Jedro

Ker je pospešeni azilni postopek v bistvu skrajšani upravni postopek, se v njem uporabljajo subsidiarno tudi določbe 144. člena ZUP. Ta pa dovoljuje, da se v skrajšanem postopku brez posebnega zaslišanja strank odloča tudi na podlagi dokazov, ki jih prošnji priloži stranka - to pa so tudi listine, ki dokazujejo strankino istovetnost ter druge okoliščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodbe se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 44/06 - odl. US) ugodilo tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.2.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS. št. 134/03 in 85/05 - odl. US) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila, hkrati pa mu je določila rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo. Menila je da tožnik zavaja oziroma zlorablja, azilni postopek s tem, ko je predstavil lažne razloge za vložitev prošnje za azil, je to prošnjo vložil z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije in ker mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo razliko med pospešenim in rednim azilnim postopkom ter poudarilo, da se v pospešenem azilnem postopku lahko odloča le na podlagi prošnje za azil. Ker pa je v tem primeru tožena stranka odločala tudi na podlagi naknadno predloženih listin, in sicer izpiska iz rojstne matične knjige za tožnika z dne 7.11.2005, ki ga je prejel po telefaksu, ter dveh naknadno predloženih potrdil z dne 30.11.2005 in 22.12.2005 (v izvirniku), je s tem po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka začela redni azilni postopek in tako ni imela podlage za odločanje v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tako je ostalo tudi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zoper izpodbijano odločbo tožene stranke zavrne oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in poudarja, da je to v številnih sodbah zavzelo stališče, da je pospešeni azilni postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil po svoji vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB2, Uradni list RS, št. 24/04). Glede na to pa se tudi v pospešenem azilnem postopku ne odloča samo na podlagi prosilčeve prošnje za azil, temveč tudi vseh dokumentov, ki jih prosilec sam predloži, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. V tem primeru pa je potrdila predložil sam tožnik, torej so bili še vedno izpolnjeni pogoji za pospešeni azilni postopek. Samo zaradi tega, ker je tožnik predložil potrdilo o svoji identiteti, ni bilo potrebno preiti na redni azilni postopek. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 538/2006-2 z dne 19.4.2006. Glede razlogov, zaradi katerih je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, pa se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Pri tem poudarja, da navaja več razlogov za odločitev, da je prošnja za azil očitno neutemeljena, prav zaradi neustaljene sodne prakse, čeprav ve, da je za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene dovolj že eden od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Potrdila, ki jih je pri samem odločanju uporabila, je v spis predložil tožnik, ki mora v skladu z 3. odstavkom 29. člena ZAzil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem, in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo, ter da mora predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil, oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Glede na to ni pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je bila izpodbijana odločba izdana po opravljenem posebnem ugotovitvenem postopku. Pri tem pa prvostopno sodišče sploh ni presojalo, ali so razlogi, ki jih je navedla tožena stranka za zavrnitev tožnikove prošnje za azil, utemeljeni.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih svojih odločbah zavzelo stališče, da je pospešeni azilni postopek, kakršnega ureja 2. odstavek 35. člena ZAzil, posebnost skrajšanega ugotovitvenega postopka, kakršnega ureja ZUP v 144. členu ZUP - UPB2. Glede na to, da se po 23. členu ZAzil v azilnih postopkih ZUP uporablja subsidiarno, je treba po presoji pritožbenega sodišča pravila, ki jih za pospešeni postopek postavlja ZAzil v 2. odstavku 35. člena Zazil, kombinirati s pravili skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP-UPB2. Drugi odstavek 35. člena ZAzil-UPB1 določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če: 1. prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja; 2. je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje; 3. je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili. Ta določba torej določa vsebinske pogoje, ob katerih je mogoče odločati v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, pri čemer prosilca ni treba posebej zaslišati, saj se po teh določbah odloča prvenstveno na podlagi njegove prošnje za azil. Ker pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije meni, da je pospešeni azilni postopek glede pogojev posebnost skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP-UPB2, je že zavzelo tudi stališče, da je o prošnji za azil mogoče odločati v pospešenem azilnem postopku tudi na podlagi dokazil iz 144. člena ZUP. To pa so: 1. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; 2. če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; 3. če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev in okoliščin, ki niso popolnoma dokazane, ali se dokazi le posredno dokazujejo in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; 4. če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.

V pospešenem azilnem postopku po presoji vrhovnega sodišča prideta v poštev zlasti prvi dve točki 1. odstavka 144. člena ZUP, torej, da je mogoče v skrajšanem ali pospešenem azilnem postopku odločati na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil je treba povezovati tudi s 36. členom ZAzil, ki pa razdeljuje pojem zavajanja oziroma zlorabe postopka in postavlja domnevo, da je zavajanje in zloraba postopka podana vedno, kadar je podana katera od v petih alinejah v 36. člen ZAzil navedenih okoliščin.

V obravnavanem primeru je tožena stranka odločala na podlagi prosilčeve prošnje za azil ter uradnih podatkov, ki jih je imela ob njegovem prihodu v Slovenijo v upravnih spisih ter so nastali v zvezi z aktivnostmi tožnika (policijski zapisnik, odločbe o prekršku), ter treh potrdil, ki jih je po vložitvi prošnje za azil pridobil tožnik sam in jih je tudi sam predložil toženi stranki. Glede na to pritožbeno sodišče meni, da tožena stranka ni kršila pravil postopka s tem, ko je v takih okoliščinah o tožnikovi prošnji odločala v pospešenem azilnem postopku, saj je za svoje odločanje uporabila zgolj tožnikove izjave in dokazila, ki jih je sam predložil v upravni spis. Da odločanje na podlagi dokazila o prosilčevi identiteti ne pomeni rednega azilnega postopka, izhaja tudi iz tega, da je ena od okoliščin, ki pomenijo zavajanje oziroma zlorabo postopka, prav utemeljevanje (prošnje za azil) na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov (1. alinea 36. člena ZAzil).

Po presoji pritožbenega sodišča je torej prvostopno sodišče napačno ocenilo, da je s tem ko je tožena stranka odločala tudi na podlagi treh potrdil, ki jih je v spis vložil tožnik, bilo kršeno materialno pravo, torej določba 2. odstavka 35. člena ZAzil, in da je zato dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno.

Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 76. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje z napotkom, da presodi, ali so po vsebini podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene.