Jedro

Prevzemnik mora za izpolnitev svoje obveznosti iz pogodbe o prevzemu izpolnitve pravočasno in pravilno izpolniti dolžnikovo obveznost iz pravnega razmerja z upnikom.

Iz prodajne pogodbe izhaja, da pravdni stranki kot bistvene sestavine pogodbe nista določili izpolnitve obveznosti v določenem roku. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 105. člen OZ, iz katerega izhaja, da če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Ker je upnik dolžniku s pozivom z dne 17. 2. 2015 pustil primeren dodatni rok za izpolnitev in dolžnik obveznosti v dodatnem roku ni izpolnil, je sodišče prve stopnje pravilno štelo da je pogodba skladno z določbo 104. člena OZ razvezana po samem zakonu.

Pravni interes je procesna predpostavka, na katero sodišče pazi ves čas postopka, in je podan takrat, ko odločitev v pravdni zadevi lahko vpliva na civilnopravni ali javnopravni položaj pravnega subjekta. V konkretni zadevi, kjer tožeča stranka želi doseči razveljavitev vpisa v zemljiško knjigo zaradi neizpolnjene prodajne pogodbe oz. neplačila kupnine, je pravni interes tožeče stranke več kot očitno podan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka, ki je bistven za odločanje o pritožbi

1. Tožeča stranka je 16. 6. 2014 z izbrisno tožbo zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižene lastninske pravice v korist tožene stranke do celote (1/1) pri nepremičninah z ID znaki: 0000-1, 0000-2, 0000-3 in 0000-4 na podlagi prodajne pogodbe z dne 19. 2. 2013, sklenjene med pravdnima strankama ter realizirane z zemljiško knjižnim sklepom Dn ..., vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, tako da se dovoli izbris vknjižene lastninske pravice na ime tožene stranke ter posledično vpis tožeče stranke, in sicer do celote.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Pritožba tožene stranke

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Sodbo je izpodbijala v celoti ter iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrže kot prepozen skupaj s stroškovnimi posledicami; podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno skupaj s stroškovnimi posledicami; podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

4. Bistveni pritožbeni razlogi so povzeti v nadaljevanju. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava sta po stališču tožene stranke pravdni stranki v prodajni pogodbi sklenili, da bo tožena stranka kot kupec spornih nepremičnin del kupnine za nepremičnine plačala v denarju (tj. 20,00 EUR), preostanek pa tako, da bo prevzela izpolnitev prodajalčevih obveznosti (tožeče stranke) do upnikov po kreditnih pogodbah. Pravdni stranki sta se dogovorili o nadomestni izpolnitvi, zaradi česar prodajna pogodba dejansko vsebuje pogodbo o prevzemu izpolnitve, katere veljavnost je potrebno presojati. Pogodba o prevzemu izpolnitve je izpolnjena že s samo zavezo prevzemnika (torej brez drugih dejanj). Ker je tožena stranka denarni del kupnine poravnala in se zavezala izpolniti upnikom tožeče stranke obveznosti, katerih terjatve so zavarovane s hipotekami na spornih nepremičninah, je potrebno v skladu s 434. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteti, da je prodajna pogodba v celoti izpolnjena. Upoštevaje navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila prodajno pogodbo. Ker pogodbe ni kršila, tožeča stranka ni mogla veljavno odstopiti od pogodbe, prodajna pogodba kot zavezovalni pravni posel pa zato ni mogla biti razvezana. V zvezi z navedeno kršitvijo tožena stranka izpostavlja tudi, da ima tožeča stranka zgolj pravovarstveni zahtevek na plačilo odškodnine, ne pa stvarnopravnega, kakršnega uveljavlja tožeča stranka.

Po stališču tožene stranke bi bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ker se nad tožečo stranko vodi stečajni postopek. Tožena stranka vztraja pri tem, da ima tožeča stranka le tožbeni zahtevek na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po 270. členu ZFPPIPP. Zato naj bi bilo zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka lahko vlaga izbrisno tožbo po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Pri tem uveljavlja, da je pravica izpodbijanja dolžnikov pravnih dejanj omejena na 12 mesecev po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka, navedeni rok pa je tožeča stranka zamudila, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zavreči kot prepozno.

Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so terjatve hipotekarnih upnikov zapadle tako do tožene kakor tudi do tožeče stranke, saj se morajo po oklicu začetka stečajnega postopka prijaviti tako zapadle, kakor tudi nezapadle terjatve, saj bi le-te sicer prenehale. Pri tem tožena stranka poudarja, da sama prijava terjatev v stečajni postopek ne služi kot dokaz, da so banke zahtevale izpolnitev obveznosti po sklenjenih kreditnih pogodbah od tožeče stranke, niti ne zadosti kriterijem iz drugega odstavka 434. člena OZ.1 Tožena stranka meni, da če terjatev bank upnic do začetka stečajnega postopka sploh ni zapadla, tožena stranka ne more priti v zamudo z izpolnitvijo obveznosti niti iz prodajne pogodbe niti iz pogodbe o nadomestni izpolnitvi.

