Jedro

Po 2. odstavku 2. člena ZPOmK se kot podjetje v smislu 1. odstavka šteje tudi podjetniško združenje, ki neposredno ne opravlja gospodarske dejavnosti, vendar vpliva ali lahko vpliva na ravnanje podjetij na trgu. Po kriterijih, ki izhajajo iz te določbe, pravna subjektiviteta tožnice ni tista okoliščina, zaradi katere bi izdane akte navezali na organiziranje in delovanje tožnice.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba tožene stranke št. ... z dne ... se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v postopku izvedenem po uradni dolžnosti zoper tožnico v 1. točki odločila, da je Tarifa agencijskih storitev (v nadaljevanju: Tarifa), ki jo je 6. 5. 2002, v skladu s 5. alineo 6. člena ter 12. in 23. členom Pravil Zveze pomorsko prometnih agencij Slovenije (v nadaljevanju: Pravila) sprejela Zveza pomorsko prometnih agencij Slovenije (v nadaljevanju: ZPPA) z začetkom veljavnosti 1. 6. 2002, v nasprotju z določili 5. člena v povezavi s 3. členom Zakona o preprečevanju konkurence (v nadaljevanju: ZPOmK); v 2. točki, da je 20. člen Splošnih pogojev poslovanja ZPPA, v nasprotju z določili 5. člena v povezavi s 3. členom ZPOmK; v 3. točki, da je 8. člen Dobrih poslovnih običajev in Pravil obnašanja (v nadaljevanju: Dobri poslovni običaji), ter 1. odstavek 12. člena le teh v nasprotju z določili 5. člena v povezavi s 3. členom ZPOmK; v 4. točki, da so v povezavi z zgoraj navedenimi določbami v nasprotju z določili 5. člena v povezavi s 3. členom ZPOmK tudi 3. in 5. alinea 6. člena Pravil ter 12. in 23. člena Pravil, ki predstavljajo podlago za sprejem aktov ZPPA z zgoraj navedenimi določbami; v 5. točki, da so določbe Tarife, 20. člena Splošnih pogojev poslovanja ZPPA, 8. in 12. člena Dobrih poslovnih običajev, 3. in 5. alinea 6. člena ter 12. in 23. člena Pravil v povezavi z ostalimi določbami izreka prepovedane in nične; v 6. točki da se izrek odločbe objavi v Uradnem listu RS. V obrazložitvi je navedla, da je prejela 12. 8. 2002 od ZPPA Pravila, Splošne pogoje, Tarifo in Dobre poslovne običaje. Vse navedene akte, namenjene tujim ladjam v slovenskih pristaniščih, je s sklepom sprejela Skupščina ZPPA. Akti vsebujejo določbe, ki zavezujejo članice ZPPA k usklajenemu ravnanju na trgu pri izvajanju pomorsko prometnih storitev, Tarifa pa določa natančno določene cene za vse agencijske storitve, ki so se ji članice dolžne podrediti, sicer jim grozi sankcija z možnostjo izključitve iz ZPPA. Ker je tožena stranka ugotovila, da obstaja verjetnost, da bi lahko navedeni akti ZPPA kršili določila 5. člena ZPOmK, je po uradni dolžnosti izdala sklep o uvedbi postopka zaradi kršitve 5. člena v povezavi s 3. členom ZPOmK. Ker je tožena stranka ugotovila, da ZPPA ni pravna oseba, ampak je organizirana v okviru tožnice, je dne 3. 11. 2003 uvedla postopek tudi proti tožnici, nato pa oba postopka združila. ZPPA ni pravna oseba, je oblika organiziranja v okviru tožnice, na podlagi 15. člena Zakona o gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju: ZGZS) oziroma 11. člena Statuta GZS (v nadaljevanju: Statut). Organizirana je v okviru določene sekcije in deluje v okviru Območne zbornice K, ki ji zagotavlja administrativne storitve. Članstvo je prostovoljno, v kolikor so izpolnjeni pogoji, določeni v 7. členu Pravil. Sporni akti so, kot določa 1. člen Pravil, sprejeti zaradi izboljšanja poslovne učinkovitosti, kvalitete in standardov dela, poenotenja potrebnih pogojev za uspešno delo v mednarodnem prometu blaga in potnikov ter zaradi vključevanja v mednarodne organizacije sorodnih družb na interesni podlagi. V 2., 4. in 5. točki 6. člena Pravil je določeno, da ZPPA za določitev natančnega obsega pravic in obveznosti, določenih v Pravilih, izdaja še ostale akte in sicer Splošne pogoje poslovanja, Tarifo in