Jedro

Izbrisana obsodba iz kazenske evidence ne more biti podlaga za ugotovitev razlage iz 8. tč. 10. čl. ZDRS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. ... z dne 20.2.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v postopku dne 18.5.1993 izdala odločbo, s katero je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki pa jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. ... z dne 20.10.1994 odpravilo in v obrazložitvi navedlo, da je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Po mnenju sodišča obstaja verjetnost, da je bila kazen za kaznivo dejanje izbrisana iz kazenske evidence, le podani predlogi sodniku za prekrške, brez navedbe dokazov, da je bil tožnik za ta ravnanja tudi kaznovan, ne morejo biti podlaga za ugotovitev, da tožnikov sprejem predstavlja nevarnost za javni red in mir. Tožena stranka je skladno z navedenim mnenjem vrhovnega sodišča, ki je zanjo obvezujoče, v novem postopku pridobila tri odločbe Medobčinskega sodnika za prekrške v Ljubljani, ocenila izpovedbo policista, ki je bil pet let vodja varnostnega okoliša, kamor spada tudi ulica, kjer tožnik živi, in izjavo tožnika z dne 20.8.1992. Zaradi ugotovitve, ali tožnik povzroča konfliktne situacije v okolju kjer živi, je tožena stranka od naključno izbranih sosedov vabila dve priči, od katerih se je vabilu odzvala le ena, ki je povedala, da se stikom s tožnikom zaradi njegove nasilnosti izogiba, prav tako pa se stikom z njim izogibajo tudi ostali stanovalci. Po oceni tožene stranke je priča prepričljivo pojasnila, da tožnik s svojim obnašanjem med sosedi vzbuja strah, zaradi česar se ga vsi izogibajo. Pri oceni dokazov, ki vplivajo na presojo celotne tožnikove osebnosti z vidika njegove nevarnosti za javni red, pa tožena stranka ni mogla mimo dejstva, da je bil tožnik v letu 1982 pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka. Po mnenju tožene stranke obstajajo pogoji za izbris te kazni iz kazenske evidence, vendar kljub temu ta okoliščina kaže na nespoštovanje pravnega reda, kot tudi kasnejši prekrški in izzivanje konfliktov v bivalnem okolju, kar potrjuje njeno oceno, da bo tožnik tudi v bodoče predstavljal nevarnost za javni red. Ob tem tožena stranka pojasnjuje, da je javni red nedoločen pravni pojem, kateremu mora dati vsebino organ, ki je pristojen za odločanje.

Dosedanje tožnikovo življenje v Sloveniji od leta 1982 dalje, ko je bil kaznovan za kaznivo dejanje, za več prekrškov, in ker povzroča konfliktne situacije v bivalnem okolju, utemeljujejo oceno, da s temi ravnanji ne bo prenehal in da njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja bodočo nevarnost za javni red. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo, ker obstajajo zadržki iz 8. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi trdi, da izpodbijana odločba ni zakonita. Tožena stranka je v postopku kršila določbe Zakona o upravnem postopku (ZUP). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je zaslišala neko pričo, ki je ni identificirala. Po določbi 2. točke 149. člena ZUP je v tem primeru obligatorna ustna obravnava, ki je tožena stranka ni razpisala. Tožena stranka je nepravilno uporabila določbe Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Javni red in mir je določen in opredeljen pojem v številnih predpisih, v katerih so opredeljena ravnanja, ki so v nasprotju z javnim redom in kot taka sankcionirana. Le v tem okviru lahko državni organi pri odločanju o posameznih pravicah opredeljujejo določena ravnanja posameznikov kot ravnanja, ki so v nasprotju z javnim redom. Vsako arbitriranje izven teh kriterijev je nagibanje k samovolji, ki je tudi v nasprotju z javnim redom. Res je sicer, da ima tožena stranka pravico zavrniti prošnjo za sprejem v državljanstvo, če bi sprejem tožnika v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red in mir. V čem se konkretno kaže ta nevarnost pri tožniku, izpodbijana odločba po oceni tožnika nima razlogov, oz. v kolikor jih navaja, jih povsem izmišlja. Jasno je, da tak razlog ne more biti neka obsodba tožnika, ki je že dolgo izbrisana iz kazenske evidence in je navajanje tožnikove predkaznovanosti iz leta 1982 za kaznivo dejanje, ki z javnim redom in mirom nima nič skupnega, nekorektno. Morebitna predkaznovanost pred sodnikom za prekrške v letu 1989 ne bi smela biti upoštevana kot okoliščina, ki služi kot razlog za zavrnitev sprejema v državljanstvo. Po določbi 3. odstavka 30. člena Zakona o prekrških izrečene kazni za prej storjeni prekršek ni mogoče šteti za obteževalno okoliščino, če sta od dneva, ko je postala odločba o prekršku pravnomočna, pa do storitve novega prekrška, pretekli več kot dve leti. Če torej tovrstne predkaznovanosti ni možno upoštevati niti kot obteževalne okoliščine za novo storjeni prekršek, si je težko predstavljati, da bi ta okoliščina dokazovala bojazen, da bi tožnik v bodoče lahko ogrozil javni red v Republiki Sloveniji.

