Jedro

Za presojo, ali je drugega toženca šteti kot aktivnega ali kot pasivnega družbenika, je odločilno stanje v času izbrisa družbe, ne pa stanje v času nastanka obveznosti.

Dejstvo, da je bil drugemu tožencu postavljen skrbnik, njegovega položaja v družbi ne spreminja, saj skrbnikova aktivnost ni mogla nadomestiti aktivnosti drugega toženca v družbi, v odvisnosti od katere se presoja njegova odgovornost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo prvemu tožencu in tretjemu tožencu, da sta nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki znesek 14.450.000,00 SIT s pogodbeno dogovorjenimi obrestmi od 10.5.1995 do plačila in ji povrniti pravdne stroške, odmerjene na 1.276.958,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna v 15-ih dneh drugo toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 405.957,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo tožeča stranka in prva tožena stranka.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v delu, kjer je zavrnjen zahtevek zoper drugega toženca. Meni, da sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno uporabilo kriterijev iz odločbe Ustavnega sodišča, ki opredeljujejo, kdaj se štejejo družbeniki za pasivne družbenike. Dejstvo, da je bila v času začetka postopka za izbris družbe drugemu tožencu odvzeta poslovna sposobnost, ne zadošča za sklep, da gre za pasivnega družbenika. Drugi toženec je imel od 2.4.2000 začasnega skrbnika na podlagi odločbe Centra za socialno delo, to je bil njegov brat B.T., od 3.1.2001 pa je njegova skrbnica žena V.T., ki je imela v skladu z določbo 1. odst. 208. čl. ZZZDR med drugim nalogo, da ga zastopa v vseh pravnih, upravnih in premoženjskih zadevah. V.T. je skupaj s prvim tožencem vložila pritožbo zoper sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra in ker je drugi toženec imel v času postopka izbrisa postavljene skrbnike, ki so bili upravičeni in dolžni v njegovem imenu skrbeti za njegove interese, je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podal z zakonom določene izjave in da zato ne prevzema odgovornosti za obveznost izbrisane družbe. Stališče sodišča prve stopnje v tem delu ni samo materialno pravno nepravilno, ampak tudi v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu. Sicer pa je po mnenju tožeče stranke pri ugotavljanju, ali je družbenik pasiven ali ne, treba upoštevati njegov položaj ne samo v trenutku izbrisa družbe, ampak tudi položaj, ki ga je imel kot družbenik v času nastanka obveznosti, glede katerih se uveljavlja njegova odgovornost. Terjatve, ki jih uveljavlja tožeča stranka v tej zadevi, pa izhajajo iz let 1995 in 1996. Vse so nastale še pred nesrečo drugega toženca. Pri sklepanju posojilnih pogodb je drugi toženec aktivno sodeloval kot družbenik družbe A. d.o.o. ter s to aktivno vlogo prevzemal tudi podrejeno odgovornost za obveznosti kapitalske družbe, kakor jo ureja ZFFPod. Za odgovornost družbe družbenik odgovarja v primeru izbrisa, pri čemer v skladu s citirano določbo Ustavnega sodišča le v primeru, da mu ne uspe izkazati položaja pasivnega družbenika v družbi. Ker obveznosti nedvomno izhajajo iz obdobja, ko je bil drugi toženec zdrav in polno udeležen pri poslovanju podjetja, ugovor njegove pasivnosti ni utemeljen. Izpodbijana sodba se s tem vprašanjem ni ukvarjala, zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in tožeča stranka predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe v tem delu.

Prvi toženec pa je vložil pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je pravno in dejansko zmotno stališče izpodbijane sodbe, da terjatev ni zastarala, ker naj bi začelo zastaranje teči šele z izdajo pisnega odpoklica posojil 12.4.1999. Ključna je v tej zadevi izpoved odgovorne osebe pri tožeči stranki, to je priče C.K., ki je odločal o vseh zadevah v zvezi s posojili in iz njegove izpovedi jasno sledi, da je šlo za kratkoročna posojila, torej posojila za največ do 6 mesecev z enomesečnim rokom vračila na poziv (odpoklic). Zato sodišče zmotno šteje, da so bila posojila odpoklicana šele s pisnim odpoklicem 12.4.1999. Pisna oblika odpoklica ni pogoj za njegovo veljavnost in je tako stališče zmotno. Na to kaže tudi okoliščina, da sta se stranki 13.7.1998 uskladili glede stanja dolga na dan 28.3.1996, torej več kot dve leti po tem. Uskladitev se je nanašala na zapadla posojila, za katere je bil posojilodajalec v zamudi z vračilom, kar pomeni, da so bila že odpoklicana. Po letu 1996 tožena stranka ni najela nobenega posojila več, ki na dan uskladitve stanja še ne bi bilo zapadlo. Pisna uskladitev, ki vsebuje tudi pogodbene zamudne obresti, kakor tudi tožbeni zahtevek oz. izpodbijani izrek sodbe, s katerim tožeča stranka zahteva in je sodišče prisodilo zamudne obresti od 10.5.1995 dalje, očitno kaže, da je že potekel zastaralni rok od zapadlosti (odpoklica) zadnjega najetega posojila. Prvi toženec zato predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Za presojo, ali je drugega toženca šteti kot aktivnega ali kot pasivnega družbenika, je odločilno stanje v času izbrisa družbe, ne pa stanje v času nastanka obveznosti, kot zmotno meni pritožba. Zato dejstvo, da je v času, ko je družba najela kredite, drugi toženec bil zdrav in polno udeležen pri poslovanju družbe, za odločitev o tem, ali ta toženec kot družbenik iz sodnega registra izbrisane družbe osebno odgovarja, ni odločilno. Kredit je družba najela v letih 1995 in 1996 in ni mogoče izključiti, da bi v primeru toženčevega aktivnega delovanja v družbi do leta 2001 družba kredit že vrnila oziroma da ne bi prišlo do njenega izbrisa iz sodnega registra.