Dobre poslovne običaje. Organi zveze so skupščina, izvršilni odbor, nadzorni odbor, občasna delovna telesa in predsednik. Navedene akte sprejema skupščina. V 35. členu Pravil so določene sankcije v primeru kršitve aktov. V 1. odstavku 5. člena ZPOmK je določeno, da so prepovedani in nični sporazumi med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerih cilj ali učinek je preprečevati, ovirati ali skrivljati konkurenco v RS. Zlasti prepoveduje neposredno ali posredno določanje nakupnih ali prodajnih cen ali drugih poslovnih pogojev, omejevanje ali nadziranje prodaje, določanje neenakih pogojev za enakovrstne izpolnitve v razmerjih z drugimi sopogodbeniki, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj, in razdelitev trga ali vira nabave med udeleženci. 3. člen ZPOmK določa, da velja to, kar je določeno za sporazum med podjetji, tudi za sklepe podjetniških združenj, če ni izrecno drugače določeno ali če iz smisla določba ZPOmK ne izhaja kaj drugega. Z določbo 2. odstavka 2. člena ZPOmK se kot podjetja štejejo tudi podjetniška združenja, ki neposredno ne opravljajo gospodarske dejavnosti, vendar vplivajo ali lahko vplivajo na ravnanje podjetij na trgu. Čeprav zakonski akt predvideva združenje subjektov na trgu, slednji s svojim ravnanjem ne smejo omejevati konkurence v nasprotju z določili ZPOmK. Možnost vpliva ZPPA na ravnanje podjetij - članic na trgu je razvidna iz določil nalog oziroma aktivnosti, ki jih ZPPA izvaja, in iz pristojnosti organov ZPPA, določenih v Pravilih. ZPPA ima namreč možnost izrekanja disciplinskih ukrepov zoper članice, ki kršijo svoje obveznosti. ZPPA je dolžna ravnati v skladu s pravili konkurence, ki jih določa ZPOmK. Urad na podlagi prejetih sklepov ZPPA ugotavlja, da je Skupščina ZPPA na podlagi 12. člena Pravil, sprejetih 21. 3. 1997, sprejela Tarifo agencijskih storitev in ostale akte, s katerimi je ponovno določila minimalne cene za posamezne agencijske storitve ter ostala prepovedana ravnanja po ZPOmK, saj je Urad že dne 18. 12. 1996 izdal odločbo, v kateri je določil, da je Tarifa agencijskih storitev Slovensko pomorsko transportnih agencij v nasprotju z določili 3. člena Zakona o varstvu konkurence. Sporni akti predstavljajo sklep podjetniškega združenja v smislu določb ZPOmK. Vsebina aktov se nanaša na pogoje poslovanja na trgu, saj se določa cena za opravljanje storitev članic in se jim v primeru neupoštevanja Tarife grozi s sankcijami. Hkrati pa lahko posamezna članica predvideva, da se bodo Tarife držale tudi druge članice ZPPA in se ji zaradi tega ni treba bati bolj konkurenčnih ponudb v smislu nižjih ponujenih cen. Akti torej pomenijo dejavnik, ki vpliva na položaj in pogoje poslovanja podjetij na upoštevnem storitvenem trgu pomorsko agencijskih poslov. Enak učinek imajo tudi ostale določbe 8. v povezavi z 12. členom Dobrih poslovnih običajev, katere eksplicitno onemogočajo, da bi na trgu kakorkoli prevladala druga cena kot tista, ki je določena s Tarifo. Da je učinek sporazumov oziroma sklepov podjetniških združenj v primeru določanja fiksnih cen na razdelitve trga nesporno v nasprotju s pravili konkurence, je v primeru obravnavanih aktov to tudi njihov cilj. Ker je Urad zoper Tarifo ZPPA že izdal odločbo, v kateri je ugotovil, da le-ta nasprotuje pravilom konkurence, je kakršnokoli sprenevedanje glede ciljev obravnavane veljavne Tarife za Urad nesprejemljivo. Cilj aktov je preprečevanje, omejevanje oziroma izkrivljanje konkurence. Glede upoštevnega storitvenega in geografskega trga je tožena stranka navedla, da je osnovni okvir storitev pomorskih agentov določen tudi s Pomorskim zakonikom, posebej z delom, ki opredeljuje inštitut pogodbe o Pomorski agenciji. Prizadet je trg pomorskih agencijskih poslov. Torej so to vse storitve v zvezi s posredovanjem, zastopanjem