Jedro

Ker prosilec prejema v zadnjih šestih mesecih nadomestilo invalidskega in pokojninskega zavarovanja in s tem presega znesek minimalne mesečne bruto plače, ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tem se polnoletni sin, čeprav brezposeln, ne šteje kot oseba, ki jo je prosilec dolžan preživljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1930/2002-7 z dne 6.11.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.9.2002 (1. točka), s sklepom pa je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer za vložitev pritožbe zoper njeno sodbo z dne 9.7.2002. Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi tožene stranke, ki je oprla svojo odločitev na določbo 1. odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, v nadaljevanju ZBPP) in pritrdilo njenemu stališču, da je v zadevi, glede katere je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč, primarna pravno relevantna okoliščina tožnikov ekonomski in socialni položaj. Pritrdilo je tudi stališču, da morajo biti kumulativno izpolnjeni tudi ostali zakonsko določeni pogoji, da se prošnji lahko ugodi. Tožnik tudi po presoji sodišča prve stopnje ne izpolnjuje finančnega pogoja po določbi 1. odstavka 13. člena ZBPP, saj je v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo prošnje prejemal nadomestilo invalidskega zavarovanja v višini 104.582,00 SIT mesečno, kar med strankama niti ni sporno. Tako tožnik presega bruto znesek minimalne mesečne plače, ki je v istem obdobju znašala 101.611,00 SIT. Sodišče je zavrnilo tožbeni ugovor, da tožena stranka tožniku ni priznala njegovega družinskega člana, tožnikovega polnoletnega sina, roj. 20.11.1977, čeprav brezposelnega, iz razloga, ker ga ni možno šteti kot družinskega člana, ki ga je, v smislu določb 1. odstavka 23. člena ZBPP, tožnik dolžan preživljati.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Meni, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni pravilno uporabilo določb ZBPP. Po določbi 22. člena ZBPP se lahko pravna pomoč dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena ZBPP. Njegov sin bi moral biti upoštevan kot družinski član, na podlagi določbe zadnje alinee 23. člena ZBPP, ker ga je dolžan preživljati kot oče in človek. Sin je moral prekiniti študij zaradi njegovega zdravstvenega stanja, dosedaj pa ni mogel najti zaposlitve.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe. V zvezi s pritožbeno navedbo, da se po določbi 22. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca ne presega dvakratnega zneska minimalne plače, pa meni, da ta navedba sicer drži, vendar le tedaj, če prosilčevo premoženje in premoženje njegove družine ne presega vrednosti 20 minimalnih plač in če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti. Na te pogoje pa se prosilec ni skliceval. Tudi tožnikovega sina ni možno šteti med osebe, ki bi jih moral tožnik preživljati.

Državni pravobranilec RS na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Napačno je sklicevanje tožnika na določbo zadnje alinee 1. odstavka 23. člena ZBPP, češ da je dolžan preživljati svojega starejšega sina na podlagi zakona ali drugega akta. Na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) so starši sicer res dolžni preživljati svoje otroke, vendar le do njihove polnoletnosti, po polnoletnosti pa le v primeru, če se šolajo, in sicer do njihovega 26 leta starosti, ali če so nezmožni za pridobitno delo. V konkretnem primeru tožnik niti ne zatrjuje takšnih okoliščin pri svojem sinu, pač pa le posplošeno in ne da bi ponudil dokaze, navaja, da je njegov sin brezposelen, ker je pustil študij zaradi njegove bolezni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zaradi navedenega odločitev tožene stranke, ki ji je sledilo sodišča prve stopnje, pravilna in zakonita.

Dokazno breme, da dokaže svoje tožbene trditve, tudi pogoje za odobritev izjemne brezplačne pomoči, zaradi razlogov navedenih v 2., 3. ali 4. odstavku 22. člena ZBPP, je na strani tožeče stranke. Da bi obstajali razlogi za odobritev izjemne brezplačne pravne pomoči po določbi 1. odstavka 22. člena ZBPP, bi moral tožnik navajati že v sami tožbi. V pritožbi pa sme pritožnik, skladno z določbo 1. odstavka 71. člena ZUS, navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez nje, pa do konca postopka na prvi stopnji. Kot izhaja iz podatkov upravnih in sodnih spisov, tožnik teh dejstev ali dokazov ni predložil do konca postopka na prvi stopnji, ni pa tudi obrazložil, zakaj te razloge podaja šele v pritožbi. Zato tega pritožbenega ugovora pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.