Jedro

Prvostopni organ bi moral tožniku omogočiti, da se izjavi (tudi) o odgovoru Zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 30. 8. 2013 (9. člen ZUP, 146. člen ZUP), in šele po tem izdati odločbo z vsebino, ki bi bila rezultat v celoti pravilno izpeljanega ugotovitvenega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0612-021-2013-13 z dne 10. 9. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ inšpekcijskemu zavezancu - tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa gradbena dela na zemljišču s parc. št. 401/4, k.o. …, ki leži v območju registrirane enote nepremične kulturne dediščine: A. (EŠD 11867), ki jih izvaja oziroma jih je začel izvajati, brez kulturnovarstvenega soglasja krajevno pristojne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljevanju ZVKD) (1. točka izreka), odločil, da ustavitev del velja, dokler si inšpekcijski zavezanec iz 1. točke izreka te odločbe ne pridobi kulturnovarstvenega soglasja ZVKD, Območne enote Ljubljana (2. točka izreka), nadalje, da je inšpekcijski zavezanec iz 1. točke izreka te odločbe dolžan, najkasneje v roku enega meseca od dneva vročitve te odločbe, zaprositi za kulturnovarstveno soglasje; če tega ne bo storil ali če bo zavod njegovo zahtevo pravnomočno zavrnil ali zavrgel, bo inšpektor z odločbo odredil, da se na zemljišču na stroške inšpekcijskega zavezanca vzpostavi prejšnje stanje; če vzpostavitev prejšnjega stanja ne bo več možna, bo inšpektor odredil sanacijo stanja ali nadomestni ukrep (3. točka izreka) ter, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je pri inšpekcijskem pregledu na obravnavani nepremičnini, ki je registrirana kot enota nepremične dediščine: A. (EŠD 11867), ugotovil, da si tožnik za poseg ni pridobil kulturnovarstvenega soglasja, kot mu to narekuje četrti odstavek 105. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Grosuplje (v nadaljevanju OPN Občine Grosuplje) v zvezi s prvim odstavkom 28. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Pojasnil je, da dejstvo, ali je bilo za že izvedena dela treba pridobiti gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov, bistveno ne vpliva na odločitev, sprejeto na podlagi ZVKD-1, razen v primeru, da gre za posege, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ko nato pristojni inšpektor za kulturo in medije z odločbo odredi ustavitev del in zadevo odstopi v reševanje pristojnemu gradbenemu inšpektorju, v primeru, da pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna, pa sam nadaljuje postopek. Prvostopni organ je tako ob upoštevanju določbe 20. točke 3. člena ZVKD-1 ter na podlagi 115. člena istega zakona odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je pravilna ugotovitev organov, da je bil tožnik na podlagi kulturnovarstvenih pogojev ZVKDS OE Ljubljana z dne 11. 6. 2013 dolžan pred posegom v območje registrirane kulturne dediščine izpolniti dane kulturnovarstvene pogoje in pridobiti kulturnovarstveno soglasje. Navedeni pogoji so bil tožniku izdani kot investitorju po projektni dokumentaciji IDZ št. 1305, Ljubljana, maj 2013. V konkretnem primeru pa ni šlo za dela po zgoraj navedenem projektu, niti za pripravljalna dela v okviru tega projekta, zato izdani kulturnovarstveni pogoji niso veljali. Vse to je tožnik pojasnil že v izjavi z dne 14. 8. 