in drugimi storitvami, ki se nanašajo na plovbo in izkoriščanje ladij. Geografski obseg navedenega storitvenega upoštevnega trga pa je območje Republike Slovenije. Pri presoji posameznih spornih aktov, sprejetih s strani ZPPA, z vidika pravil konkurence je tožena stranka glede Tarife navedla, da so sporazumi, ki vsebujejo določila, ki neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne pogoje, omejevalni že glede na sam cilj ter učinka ni potrebno niti dokazovati. Določitev priporočenih cen ima zaradi sankcioniranja članov ZPPA v primeru neupoštevanja priporočenih cen popolnoma enak učinek kot določanje cen, kar pomeni kršitev 1. alinee 2. odstavka 5. člena ZPOmK. Urad je presojal tudi spremenjeno besedilo Tarife, posredovane s strani ZPPA dne 8. 1. 2003. V spremenjeni Tarifi je sicer eksplicitno navedeno, da uporaba cen, določenih v pogodbi, med agentom in naročiteljem zveze ni obvezna (kar pa ni bil primer v Tarifi, proti kateri je Urad sprožil postopke presoje skladnosti s pravili konkurence). Poleg spremenjene Tarife je ZPPA posredovala tudi predlog spremembe 35. člena Pravil, ki določa sankcioniranje, tako da naj bi se nov 35. člen glasil, da ne glede na določbe 1. odstavka tega člena, nespoštovanje cen iz Tarife ne pomeni kršitve pravil, za katere se lahko določijo sankcije po tem členu. ZPOmK ne uveljavlja popolne prepovedi omejevalnih sporazumov in dopušča določene izjeme. Merila, na podlagi katerih se ocenjuje utemeljenost za podelitev izjeme od splošne prepovedi omejevalnih sporazumov, so določene v 3. odstavku 5. člena ZPOmK. ZPOmK predvideva dve procesni možnosti za uporabo materialnih pravil iz tega odstavka (1. odstavek 7. člena ZPOmK). Ker ZPPA take zahteve za podelitev posamične izjeme ni podala, sporna Tarifa in ostala sporna določila pa očitno ne sodijo v domet skupinskih izjem, določenih z vladno uredbo, kar predstavlja drugo procesno možnost za uporabo 3. odstavka 5. člena ZPOmK, Urad izpolnjevanja navedenih meril po uradni dolžnosti zato ni mogel presojati. Ugotavlja, da ni sporna samo Tarifa, ampak tudi določila, ki predstavljajo osnovo za sprejetje Pravilnika. Zato je v sklepu o uvedbi postopka navedla, da so v nasprotju s pravili konkurence tudi določila 3. in 5. alinee 6. člena Pravil ter 12. in 23. člena Pravil, ki dajejo organom ZPPA podlago za sprejem spornih aktov. Navaja, da ne nasprotuje določanju in obveznosti spoštovanja tistih pravil, ki predstavljajo pristna deontološka pravila ali pravila, ki jih določena stroka upravičeno oblikuje za normalno delovanje te stroke, vendar takšna pravila ne smejo imeti bolj omejevalnega učinka, kot je nujno potrebno za ta namen. Sprejema dejstvo, da niti 3. in 5. alinea 6. člena Pravil niti 2. alinea 12. ali 3. alinea 23. člena Pravil same po sebi ne kršijo pravil konkurence, vendar, ker brez teh določil organi zveze ne bi imeli pravne podlage in pooblastila za sprejem spornih aktov in njihovo sankcioniranje, ugotavlja, da tudi ta Pravila, ravno zaradi svojega komplementarnega učinka, pomenijo kršitev določil ZPOmK. Glede Splošnih pogojev poslovanja je navedla, da 20. člen Splošnih pogojev določa, da je nagrada agentu lahko določena s Tarifo ali agencijsko pogodbo. Navedeni člen ne bi kršil 5. člena v zvezi s 3. členom ZPOmK, v kolikor ne bi določal, da se nagrada agentu določi s Tarifo, ki pomeni kršitev 5. člena v zvezi s 3. členom ZPOmK. V kolikor bi navedeni člen Splošnih pogojev poslovanja določal, da se nagrada agentu določi samo z agencijsko pogodbo, bi bil tak člen v skladu z določili pozitivne zakonodaje. Glede Dobrih poslovnih običajev pa je navedla, da je najprej ugotavljala ali predstavlja 8. člen Dobrih poslovnih običajev in predvsem 3. odstavek deontološko ali drugo pravilo, vendar tekom postopka ni pridobila nobenega