Jedro

Odškodnina zaradi izpostavljenosti azbestu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i v točki II. in III. tako, da mora tožena stranka tožeči stranki namesto 13.000,00 EUR plačati 11.500 EUR odškodnine in da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v znesku 1.132,49 EUR (namesto 968,05 EUR). Višji zahtevek se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa ne spremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 167,74 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe.

Obrazložitev

S sodbo na podlagi odpovedi je Okrožno sodišče v N. zavrnilo zahtevek na plačilo 19.734,50 EUR odškodnine, z izpodbijano sodbo pa je toženo stranko obsodilo na plačilo 13.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu in za katero odgovarja tožena stranka. Sodišče je tožniku za strah priznalo 11.000 EUR odškodnine in v okviru zahtevka za telesne bolečine 2.000 EUR za pretrpljene nevšečnosti pri zdravljenju, višji zahtevek in zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 968,05 EUR.

Zoper sodbo se glede prisojene odškodnine za strah iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da bi sodišče moralo upoštevati tožnikovo sedanje stanje, da gre pri njem za najlažjo obliko azbestne bolezni. Psihičnega stanja tožnika (da je "na tleh") ni mogoče povezovati z azbestno boleznijo. Sporna je trditev, da je za vse, kar tožnik v življenju ni dosegel, kriva azbestna bolezen, še posebej ob upoštevanju izvedeniškega mnenja, iz katerega nedvoumno izhaja, da je imel tožnik določene težave že preden je bila pri njem ugotovljena azbestna bolezen. Nepredvidljivost napredovanja tožnikove bolezni ne more privesti do zaključka, da je tožnikov strah za tragični izid njegove bolezni objektiviziran. Tožena stranka meni, da je primerna odškodnina za strah 8.000 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Ne drži sicer pritožbena navedba, da naj bi bilo iz izvedeniškega mnenja razvidno, da je imel tožnik težave že preden je izvedel za azbestno bolezen. Iz mnenja izhaja le, da je izvedenki uspelo pridobiti samo del zdravstvene dokumentacije. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s strahom, ki ga je tožnik doživljal in ga še doživlja zaradi z azbestom povezane bolezni. Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je strah, kot ga opisuje tožnik, le delno objektivno utemeljen. Njegov subjektivni odnos do ugotovljene bolezni je pomembnejši od objektivnih znakov le-te. Da tožnikov subjektivni odnos do bolezni odstopa od odnosa bolnikov s podobnimi objektivnimi posledicami izpostavljenosti azbestu, je prepričano tudi pritožbeno sodišče. Vseeno pa pritožba utemeljeno opozarja, da je odškodnina za strah določena previsoko. Ob pravilni uporabi materialnega prava je namreč pri odmeri pravične odškodnine v skladu z določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) poleg načela individualizacije odškodnin (ki v tožnikovem primeru pomeni nekaj višjo odškodnino) potrebno upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin, po katerem mora sodišče skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Glede na obstoječo sodno prakso in tožnikovo bolezen objektivizacija odškodnine pri odločitvi sodišča ni bila upoštevana v zadostni meri. Opisani razlogi so narekovali spremembo izpodbijane sodbe (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) z delno ugoditvijo pritožbi in zmanjšanjem odškodnine za strah na 9.500,00 EUR, v preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe odločbe o glavni stvari, je moralo pritožbeno sodišče delno spremeniti tudi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje. Uspeh tožeče stranke namreč znaša po znižanju prisojene odškodnine za strah 20 %, uspeh tožene pa 80 %. Ker odločitev sodišča prve stopnje glede višine pravdnih stroškov, ki so nastali vsaki od strank, ni predmet pritožbe, je pritožbeno sodišče upoštevalo ugotovljeno višino pravdnih stroškov, to je 3.252,64 EUR za tožečo stranko in 2.228,78 EUR za toženo stranko. Tožeča stranka mora tako toženi povrniti 1.783,02 EUR stroškov, tožena tožeči pa 650,53 EUR. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pravdnega postopka spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.132,49 EUR pravdnih stroškov (namesto 968,05 EUR).

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zahtevala je znižanje odškodnine za 3.000 EUR, odškodnina pa se je znižala za 1.500 EUR. Njen uspeh je torej polovičen. Zato ji mora tožeča stranka povrniti 50 % njenih stroškov pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve ter za sodno takso za pritožbo, kar skupaj znaša 335,48 EUR), to je 167,74 EUR.