Jedro

Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo tožniku. Njegove trditve o izročitvi spornega zneska so, izhajajoč že iz narave stvari same, osnovnih pravil logičnega sklepanja in pričakovanega ravnanja (zgolj) povprečno skrbnega posameznika, izkustveno oziroma življenjsko gledano povsem neverjetne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1581/2014 z dne 2. 10. 2014 je bila pristojnost za sojenje v navedeni zadevi prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 511.291,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila ter tožniku naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 7.139,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da je prvo sodišče v nasprotju z dejansko izpovedjo tožnika zaključilo, da naj bi tožnik izpovedal, da ni šlo za posojilo v klasičnem smislu. V nasprotju s podatki spisa je prvo sodišče tudi zaključilo, da naj bi tožnik prihajal v svojih navedbah v nasprotja, ker naj bi enkrat trdil, da je bila listina sestavljena in podpisana ob predaji denarja, drugič pa, da naj bi bila listina podpisana prej in izpolnjena po vložitvi tožbe v letu 2007. V nasprotju s podatki v spisu je prvo sodišče navedlo, da naj bi tožnik izpovedal, da je nerealizirano provizijo preoblikoval v posojilo, saj tožnik tega ni izpovedal, rekel pa je, da je bilo predvideno vračilo zneska. V nasprotju s podatki spisa je prvo sodišče ocenilo, da ni nikjer dokaza, da bi tožnik denar izročil, saj je sam to dejstvo potrdil, te izpovedbe pa sodišče ni ocenjevalo. Sodišče je nejasno v oceni, da naj bi tako velikih zneskov noben povprečno skrben človek nikomur ne izročil brez kakršnegakoli dokumenta. Enako velja za pavšalno oceno sodišča, da je prepričano, da bi v primeru, če bi tožnik dejansko posodil tožencu denar, tožnik vsaj v letu 2004 ob urejanju overitve pogodbe v T. zavaroval tudi svojo terjatev. Sodišče je zmotno ter v nasprotju s podatki v spisu ocenjevalo promet tožnikovega podjetja. Zmotno je ocenilo tudi pričanje F. Sodišče ni uporabilo določbe 285. člena ZPP. Z zaključkom, da tožnik kot dokaz ni predlagal zaslišanja svoje žene in ni predložil dokaza o imetju sefa v A. ter da je šel v banko v obdobju, ko naj bi predal denar, je sodišče postopalo v nasprotju s sodno prakso Ustavnega sodišča RS. Sodišče je dolžno, da v okviru materialnega procesnega vodstva opozori stranko na manjkajoče navedbe ter dokaze, česar prvo sodišče ni storilo. Razpravljajoča sodnica tožnika tudi ni seznanila s svojimi pravnimi stališči. Prvo sodišče bi moralo pravdnima strankama pojasniti svojo vizijo konkretne pravde, česar ni storilo, zato je tožnik nad odločitvijo sodišča presenečen. Zanemarjena je bila tudi teorija substanciranja tožbe, saj tožnik ni bil opozorjen na možnost drugačne kvalifikacije. Prvo sodišče je zmotno ocenilo, da naj bi ne bil denar izročen tožencu oziroma da naj bi ne bil sklenjen zatrjevani pravni posel. Prvo sodišče je pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje glede poslovanja tožnikovega podjetja, saj se je njegovo poslovanje v večjem obsegu s P. d.d. pričelo v letu 1995. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

4. Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prvo sodišče je svojo ugotovitev o odločilnih dejstvih, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena zatrjevana pogodba in da tožnik ni izročil tožencu zatrjevanega zneska, utemeljilo na podlagi dokazne ocene, izdelane v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so jasni, prepričljivi in skladni. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanje, v njih pa je v pretežni meri zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko odločilnih ugotovitev prvega sodišča. Pritožbeno sodišče na pritožbene očitke dodaja še naslednje.

7. Navedba, da dejansko ni šlo za posojilo v klasičnem smislu, predstavlja oceno prvega sodišča o vsebini tožnikove izpovedbe. Prvo sodišče je z oceno, da tožnik v navedbah prihaja v nasprotja, očitno merilo na to, da je tožnik v tožbi s trditvijo, da je bila 30. 6. 1995 sklenjena posojilna pogodba, in predloženim blagajniškim izdatkom z dne 30. 6. 1995 najprej ustvarjal vtis, da je bila ta listina sestavljena in podpisana istočasno, šele v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2012 pa je pojasnil, kako je bilo s podpisom in sestavo tega blagajniškega izdatka. Navedba prvega sodišča, da je tožnik izpovedal, da je nerealizirano provizijo preoblikoval v posojilo, prav tako predstavlja oceno prvega sodišča o smislu tožnikove izpovedbe („da je zatrjevani izročeni znesek predstavljal provizijo oziroma podkupnino, saj se je pričakovalo, da se bo znesek vrnil in to nekaj v gotovini, nekaj pa s posli“, ter še, da „je bilo predvideno, da se bo ta znesek vrnil v okviru poslovanja s P., če pa ne bo več poslovanja s pivovarno pa, da se vrne gotovina“), ki pa je z vidika prepričljivosti dokazne ocene prvega sodišča nepomembna, saj se v tem delu ne nanaša na razloge o odločilnih dejstvih.

