Jedro

Po določbah ZPP je določitev vrednosti spornega predmeta dolžnost tožnika, pri čemer ima sodišče korekturno dolžnost. Če sodišče to svojo dolžnost opusti, ima možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi toženec. ZPP izrecne določbe o tem nima, vendar načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) terja tako razlago.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sodno poravnavo, sklenjeno pri bivšem Temeljnem sodišču v Mariboru v zadevi N 188/89 z dne 17.5.1989, s katero je tožnik toženki "priznal izključno lastninsko pravico in drugo". Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Pritožbi obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je vložila toženka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da tožnik ob sklepanju poravnave ni bil v zmoti, saj je videl in slišal, kar je sodnik narekoval v sodni zapisnik. Sodnik je zapisal samo to, kar sta stranki želeli in kar sta pred njim navedli. Tožnik je tudi jasno izpovedal, da sodnik ni dal nobenega posebnega napotka, da bi bilo treba narediti še kakšno posebno darilno pogodbo, da je narekovanje poravnave poslušal in podpisal izvirnik, da s toženko nista definirala višine pripadajočega deleža, ki bi ga morala toženka podariti sinu, ter da je na vprašanje, ali je toženki zaradi razmerja z drugo žensko, ki je bila z njim noseča, povedal, da ji pusti vse, izrecno izjavil, da se tega ne spominja. O vsem tem sodba pritožbenega sodišča nima razlogov, čeprav je toženka v pritožbi to uveljavljala. Sklicevala se je tudi na to, da mora pri sklepanju pravnih poslov vsakdo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja ter da tožnik ni tako ravnal. Tudi če je bil v zmoti, ta zmota ne bi bila opravičljiva. Razlogi sodb sodišča prve in druge stopnje so glede tega protislovni ter v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče prve stopnje je na 4. strani obrazložitve posebej zapisalo: "Sodišče v tem primeru ni sledilo navedbam tožnika, da je bil v zmoti glede vsebine samega zapisa poravnave". To pomeni, da tožnik ni bil v zmoti. Sodišči bi morali tudi upoštevati, da je ob vložitvi tožbe že potekel rok za vložitev tožbe zaradi razveljavitve sodne poravnave.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 58/2003, v nadaljevanju ZPP) v drugem odstavku 180. člena določa, da mora v primeru, če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (enaka je bila določba drugega odstavka 186. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP 1977). Če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tretji odstavek 44. člena ZPP, podobna je bila določba tretjega odstavka 40. člena ZPP 1977).

Po določbah ZPP je torej določitev vrednosti spornega predmeta dolžnost tožnika, pri čemer ima sodišče korekturno dolžnost. Če sodišče to svojo dolžnost opusti, ima možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi toženec. ZPP izrecne določbe o tem nima, vendar načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) terja tako razlago.

Toženka je to možnost izkoristila, in sicer tako, da je že v odgovoru na tožbo navedla vrednost spornega predmeta v znesku 1.000.000 SIT, čemur tožnik ni ugovarjal, pa tudi sodišče na to navedbo ni reagiralo. Z vlogo z dne 16.6.1993 je nato tožnik tožbo spremenil tako, da je poleg zahtevka za razveljavitev sodne poravnave uveljavljal še podrejen zahtevek, da mora toženka s sinom pravdnih strank skleniti darilno pogodbo. Tožnik v tej vlogi ni označil vrednosti spornega predmeta, pa tudi toženka do začetka obravnavanja glavne stvari po spremenjeni tožbi tega ni storila, niti ni zahtevala, naj vrednost spornega predmeta ugotovi sodišče (ki je bilo v tem pogledu prav tako pasivno). Tožnik je potem v vlogi z dne 29.10.1993 "modificiral" zahtevka, vendar sta kljub temu ostala vsebinsko nespremenjena. Toženkina navedba nove vrednosti spornega predmeta (4.000.000 SIT) v vlogi z dne 21.11.1994 (ki je bila vložena tudi že po tem, ko je po tožnikovi "modifikaciji" zahtevkov sodišče že opravilo narok za glavno obravnavo /dne 2.11.1993/), zato ni upoštevna, iz istega razloga pa tudi ne tožnikovo zvišanje vrednosti spornega predmeta na 2.100.000 SIT na naroku za glavno obravnavo dne 10.3.1995. Tožnik je nato z vlogo z dne 20.10.1997 tožbo spremenil in sicer tako, da je zahteval razveljavitev celotne sodne poravnave (tudi glede premičnin), a tudi tokrat ni navedel vrednosti spornega predmeta. Vrednosti spornega predmeta pa ni navedla niti toženka, niti ni zahtevala, naj jo ugotovi sodišče (ki je bilo glede tega ponovno pasivno). Z vlogo z dne 17.2.2000 je tožnik sicer "modificiral" primarni zahtevek, ki pa je ostal kljub temu vsebinsko nespremenjen (namesto naštevanja vseh predmetov, ki jih zajema sodna poravnava, se je po "modifikaciji" tožbeni predlog glasil le na razveljavitev sodne poravne, s katero je tožnik toženki "priznal izključno lastninsko pravico in drugo"). Tožnik je namreč tako s tožbenim predlogom, ki ga je oblikoval v vlogi z dne 20.10.1997, kot s tožbenim predlogom v vlogi z dne 17.2.2000 zahteval isto razveljavitev sodne poravnave v celoti. Čim je tako, je brez pomena tudi toženkina navedba vrednosti spornega predmeta (2.100.000 SIT) v vlogi z dne 15.3.2000 ter zatem tožnikova navedba te vrednosti v vlogi z dne 29.3.2000. Ker torej vrednost spornega predmeta ni navedena (tista, ki jo je v odgovoru na tožbo navedla toženka, pa ne presega 1.000.000 SIT), je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen in 498. člen ZPP).