dokaza, ki bi takšno domnevo potrjeval. Ugotavlja, da pravilo ni bistveno za opravljanje poklica pomorskih agentov, ki bi kakorkoli vplivala na bistvo njihovega delovanja. Namreč pravila posameznega združenja, ki naj bi varovala lojalno konkurenco, ne morejo biti takšna, da kršijo pravila podjetniške konkurence, opredeljene v ZPOmK. Iz navedenega je za toženo stranko nesprejemljivo tudi besedilo 8. člena Dobrih poslovnih običajev. Glede 12. člena Dobrih poslovnih običajev pa meni, da kršijo pravila konkurence zato, ker predstavlja zavezo k spoštovanju vseh aktov, ki predstavljajo omejitev konkurence. Brez sankcij, navedenih v 12. členu Dobrih poslovnih običajev in še posebej 1. odstavka, bi bil praktično učinek spoštovanja določb mnogo manjši, česar se zaveda tudi ZPPA. Bistvo učinkovitosti kartelnega sporazuma, ali neposredno med podjetij ali v obliki podjetniškega združenja, je v spoštovanju dogovora oziroma zaveze med člani kartela. Cena storitev predstavlja bistven pogoj poslovanja podjetij na trgu. Zaradi navedenega ugotavlja, da je tako kot 8. člen Dobrih poslovnih običajev sporen tudi 12. člen le teh, še posebej 1. odstavek, kateri vsebuje zavezo k spoštovanju določbe 8. člena Dobrih poslovnih običajev ter ostalih spornih določb aktov ZPPA. Vendar pa dopušča možnost uporabe 12. člena Dobrih poslovnih običajev (razen tistega dela 1. odstavka le teh, ki se nanaša na 8. člen) v kolikor, tako kot v primeru 2. alinee 12. ali 3. alinee 23. člena Pravil, ne bo več obstajala neposredna podlaga, za katero bi 12. člen Dobrih poslovnih običajev pomenil njeno neposredno izvršitev. Povedano z drugimi besedami, z odstranitvijo 8. člena Dobrih poslovnih običajev, bi 12. člen le teh predstavljal deontološko pravilo in tako ne bi bil v nasprotju s pravili konkurence. Glede na navedeno je odločila, kot izhaja iz izreka.

Tožnica izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov bistvenih kršitev določb upravnega postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da je tožena stranka v izreku in v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno navedla, da je Tarifo, Pravila in Dobre poslovne običaje sprejela ZPPA, postopek pa je vodila zoper tožnico, ne zoper ZPPA. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidna ugotovitev tožene stranke, da ZPPA ni pravna oseba, ampak oblika organiziranja v okviru tožnice, vendar pomena te ugotovitve tožena stranka za vprašanje pasivne legitimacije v tej zadevi ni obrazložila. ZPPA je organizirana kot sekcija v okviru Združenja pri tožnici. Tožnica ni nikoli sprejela spornih aktov, zato tudi ni mogla nastopati kot stranka postopka, posledično pa tožena stranka proti njej tudi ne bi smela voditi postopka. ZPPA ni organ tožnice, niti jih ZPPA ni sprejela v imenu tožnice. Kot ugotavlja sama tožena stranka, predstavlja ZPPA obliko združevanja gospodarskih subjektov, pri čemer tožnica dodaja zgolj to, da se gospodarski subjekti svobodno odločajo, ali se bodo v ZPPA včlanili ali ne. Tožnica ZPPA nudi predvsem administrativno in strokovno tehnično podporo. V postopku je sodelovala kot strokovna pomoč ZPPA. Zoper ZPPA je bil postopek uveden s sklepom z dne 30. 10. 2002. Tožena stranka je zoper tožnico uvedla postopek na enakih pravnih in dejanskih osnovah s sklepom z dne 3. 11. 