8. Prvo sodišče je v okviru dokazne ocene presojalo tožnikovo izpoved tudi glede trditve o izročitvi denarja, saj je presodilo, da tožnik ni dokazal, da je tožencu izročil denar, kar je pomenilo tudi, da tožnikovi izpovedbi (in trditvam) ni verjelo. Upravičeno, saj je tožnik izpovedoval tudi v nasprotju s svojimi trditvami. Na naroku dne 15. 5. 2012 (list. št. 25) je izjavil, da sta blagajniški izdatek z dne 30. 6. 1995 za sporni znesek tipkala s tožencem, to pa po koncu delovnega časa zaposlenih oziroma ne ve točne ure, zagotovo pa tam ni bilo nikogar drugega (iz celotnega konteksta njegove izpovedi izhaja, da govori o tipkanju tega blagajniškega izdatka prav na dan 30. 6. 1995), v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2012 pa je trdil drugače, kot je izpovedal (da je bil tekst na blagajniškem izdatku z dne 30. 6. 1995 natipkan veliko pozneje, šele po vložitvi toženčeve tožbe v Bosni in Hercegovini iz leta 2007).

9. Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo tožniku. Njegove trditve o izročitvi spornega zneska so, izhajajoč že iz narave stvari same, osnovnih pravil logičnega sklepanja in pričakovanega ravnanja (zgolj) povprečno skrbnega posameznika, izkustveno oziroma življenjsko gledano povsem neverjetne. Tožnik je tožencu 30. 6. 1995 plačal 910.000,00 SIT (po takratnem tečaju Banke Slovenije za 1 DEM = 81,33 SIT približno 11.189,00 DEM) v gotovini na podlagi računa št. 114/95, kar sta natančno zapisala in se podpisala na blagajniškem izdatku št. 1/95 (v prilogi A4), istega dne pa naj bi mu izročil sporni neprimerno višji znesek, katerega naj bi tožnik dobil vrnjenega (na tak ali drugačen način) čez vrsto let, to pa brez vsake listine (npr. pogodbe, potrdila), zavarovanja, obresti, na račun delno posojila in delno provizije za bodoče, negotove posle s P., kar ne vzdrži resne presoje. Če bi tožnik res izročil tožencu tako velik znesek (tega s tožbo terja v celoti, kar bi pomenilo, da se zatrjevani bodoči posli niso realizirali), ne bi bilo nobenega razumnega razloga za to, da tožnik v pravdi po toženčevi tožbi pred Občinskim sodiščem v Tuzli v letu 2007, ob tem, da je predhodno prenehal poslovno sodelovati s P., ne bi uveljavljal v pobot svoje terjatve (če že v letu 2004 ne bi poskrbel za zavarovanje svoje terjatve, kot je obrazložilo že prvo sodišče – pri tem gre za argumentacijo njegove dokazne ocene, ne pa za presojo zadeve mimo trditvene podlage pravdnih strank, kot zmotno meni pritožba). V okviru celovite dokazne ocene je prvo sodišče ustrezno presodilo tudi podatke o prometu tožnikovega podjetja (in izjave zaslišanih o obsegu poslovanja med tožnikovim podjetjem in P.), iz razlogov izpodbijane sodbe pa je razvidno tudi, da izpoved priče M. F. za zaključke prvega sodišča ni bila relevantna ali celo odločilna.

10. Prvo sodišče glede na tožnikove trditve in predlagane dokaze ni bilo dolžno opravljati materialno procesnega vodstva, saj za to ni bilo nobenih razlogov. Navedbe prvega sodišča, da tožnik ni predlagal ženinega zaslišanja ter ponudil dokazov o sefu v A. in obisku banke, je razumeti zgolj kot dodatni vidik neprepričljivosti tožnikovih trditev, ne pa v tej smeri, da bi se lahko s temi dokazi ugotavljala odločilna dejstva (po tožnikovi izjavi sta bili pravdni stranki sami, ko naj bi tožnik izročil sporni znesek tožencu, dokaz o obisku banke s tožnikovim sefom pa višine domnevno dvignjenega zneska ne bi mogel pojasniti).

11. Odvetniške nagrade v sporih iz posojilnih pogodb niso posebej urejene, kot zmotno trdi tožnik. Sami odmeri toženčevih pravdnih stroškov tožnik obrazloženo ni ugovarjal. 12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik ni uspel s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).