s potrditvijo odločitve organa prve stopnje o zavrnitvi (in ne o zavrženju) zahtevka tožnika za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine po podržavljenju, niso bile kršene pravice dolžnika. Neutemeljen je tudi ugovor glede načina ugotavljanja vrednosti vrnjenih zemljišč. Bistveno zmanjšanje vrednosti premoženja po podržavljenju (nad 30%) se ugotavlja v skladu s predpisanimi metodologijami in na podlagi podzakonskega akta, izdanega na podlagi 2. odstavka 64. člena ZDen, ki omogoča tako ugotavljanje vrednosti premoženja v času podržavljenja in v času vračanja, kakor tudi ugotavljanje povečanja oziroma zmanjšanje vrednosti premoženja pri vračanju v naravi (25. in 26. člen ZDen). Uporaba splošnega in civilnega prava zato v teh postopkih tudi po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljena (1. odstavek 6. člena ZDen).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoj ugovor, da je odločba z dne 3.2.1998 delna odločba, zato ne more biti prekludiran v smislu 24. člena ZDen-B. Vztraja tudi pri svojem ugovoru, da bi se izračun zmanjšanja vrednosti moral napraviti po splošnih načelih civilnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in uveljavljana odškodnina prizna.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna pravočasnost tožnikovega zahtevka za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjene nepremičnine.

Tožena stranka je pravilno navedla, da se je rok za vlaganje zahtev iz 26. člena ZDen iztekel 7.11.1999. Navedba datuma 6.11.1999, ki ga navaja izpodbijana sodba, zato ni točna. To pa na odločitev v zadevi ne vpliva, saj je tožnik zahtevek vložil šele 23.11.2000. Zato je upravno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno presodilo vse tožnikove tožbene ugovore in navedlo pravilne razloge, zakaj je tožnikova zahteva, vložena 23.11.2000, prepozna. Z razlogi, s katerimi je upravno sodišče utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja. Navedeni razlogi predstavljajo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabo določb Zakona o denacionalizaciji, še posebej pa določbe 26. člena ZDen. Tožnik zato s pritožbo, v kateri le ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljal v upravnem sporu na prvi stopnji, pa jih je upravno sodišče pravilno zavrnilo, ne more uspeti, saj niti ni spora o tem, kdaj je tožnik zahteval plačilo odškodnine in kdaj je delna odločba postala pravnomočna. Dejansko stanje je bilo zato pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (v skladu z določbo 73. člena ZUS).