Rehabilitacija in socializacija tudi za primere, ko nekdo samo abstraktno ogrozi neko pravno dobrino, sta inštituta, v katera tožena stranka očitno ne verjame. Kar se tiče domnevne konfliktnosti, tožnik poudarja, da so razlogi izpodbijane odločbe v tej smeri povsem izmišljeni. Zaradi pomanjkanja resničnih dokazov za tožnikovo konfliktnost, ki mimogrede ni okoliščina, ki bi sama po sebi bila odločilnega pomena za odločitev o tožnikovi prošnji, tožena stranka v obrazložitvi svoje zgrešene odločitve uporablja misterioznost v stilu: govori se, sliši se, pravijo, ipd. Tako ravnanje seveda ne bi smelo biti imanentno državnemu organu. Gotovo ni človeka na tem svetu, ki bi imel samo prijatelje ali samo sovražnike. Tudi je res, da tožnik s sosedom, ki se piše S., ni v najboljših odnosih. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

V odgovoru na tožbo tožena stranka povzema vse razloge, navedene v izpodbijani odločbi, pri njih vztraja in predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Tožba je utemeljena.

Tudi v novem postopku je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - ZDRS), po kateri upravni organ lahko odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva iz 1. odstavka 40. člena zaradi razlogov iz 8. točke 10. člena tega zakona, če bi sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red. Že v sodbi z dne 20.10.1994 je vrhovno sodišče navedlo, da izbrisana obsodba iz kazenske evidence ne more biti podlaga za ugotovitev razloga iz 8. točke 10. člena ZDRS. Prav tako tudi ne kazni za prekrške, če ni ugotovljeno, da so te odločbe postale pravnomočne.

V novem postopku je tožena stranka sicer dopolnila postopek in pridobila tri odločbe sodnika za prekrške, ki jih navaja v obrazložitvi. Nato pa je na njihovi podlagi, ter oceni izpovedb dveh prič, zaslišanih že v prejšnjem postopku, in ob upoštevanju obsodbe za kaznivo dejanje, presodila, da je tožnik nevaren za javni red in mir. Tožena stranka je kot pomembno okoliščino upoštevala, da je bil tožnik v letu 1982 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka na kazen zapora, čeprav je istočasno navedla, da obstajajo pogoji za izbris te obsodbe. Toda če drži, da je obsodba že izbrisana iz kazenske evidence, bi te obsodbe tožena stranka ne smela upoštevati pri oceni tožnikove nevarnosti za javni red in mir. Izbris obsodbe iz kazenske evidence pomeni obsojenčevo zakonsko rehabilitacijo, z njo prenehajo vse pravne posledice obsodbe, obsojenec pa velja za neobsojenega (1. odstavek 103. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, Ur.l.RS, št. 63/94).

Glede kaznovanj za prekrške tožena stranka v izpodbijani odločbi našteva odločbe, toda za odločbo Medobčinskega sodnika za prekrške v Ljubljani št. ... z dne 27.12.1989, s katero je bil tožnik kaznovan za prekršek po 1. točki 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, tožena stranka ni ugotovila, ali je in kdaj je ta odločba postala pravnomočna. Če je bil za navedeni prekršek postopek zoper tožnika morda ustavljen (kar kažejo podatki v predloženem upravnem spisu), tožena stranka te odločbe ne bi smela upoštevati pri ugotovljanju navedenega pogoja. Prav ima tožnik, ko trdi, da se ne morejo upoštevati kazni za prekrške, izrečene tožniku v letu 1989. Posamični akti državnih organov morajo temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (3. odstavek 15. člena Ustave). Po 6. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 47/94), je podan pogoj nevarnosti za javni red, če je bila oseba v zadnjem letu kaznovana za dva ali več prekrškov zoper javni red in mir ali drugih prekrškov, ki kažejo na neprilagojenost osebe okolju, v katerem živi. Če so torej podlaga za ugotavljanje nevarnosti za javni red le prekrški, je pri opredelitvi nevarnosti potrebno uporabiti to merilo.

Utemeljen je tožbeni ugovor, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka, saj je izpodbijano negativno odločbo oprla tudi na izpovedbi dveh prič, ne da bi razpisala ustno obravnavo, kot to določa 2. točka 149. člena ZUP in v novem postopku tožnika niti ni seznanila s temi dokazi, na katere je tudi oprla izpodbijano odločbo (8. člen ZUP).

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS/77). Sodišče kljub tožbenemu zahtevku ni samo odločilo o stvari, ker za to v podatkih postopka ni zanesljive podlage.

Določbe ZUP in ZUS/77 je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).