2013, kot tudi v pritožbi, vendar se toženka o tem sploh ni izjasnila. Tožnik je predlagal tudi ogled na kraju samem in zaslišanje g. B.B. (ki je nadzorni organ tožnika), vendar se toženka o tem ni izrekla, niti ni dokaznega predloga argumentirano zavrnila. Ni jasno, kako je drugostopni organ ugotovil, da je tožnik odstranil zemljino v globini 0,5 m na območju 300 m2. Organ se sicer sklicuje na oceno ZVKDS OE Ljubljana, s katero pa tožnik ni bil nikoli seznanjen in se tako o tem ni mogel izreči, zaradi česar je bila storjena tudi bistvena kršitev določb postopka. Tožniku ni jasno, kdaj naj bi ZVKDS opravil ogled na kraju samem in kdaj naj bi podal to oceno. Tožniku tudi ni znano, ali je bil ZVKDS stranka v tem postopku, kako je podal oceno in v kateri fazi postopka. V obrazložitvi je prvostopni organ sicer navedel, da je odgovorni konservator dne 30. 8. 2013 posredoval neke informacije, vendar pa v obrazložitvi teh informacij ni konkretiziral. Dopis odgovornega konservatorja pa tožniku tudi ni bil vročen, zato je ponovno podana kršitev določb postopka. V zadevi je bilo tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ne gre za dela po projektu, za katerega so bili izdani kulturnovarstveni pogoji. Organ je ugotavljal dejansko stanje brez prisotnosti tožnika. Tožnik ni odstranil zemljine do globine 0,5 m, kot popolnoma napačno navaja organ, temveč je odstranil samo raščeni travnati del v globini največ 0,10 m in v odstranjeni površini največ 50 m2 nasul pesek ter zaradi varnostnih razlogov razširil obstoječi ovinek. Tožnik tako ni izvajal del v smislu posega po šestem odstavku 105. člena ZVKD-1. Tožnik tudi ni s tem onemogočil dostopa do morebitnih arheoloških ostalin, saj ni postavil nobenega trajnega objekta. Če bi upravni organ upošteval navedbe tožnika in izvedel predlagane dokaze, bi to tudi sam ugotovil. Neživljenjsko je, da bi za vsako najmanjšo izvedbo del, torej tudi nasip in utrditev manjšega dela zemljišča, bilo treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje. Kulturnovarstveni pogoji, ki jih je tožnik pridobil za potrebe izgradnje parkirišča in razstavnega salona, se nanašajo le na posege v zemeljske plasti. Tega pa v tem primeru tožnik ni izvajal. Tožnik je zato predlagal, da sodišče izvede tam predlagane dokaze, nato pa tožbi ugodi, obe odločbi odpravi ter vrne zadevo organu v ponovno odločanje in mu naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe tožnika, navedla, da je bistveno to, da je tožnik brez kulturnovarstvenega soglasja izvedel poseg, s katerim je odrinil vrhnji del humusa, teren utrdil in nasul. Namen varstva registriranih arheoloških najdišč je namreč v tem, da se posegi na teh območjih izvajajo pod strokovnim nadzorom, saj se pred samim posegom ne ve, na kakšni globini se depoziti dejansko nahajajo. Mnenje ZVKDS OE Ljubljana pa je res del spisne dokumentacije, z njim tožnik ni bil seznanjen, vendar pa to ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, saj ni pomembno vplivalo na odločitev. O odgovornosti tožnika za izvedbo nedovoljenih del priča več dokazil iz spisne dokumentacije (zapisnik o ogledu, izjava tožnika z dne 14. 8. 2013 ter pritožba). Ali dejanje, kot je to, ki je predmet postopka, poškoduje arheološke ostaline ali ne, presodi, pristojna strokovna služba, tj. ZVKDS, kar potrjuje tudi 10. člen OPN Občine Grosuplje. Drugostopni organ se tudi res ni opredelil do dokaznega predloga tožnika o zaslišanju nadzornega organa, kar pa tudi ni vplivalo na odločitev, ker so bila vsa pomembna dejstva in okoliščine za odločitev razvidne že iz same spisne dokumentacije.