2003 in nato oba postopka združila. Opozarja na dejstvo, da ZPOmK v povezavi z ZUP zoper sam sklep o uvedbi postopka ne omogoča vložitve pravnega sredstva, ampak ga celo izrecno izključuje. Tako lahko tožnica šele v tožbi oporeka in napada pravilnost uvedbe postopka zoper njo. Sporni akti ne predstavljajo izjave volje tožnice, saj teh aktov ni izdal oziroma sprejel nobeden izmed zakonsko določenih njenih organov. Če pa predstavljajo sporni akti izjavo volje članov ZPPA oziroma izjavo volje organov ZPPA, v nobenem primeru ne more iti za izjavo volje tožnice. Tudi če se sprejme ugotovitev tožene stranke, da naj bi sporni akti predstavljali sklep podjetniškega združenja v smislu 2. člena ZPOmK, v nobenem primeru ne moremo trditi, da je ta sklep sprejela. Dejstvo, da ZPPA nima pravne subjektivitete, prav v ničemer ne vpliva na ugotovitev, ali gre za podjetniško združenje v smislu 2. člena ZPOmK, saj so lahko podjetniška združenja v smislu 2. člena ZPOmK na vse zadnje različne oblike družb civilnega prava. Iz izreka je tudi razvidno, da se odločba nanaša na ZPPA, kljub temu, da je tožena stranka vodila postopek in izdala odločbo proti tožnici, s čimer pa je zgrešila absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka, saj se izpodbijana odločba dejansko glasi na drug subjekt, kot je sodeloval v postopku, očitane kršitve, kot so razvidne iz izreka in obrazložitve, pa se sploh ne nanašajo na tožečo stranko. Nadalje je zgrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko v zadevi ni razpisala ustne obravnave. Nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju in zmotni uporabi materialnih predpisov tožnica ugovarja zgolj iz previdnosti. Meni, da je ugotovitev tožene stranke, da naj bi sporni akti imeli za cilj omejevanje konkurence, nepravilna. Sprejem Tarife ne pomeni cenovnega kartela. Napačna je ugotovitev, da naj bi zaradi spornih določb Pravilnika in Dobrih poslovnih običajev bila Tarifa sama po sebi zavezujoča za člane ZPPA. Tožena stranka ni upoštevala dejstev, da je Tarifa namenjena zgolj tujim ladjam, ne slovenskim gospodarskim subjektom; da imajo pomorski agenti že na podlagi Pomorskega zakonika pravico do nagrade, pri čemer se lahko popolnoma svobodno dogovorijo z ladjarji o višini nagrade; da ZPPA ne more nadzorovati pomorskih agentov glede vsebine njihovih pogodb z ladjarji in posledično glede višine dogovorjenih nagrad; da niso vsi pomorski agentje v Sloveniji člani ZPPA, saj članstvo ni obvezno; da uporaba cen v Tarifi v pogodbah med agentom in naročiteljem za člane ZPPA ni obvezna; da so pogoji dogovorjeni v posamezni agencijski pogodbi poslovna skrivnost; da akti ZPPA, ki vsebujejo sporne določbe, v času izdaje izpodbijane odločbe niso veljavni, ker je ZPPA svoje člane takoj po uvedbi postopka s sklepom z dne 30. 10. 2002 obvestila o spornosti določb aktov in preklicala sprejem teh aktov; da je ZPPA spremenila večino spornih določb aktov ZPPA. Pristojni organ ZPPA spremenjenih splošnih aktov še ni sprejel, ker je čakal na mnenje tožene stranke k predlaganim spremembam določb posameznih aktov. Tožena stranka zlasti ni upoštevala dejstva, da je potrebno Tarifo razlagati v povezavi s Splošnimi pogoji, ki že v 1. členu določajo, da če med strankami ni izrecno drugače dogovorjeno, velja, da je naročitelj v celoti sprejel Splošne pogoje poslovanja Pomorsko prometnih agencij Slovenije. Da je temu resnično tako, izhaja iz 20. člena, ki določa, da se nagrada agentu lahko določi s Tarifo ali agencijsko pogodbo, ob upoštevanju sprememb iz dopisa z dne 19. 11. 2003 pa se ta člen glasi, da se nagrada agentu določi z agencijsko pogodbo in se tarifa sploh ne omenja več. Tako Splošni pogoji kot Tarifa so bili sprejeti zaradi varstva širših interesov vseh udeležencev v poslih pomorske agenture. Imajo jih praktično vse pomorske države po vsem svetu. Ladjarji dejansko pričakujejo in zahtevajo standardiziran nabor storitev, v čemer izrecno zahtevajo tudi neko referenčno ceno, ki jo v danem primeru lahko predstavlja Tarifa. S tem namenom je ZPPA Tarifo tudi sprejela, torej zaradi potreb trga oziroma zahtev ladjarjev. Lahko pa se ladjar in agent dogovorita tudi docela mimo Tarife. Iz tega dejstva izhaja, da sporni akti ne morejo imeti za cilj omejevanja konkurence, saj sami akti izrecno vsebujejo