Jedro

Tožeča stranka ni imela zavarovanega rizika škode (pred izlivom vode), ki bi ji nastala na zalogah elektro materiala v pisarni, temveč je imela sklenjeno (dodatno) zavarovanje pred izlivom vode zgolj na zalogah v skladišču. Že zaradi tega je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine (zavarovalnine) utemeljeno zavrnilo. V tej zvezi namreč ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da je v konkretni zadevi pravno pomembno, da je tožeča stranka zaloge elektro materiala skladiščila tudi v pisarni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 28.286,83 EUR s pp, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 30,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je v konkretni zadevi sporno, ali je tožeča stranka imela v okviru zavarovalnega kritja sklenjen kraj, kjer naj bi prišlo do škode. V pritožbi opozarja, da je bil 5.1.2012 sestavljen zapisnik o škodi in je bila škoda notificirana. V zapisniku o ogledu škode z dne 5.1.2012 je izrecno navedeno, da gre pri poškodbah tudi za zaloge elektro opreme. Tožeča stranka je toženo stranko večkrat pozivala, da pride na dodaten ogled, vendar do jeseni s strani tožene stranke odziva ni bilo. Dodaten ogled je bil opravljen šele 4.9.2012. Takrat je cenilec opravil samo vizualni ogled. Napravil ni nobenega potrebnega testa elektronike v smeri, ali ta deluje ali ne. Tožeča stranka je v okviru svojih trditev izrecno zatrjevala, da je bil del prostora, kjer je prišlo do izliva vode, v času nastanka škode skladišče. Ta del prostora je tožeča stranka uporabljala kot skladišče in gre torej šteti, da je škoda nastala v skladišču. Izrecno je bilo tudi izpostavljeno, da je bilo ob sklepanju zavarovanja izpostavljeno, da se zaradi takšne narave posla in uporabe prostora zavarovanje sklene samo pod pogojem, da je prostor, kjer so se opravljala dejanska skladiščenja, smiselno šteti za skladišče. Zato so bile zaloge tam tudi zavarovane. S predstavnikom zavarovalnice je bilo tudi dogovorjeno, da so pretvorniki pošljejo v pregled k proizvajalcu. Tožeča stranka je ob sklepanju zavarovalne pogodbe zavarovalni agentki R. dejala, da želi, da se zavarujejo zaloge v podjetju. Ker se je prostor uporabljal za pisarne in skladišče enotno, je logično, da je bil namen, da se zaloge zavaruje v celotnem objektu. Priča S.L. je izpovedal, da mu je pri ogledu zakoniti zastopnik tožeče stranke pokazal skladišče, to je prostor, kjer je prišlo do poškodovanja krmilnikov, in še nek drug prostor, kjer se je nahajalo še preostalih 10 krmilnikov. Tudi iz tega je jasno, da je bilo cenilcu pokazano skladišče, kjer je prišlo do škode. Te trditve se skladajo tudi z vsebino zavarovalne police. Po tej polici ni nobenih ločenih prostorov po namembnosti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje spregledalo polico št. 0482427, po kateri je bil objekt zavarovan po dvojni namembnosti, ker služi tako za pisarne kot tudi za skladišče. V tej luči bi sodišče moralo upoštevati tudi izjavo agentke R., ki je neresnično zatrjevala, da je bila zavarovalna polica spremenjena po predmetnem škodnem dogodku, kar pa ni res. Sodišče prve stopnje je tudi napačno vrednotilo vprašanje notifikacije in identifikacije elektro materiala. V tem delu je relevantno, kje so se pretvorniki 5.1.2012 nahajali. Povedano je namreč bilo, da so bili pretvorniki zaradi sušenja prestavljeni na drugo lokacijo in jih ob priliki ogleda ni bilo, zato takrat ogled ni bil možen. Bil pa bi možen ogled kadarkoli kasneje, vendar pa takrat cenilec ni opravil svojega dela. Povsem irelevantno je tudi vprašanje, kaj se je dogajalo z obrazcem za prijavo. Razlogi sodbe so nejasni in v določenih delih tudi v nasprotju sami s seboj in z vsebino listin v spisu.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo določena pravno pomembna dejstva, ki med pravdnima strankama niti niso bila sporna. Do škodnega dogodka (izliva vode) na objektu na naslovu P. je prišlo 3.1.2012, in sicer je voda zalila tudi zaloge elektro materiala (po zatrjevanjih tožeče stranke 12 pretvornikov in 10 krmilnikov), ki se je tedaj nahajal v pisarni (sodišče prve stopnje jo poimenuje prostor) tega objekta. Poleg pisarne je v tem objektu imela tožeča stranka tudi skladiščni prostor (skladišče) za skladiščenje zalog in blaga s skladiščnimi regali.

V času škodnega dogodka je imela tožeča stranka s toženo stranko sklenjeno požarno zavarovanje za objekt po polici št. 482427 (priloga B1), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se riziko izliva vode po tej polici nanaša na sam objekt (stene, strop, stopnišče). Poleg te police pa sta pravdni stranki sklenili zavarovanje tudi po polici št. 047875 z dne 4.3.2011 (priloga B12), po kateri sta pravdni stranki dodatno zavarovali riziko izliva vode. To zavarovanje pa se je nanašalo na opremo, aparate in stroje v pisarni ter na opremo, stroje ter zaloge materiala in blaga v skladišču, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Iz tega jasno izhaja, da tožeča stranka ni imela zavarovanega rizika škode (pred izlivom vode), ki bi ji nastala na zalogah elektro materiala v pisarni, temveč je imela sklenjeno (dodatno) zavarovanje pred izlivom vode zgolj na zalogah v skladišču. Že zaradi tega je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine (zavarovalnine) utemeljeno zavrnilo. V tej zvezi namreč ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da je v konkretni zadevi pravno pomembno, da je tožeča stranka zaloge elektro materiala skladiščila tudi v pisarni (prostoru, ki se je nahajal zraven skladišča), spričo česar je treba tudi ta prostor šteti za skladišče. Po zavarovalni pogodbi med strankama so bile zavarovane (pred rizikom izliva vode) zgolj zaloge v skladišču, ne pa tudi zaloge, ki so se morebiti nahajale v objektu izven tega prostora. Subjektivna (enostranska) ocena tožeče stranke (izpostavljena v okviru obravnavane pritožbe), da v okvir skladišča spada tudi pisarna, ker so se tudi v njej dejansko skladiščile zaloge elektro materiala, ni dovolj, zato pritožbeno sodišče pritožbenim navedbam v tej smeri ni moglo slediti. Pogodbena volja strank, zapisana v omenjeni zavarovalni polici (kar je razvidno tudi iz izpovedi agentke R.), je jasna in nedvoumna. Določila pogodbe pa se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Iz teh razlogov se pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati z drugimi pritožbenimi navedbami (narava zavarovalne pogodbe, sklenjene po škodnem dogodku; notifikacija in identifikacija elektro materiala).

Glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).