Tožnik je v pripravljalni vlogi vztrajal pri povedanem in pri svojem zahtevku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa (inšpektorja za kulturo in medije) o ustavitvi vseh gradbenih del na zemljišču s parc. št. 401/4, k.o. …, ki leži v območju registrirane dediščine nepremične kulturne dediščine: A. (EŠD 11867), ki jih izvaja oziroma jih je začel izvajati tožnik brez kulturnovarstvenega soglasja krajevno pristojne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki velja do pridobitve tega soglasja v roku in na način, kot opredeljeno v nadaljevanju, ter z opozorilom na sankcije v primeru opustitve ravnanja po tej odločbi.

Sodišče se strinja s tožnikom, da je prvostopni organ v postopku zagrešil bistveno kršitev določb postopka, ki je ali bi lahko vplivala na odločitev (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Po podatkih spisa je namreč prvostopni organ pred izdajo odločbe zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območno enoto Ljubljana (katerega podpisnik je med drugim odgovorni konservator), za informacijo, ali veljavni prostorski akt OPN Občine Grosuplje za posege v obravnavano enoto urejanja prostora (tj. parc. št. 401/1 in 403/4, k.o. …) določa obveznost pridobitve kulturnovarstvenega soglasja in če, na kakšni podlagi so bili v tem primeru izdani kulturnovarstveni pogoji z dne 11. 6. 2013. Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območne enote Ljubljana, je z dopisom, št. 35102-0503/2013/6-MP z dne 30. 8. 2013, na zaprosilo tudi odgovoril, njegov odgovor (iz katerega med drugim izhaja ne samo pravna podlaga za obveznost pridobitve kulturnovarstvenega soglasja za posege na tem območju, temveč izhajajo tudi druge ugotovitve, ki so del ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru), pa tožniku ni bil posredovan v izjavo. Ravno dejstvu, ali je za sporni poseg (pri čemer je sporna tudi vsebina samega posega) v obravnavano enoto urejanja prostora treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, pa tožnik ugovarja. Že iz tega razloga je zato izpodbijana odločba nezakonita in jo je treba odpraviti. Pri tem tudi ne drži popolnoma, da – kot toženka navaja v odgovoru na tožbo, ko sicer pritrjuje, da odgovor Zavoda z dne 3.0 8. 2013 tožniku pred izdajo odločbe ni bil poslan v izjavo -, ugotovitve dejanskega stanja, ki so bile podlaga za izrek spornega ukrepa, potrjuje preostala dokumentacija v spisu (zapisnik o ogledu na kraju samem s fotografijami, izjava tožnika na posredovani zapisnik prvostopnega organa, vsebina pritožbe na prvostopno odločbo), saj pred pridobitvijo odgovora Zavoda z dne 30. 8. 2013 ni bilo jasno, ali bo prvostopni organ inšpekcijski postopek nadaljeval (tj. ali bo ukrep sploh izrekel) ali bo postopek ustavil zaradi morebitnih neizkazanih okoliščin glede na pravno podlago za izrek ukrepa. Prvostopni organ bi torej moral tožniku omogočiti, da se izjavi (tudi) o odgovoru Zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 30. 8. 2013 (9. člen ZUP, 146. člen ZUP), in šele po tem izdati odločbo z vsebino, ki bi bila rezultat v celoti pravilno izpeljanega ugotovitvenega postopka.

Sodišče je zato tožbi tožnika iz razloga bistvene kršitve določb postopka ugodilo, odločbo prvostopnega organa na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti, pri tem pa presoditi tudi ostale tožbene ugovore (v zvezi z neobrazloženostjo odločbe glede na navedbe tožnika ter njegove dokazne predloge in v zvezi z nepopolno in zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem), ki jih sodišče v tem upravnem sporu ni presojalo, saj bi to lahko bilo preuranjeno glede na razlog odprave prvostopne odločbe.

Sodišče še dodaja, da je odpravilo le prvostopno odločbo, kljub tožbenemu predlogu na odpravo prvostopne in drugostopne odločbe, saj je predmet presoje v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 prvostopna odločba, z odpravo prvostopne odločbe pa drugostopna odločba več ne učinkuje.

Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku, ki ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, odločitev pa je bila sprejeta na seji, priznajo stroški v višini 285,00 EUR, in doda 22 % DDV (ker je pooblaščenka tožnika zavezanka za plačilo DDV).