mehanizem, ki omogoča, da se Tarifa ne uporabi, pri čemer ZPPA ne more kaznovati in tudi nikoli ni imela namena kaznovati tistih svojih članic, ki se dogovorijo za nagrado mimo Tarife, po agencijski pogodbi. Vsa ta dejstva so bila toženi stranki znana, pa jih kljub temu ni upoštevala. Gre za dejanski stan, ki bi ga bila dolžna tožena stranka raziskati tudi z zaslišanjem predstavnikov ZPPA in v ta namen v skladu s 33. členom ZPOmK opraviti ustno obravnavo. Tožena stranka je kot omejevanje konkurence štela tudi 8. člen Dobrih poslovnih običajev, zlasti določbo 1. odstavka tega člena, ki določa, da so članice ZPPA dolžne svoje storitve zaračunavati skladno s priporočili agencijskih tarif, ki jih objavi ZPPA. V dopisu z dne 19. 11. 2003 je napisano, da se 1. odstavek 8. člena Dobrih poslovnih običajev črta, prav tako 2. odstavek 8. člena. Ne glede na zgoraj navedeno bi morali tudi sedaj črtani 2. odstavek 8. člena razlagati zgolj na primerih, ko se Tarifo dejansko uporabi. Tožnica meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo tudi pri razlagi 3. odstavka 8. člena Dobrih poslovnih običajev, ki je spremenjen tako, da je postal edini odstavek 8. člena. Tožena stranka tako ni pravilno uporabila 2. odstavka 13. člena ZVK, ki v 7. alinei kot dejanje nelojalne konkurence označuje prav takšno dejanje, kot je zajeto v 3. odstavku 8. člena Dobrih poslovnih običajev. Dejanski stan te določbe se namreč nanaša zgolj na primere, ko je posamezen agent z ladjarjem že sklenil pogodbo, ne nanaša pa se na fazo pogajanj z ladjarjem, ko seveda agenti lahko konkurirajo med seboj. Opozarja tudi, da v primeru, če bi sporni akti dejansko predstavljali protipraven kartelni sporazum, takšen dogovor še zmeraj ne bi bil v nasprotju s 5. členom ZPOmK. Namreč posledično ravnanje domačih podjetij, ki učinkuje omejevalno na konkurenco v tujini, ne pa v Republiki Sloveniji, ni prepovedano po ZPOmK. V danem primeru je očitno, da se Tarifa in ostali sporni akti nanašajo na poslovanje s tujimi ladjami, ne pa z domačimi ladjami. Tudi tega dejstva tožena stranka ni upoštevala pri izdaji odločbi. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in navedla, da je tožnica ves čas sodelovala v postopku, spustila se je v obravnavanje in pasivni legitimaciji tekom postopka ni nikoli ugovarjala, zato v skladu s 3. odstavkom 14. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS) ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Akti ZPPA so omejevalni sporazum, ki je v skladu s 1. odstavkom 5. člena ZPOmK prepovedan in ničen. V 52. členu ZPOmK je nadalje določeno, da se za prekršek kaznuje pravna oseba oziroma odgovorna oseba pravne osebe, če sklene sporazum o omejevanju konkurence. Predlog poda Urad. ZPOmK v kazenskih določbah ne predpisuje kazenskih sankcij za druge oblike združevanj, ki niso pravne osebe, kar izhaja zlasti iz 17. člena Zakona o prekrških. Postopki, ki jih vodi Urad, so smiselni le, če je v nadaljevanju zagotovljeno učinkovito sankcioniranje kršiteljev. Upoštevajoč navedeno, zlasti določbe o delovanju ZPPA znotraj in v okviru GZS, je zato edino pravilno in logično, da je Urad postopek vodil zoper GZS, saj je nesporno, da ZPPA ni pravna oseba. Neutemeljen je tudi ugovor, da je Urad odločal brez ustne obravnave, saj ta ni bila nikoli predlagana. Glede pravne presoje aktov pa se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Tožba je utemeljena.