Po kriterijih, ki izhajajo iz ustavne odločbe, se odgovornost družbenika presoja v odvisnosti od njegovega vpliva na poslovodstvo in njegovega sodelovanja pri tem, upošteva se dejstvo koliko je bil družbenik seznanjen z gospodarjenjem družbe, kakšen je bil interes družbenika za sodelovanje v družbi ipd. V konkretni zadevi zato ne more biti sporno, da drugi toženec vse od 22.3.1996, ko se je tako hudo poškodoval, v družbi vse do izbrisa 18.6.2001 ni mogel aktivno sodelovati, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da od nesreče dalje ni bil sposoben skrbeti niti za svoje pravice in koristi in mu je bila zaradi posledic te poškodbe popolnoma odvzeta poslovna sposobnost. Drugega toženca je sodišče prve stopnje v tem sporu ob takšnih dejanskih okoliščinah pravilno štelo kot pasivnega družbenika. Kot tak pa za obveznosti izbrisane družbe ne odgovarja. Dejstvo, da je bil drugemu tožencu postavljen skrbnik, njegovega položaja v družbi ne spreminja, saj skrbnikova aktivnost ni mogla nadomestiti aktivnosti drugega toženca v družbi, v odvisnosti od katere se presoja njegova odgovornost. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi prvega toženca: Ni sporno, da so bila najeta pri tožeči stranki kratkoročna posojila in da je bil dogovorjen rok izpolnitve dva dni od odpoklica. Prav tako ni sporno, da sta pogodbeni stranki 13.7.1998 dolg po posojilnih pogodbah uskladili, sodišče prve stopnje je iz teh okoliščin utemeljeno zaključilo, da je bil z uskladitvijo pretrgan zastaralni rok. Dolžnik je namreč z dogovorom o uskladitvi dolga na dan 28.3.1996 pripoznal svoj dolg. Po pripoznavi je zastaranje začelo teči znova (čl. 387 ZOR). Ker pa je bil tudi ob uskladitvi dogovorjen nov rok izpolnitve in je bil tudi tokrat dogovorjen odpoklic, je v nadaljevanju moralo zaradi ugovora zastaranja raziskati, kdaj je prišlo do odpoklica usklajenega dolga. V skladu z dogovorjeno novo zapadlostjo je namreč prišla tožena stranka v zamudo šele z odpoklicem terjatve iz uskladitve. Ker ni bil dogovorjen pisen odpoklic, bi za dospelost izpolnitve zadoščal ustni odpoklic. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi jasno ugotavlja, da tožena stranka ni niti zatrjevala, da bi bila posojila odpoklicana na določen dan ustno pred pisnim odpoklicem 12.4.1999. Trditveno in dokazno breme o tem, da je bil usten odpoklic dan preden je tožeča stranka poslala toženi pisni odpoklic, je nosila tožena stranka. Ker njene trditve o teh bistvenih okoliščinah niso bile določne, niti ni zanje ponudila nobenega dokaza, je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka in ob dejstvu, da je dokazan nov dogovorjeni rok izpolnitve ter odpoklic z dne 12.4.1999, je utemeljeno zaključilo, da terjatev v času vložitve tožbe ni bila zastarana, saj od dokazanega datuma pisnega odpoklica pa do vložitve tožbe še ni potekel zastaralni rok treh let. Dejstvo, da vsebuje uskladitev pogodbene obresti pa pritožba zmotno razlaga kot dokaz, ki govori njej v prid, saj začetek teka pogodbenih obresti ne določa začetka teka zastaralnega roka. Zastaralni rok začne teči šele z zapadlostjo terjatve, ki je bila med pogodbenima strankama, kot povedano, dogovorjena z rokom dveh dni po odpoklicu (odpovedi) kreditnega razmerja. Sodišče prve stopnje je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo v ugodilnem delu, ki ga izpodbija prvi toženec, zato je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tega pritožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (čl. 353 ZPP).