Po mnenju sodišča tožnica utemeljeno ugovarja pasivni legitimaciji v zadevi, v kateri je tožena stranka izrekla kot prepovedane in nične določbe Tarife, Pravil in Dobrih poslovnih običajev, ki jih je sprejela ZPPA. Tožena stranka kot nesporno sprejema dejstvo, da je sporne akte sprejela ZPPA preko svojih organov, vendar odločitev o pasivni legitimaciji tožnice utemeljuje z dejstvom, da ZPPA ni pravna oseba, je oblika organiziranja v okviru tožnice, na podlagi 15. člena ZGZS oziroma 11. člena Statuta Gospodarske zbornice Slovenije. Organizirana je v okviru Sekcije združenja ... tožnice in deluje v okviru Območne zbornice K, ki ji zagotavlja administrativne storitve. Članstvo v ZPPA je prostovoljno, v kolikor so izpolnjeni pogoji, določeni v 7. členu Pravil. Taki utemeljitvi pasivne legitimacije pa sodišče ne more pritrditi. Po 2. odstavku 2. člena ZPOmK se kot podjetje v smislu 1. odstavka štejejo tudi podjetniška združenja, ki neposredno ne opravljajo gospodarske dejavnosti, vendar vplivajo ali lahko vplivajo na ravnanje podjetij na trgu. Po ZGZS je zbornica samostojna strokovno - poslovna organizacija in je pravna oseba (2. člen). V zbornici se člani organizirajo v združenja članov po področjih dejavnosti kot strokovne oblike dela in samostojno odločajo o tistih zadevah izmed nalog zbornice, ki so posebej prilagojene specifičnostim posamezne dejavnosti. Podlaga za organiziranje združenj dejavnosti je interes članov za izražanje specifičnih interesov stroke po posameznih področij dejavnosti (15. b člen ZGZS). Statut GZS v 28. členu določa panožna združenja, med njimi tudi združenje za ..., v okviru katerega je kot sekcija organizirana ZPPA. Panožna združenja so avtonomni deli tožnice (3. člen Statuta) in samostojno načrtujejo svoje dejavnosti, samostojno nastopajo v pravnem prometu za potrebe posameznega panožnega združenja, samostojno sprejemajo in uveljavljajo stališča v okviru tožnice in v odnosu do zunanjih dejavnikov samostojno izvajajo vse druge naloge, ki se ne opravljajo v tožnici na ravni države itd. (4. člen Statuta). Panožna združenja avtonomno zastopajo interese svojih članov glede pogojev gospodarjenja ter izražajo druge specifične interese dejavnosti. Organizirajo se preko svojih organov (6. in 1. člen Statuta). Znotraj posameznega panožnega združenja pa se organizirajo sekcije, če gre za uresničevanje interesov ožjih skupin ali podskupin dejavnosti znotraj področja dejavnosti matičnega združenja (11. člen Statuta). Tudi sekcije se organizirajo na podlagi svojih organov. Navedena struktura organiziranja tožnice pokaže, da tožnica ni podjetniško združenje, katere obravnavani sklepi bi imeli omejevalen učinek v smislu 5. člena ZPOmK. Namreč v teoriji se kot značilnosti gospodarskih združenj navajajo (komentar k 2. členu ZPOmK): zavestno vzpostavljena organizacija obstoj članov, pripadnikov organizacije in možnost vpliva organizacije na tržno ravnanje podjetij članov. Pojem ni omejen na posebno vrsto združevanja, gre za pestre oblike združevanja in zajema tudi združenja brez pravne subjektivitete (P. Grilc - Pravo Evropske unije). Glede na navedene značilnosti podjetniškega združenja, ki zapade pod določbe ZPomK, je moč ugotoviti, da po navedenih kriterijih pravna subjektiviteta tožnice ni tista okoliščina, zaradi katere bi izdane sporne akte navezali na organiziranje in delovanje tožnice. Po mnenju sodišča torej tožnica ni tisto gospodarsko združenje, ki je sprejela sporne akte, oziroma katere akti so bili predmet obravnave pred toženo stranko, saj se je po značilnostih definiranja gospodarskega združenja, glede na določbe ZGZS, Statuta GZ in Pravil ZPPA ne da določiti kot gospodarsko združenje v smislu 2. člena ZPOmK, ki je sprejel sporne akte in po katerega volji so nastali. Ravno odsotnost volje tožnice kot gospodarskega združenja (člani tožnice niso nujno člani ZPPA) pri sprejemanju spornih aktov je navezna okoliščina, ki kaže, da tožnica v obravnavani zadevi ni pasivno legitimirana. Namreč večina članstva tožnice ni interesno ne zavestno član ZPPA, kot organizacije, ki s spornimi akti lahko vpliva na tržno ravnanje svojih članov, kar tožnica kljub opisani širši organiziranosti ne more. Sodišče namreč pri obravnavi zadeve ne more mimo dejstva (ZGZS, Statut GZ in Pravila ZPPA), da je posamezno območno združenje in sekcija v okviru tožnice od nje neodvisna v pogledu delovanja in doseganja ciljev. Argument, na katerem temelji odločitev tožene stranke, da je tožnica pravna oseba, ZPPA pa oblika organiziranja v njenem okviru, torej ne vzdrži presoje. Namreč tudi sklep podjetniškega združenja (glede na določbo 3. člena ZPOmK) se upošteva kot podlaga za omejevalno ravnanje podjetij, v razmerju med združenjem in podjetjem. V obravnavanem primeru pa tožnica v tem razmerju ne nastopa, saj Tarifa, Dobri poslovni običaji in Splošni pogoji poslovanja ZPPA niso njeni akti, ki bi vplivali na omejevalno ravnanje podjetij - članov ZPPA. Res, da je po ZGZS predvideno obvezno članstvo gospodarskih subjektov v GZS, vendar pa članstvo ni obvezno v panožnih združenjih in sekcijah, kamor se člani - podjetja združujejo glede na interes. Po mnenju sodišča ima zato tožnica prav, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj šteje tožnica za pasivno legitimirano; v okviru razloga, da je pravna oseba in je znotraj nje kot sekcija organizirana ZPPA pa ni obrazloženo, katere so tiste odločujoče okoliščine, ki opravičujejo pasivno legitimacijo tožnice, kljub nespornemu dejstvu, da ni nikoli sprejela spornih aktov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo dopolnjuje svojo obrazložitev iz izpodbijane odločbe v smeri utemeljitve svoje odločitve. Vendar sodišče tudi tem nadaljnjim razlogom za utemeljitev pasivne legitimacije ne more pritrditi. Razlog, da je tožnica tekom postopka ves čas sodelovala v postopku, se spustila v obravnavanje in temu ni ugovarjala, ne utemeljuje njene pasivne legitimacije. Pravilna opredelitev pasivne legitimacije pomeni pravilno uporabo materialnega prava (kajti legitimacija izhaja iz materialnega prava) in ne izhaja že iz dejstva, da se stranka spusti v obravnavanje. Neutemeljena je zato navedba tožene stranke, da ugovor tožnice glede pasivne legitimacije pomeni nedopustno navajanje novih dejstev in dokazov (3. odstavek 14. člena ZUS). Tožnica utemeljuje svoje sodelovanje v postopku z dejstvom, da je bil zoper njo uveden postopek (zoper ta sklep ni pritožbe) ter da je dolžna ZPPA (zoper katero je bil postopek tudi uveden) nuditi strokovno in administrativno podporo. Nadalje ne utemeljuje pasivne legitimacije v obravnavani zadevi niti določba 52. člena ZPOmK, ki določa, da se za prekršek kaznuje pravno osebo oziroma odgovorna oseba pravne osebe, če sklene sporazum o omejevanju konkurence ter da ZPOmK v kazenskih določbah ne predpisuje kazenskih sankcij za druge oblike združevanj, ki niso pravne osebe. Možnost naperitve sankcije za prekršek zoper GZS ne utemeljuje njene vloge v obravnavanem postopku. Zoper nekatera združenja niso nujno naperjene vse sankcije. Taka združenja, ki niso pravne osebe, niso odgovorna za prekršek (komentar k 3. členu ZPOmK). Nerelevantna za obravnavno zadevo je zato navedba tožene stranke, da so postopki, ki jih vodi Urad, smiselni le, če je v nadaljevanju zagotovljeno učinkovito sankcioniranje kršitelja ter da je zato edino pravilno in logično, da je Urad postopek vodil zoper GZS, saj je nesporno, da ZPPA ni pravna oseba. Sankcioniranje namreč lahko doseže svoj namen kot generalna in specialna prevencija le, če je usmerjeno zoper kršitelja. Glede na navedeno, ker je sodišče tožbi ugodilo že iz razloga, ker meni, da v zadevi ni podana pasivna legitimacija tožnice za nastopanje v tem upravnem sporu, ne odgovarja na druge ugovore, navedene v tožbi, ki se nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je v obravnavani zadevi napačno uporabila materialno pravo in procesno pravo, zato je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.