5. Tožena stranka s svojo pritožbo tožeči stranki očita tudi pomanjkanje pravnega interesa za predmetno pravdo. Ker so sporne nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki znatno presegajo vrednost nepremičnin, obstaja verjetnost, da navadni upniki v konkretnem primeru dejansko ne bodo poplačani, zaradi česar s prenosom lastninske pravice ni prišlo do oškodovanja stečajne mase. Upoštevaje navedeno po mnenju tožene stranke v predmetni zadevi ni prav nobenega razloga za razdor pogodbe.

6. Tožena stranka nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko se ni opredelilo do njenih zelo natančnih navedb, da je tožena stranka s prodajno pogodbo v resnici prevzela izpolnitev dolga tožeče stranke do bank upnic. Sodišču prve stopnje prav tako očita, da se ni opredelilo niti do posledic neizpolnitve pogodbe o prevzemu izpolnitve, ki izhajajo iz določil OZ. Tožena stranka je zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka.

7. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Odločitev o pritožbi

8. Pritožba ni utemeljena.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

9. Višje sodišče ne pritrjuje pritožbenim razlogom, da je bila v konkretnem primeru v prodajni pogodbi vsebovana pogodba o prevzemu izpolnitve, in da je bila prodajna pogodba v celoti izpolnjena s tem, ko je tožena stranka tožeči stranki plačala 20,00 EUR ter se zavezala prevzeti izpolnitev prodajalčevih obveznosti do upnikov, katerih terjatve so zavarovane s hipoteko na teh nepremičninah. Višje sodišče namreč glede pravno pomembnega dejstva prevzema izpolnitve plačila dela kupnine tožene stranke kot kupca, pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v 17. točki razlogov izpodbijane sodbe ter jasnim in pravilnim razlogom nima kaj dodati. Pravdni stranki sta, ko sta sklenili prodajno pogodbo za sporne nepremičnine prevzem izpolnitve dogovorili le kot način plačila kupnine. Pogodbena določila so bila jasna in ni bilo treba iskati skupnega namena pogodbenih (pravdnih) strank (drugi odstavek 82. in 84. člen OZ).

10. Prav tako je zmotno tudi materialnopravno stališče tožene stranke kdaj preneha obveznost prevzemnika izpolnitve po 434. členu OZ. Prevzemnik mora za izpolnitev svoje obveznosti iz pogodbe o prevzemu izpolnitve pravočasno in pravilno izpolniti dolžnikovo obveznost iz pravnega razmerja z upnikom. 2

11. Ne drži pritožbeni očitek, da ima tožeča stranka na voljo zgolj tožbeni zahtevek na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po določbi 270. člena ZFPPIPP. Sklepanje tožene stranke je že pojmovno napačno. V pododdelku 5.3.4. ZFPPIPP je namreč urejeno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Če so podani pogoji za izpodbijanje je treba izpodbijati dolžnikova pravna dejanje ne pa dejanje upnika (tožene stranke) stečajnega dolžnika (tožeče stranke). Tožena stranka kot upnik tožeče stranke ni plačal kupnine v skladu z dogovorom med strankama v prodajni pogodbi.

12. Na pravilnost navedenega stališča je mogoče sklepati tudi na podlagi določbe prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, ki določa pogoje za izpodbojnost dolžnikovih pravnih dejanj. V konkretnem primeru pa ni šlo za tak položaj. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka uporabila dovoljeno pravno sredstvo za dosego poplačil s strani svojih dolžnikov. Zato ni mogoče pritrditi niti pritožbenemu očitku tožene stranke, da je bila tožba v predmetnem postopku vložena prepozno. Za tak procesni položaj bi šlo, če bi sodišče prve stopnje presojalo obstoj procesne predpostavke pravočasno vložene tožbe po določbah ZFPPIPP.

13. Banke upnice so nesporno prijavile svoje terjatve iz kreditnih pogodb v stečajnem postopku nad tožečo stranko, kar je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v 7. točki razlogov izpodbijane sodbe. Zato sploh ni pomembno ali so banke pred začetkom stečajnega postopka zahtevale izpolnitev kreditnih obveznosti od tožeče stranke. Bistveno je, da tožena stranka bankam upnicam (nesporno) ni nič plačala in, da je zato v razmerju med tožečo stranko in bankami upnicami še vedno bila v zavezi tožeča stranka.

14. Nadalje višje sodišče ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da terjatve do tožene stranke niso zapadle, zaradi česar ta ni mogla priti v zamudo. Višje sodišče pojasnjuje, da iz prodajne pogodbe izhaja, da pravdni stranki kot bistvene sestavine pogodbe nista določili izpolnitve obveznosti v določenem roku. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 105. člen OZ, iz katerega izhaja, da če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Ker je upnik dolžniku s pozivom z dne 17. 2. 2015 (A 21) pustil primeren dodatni rok za izpolnitev in dolžnik obveznosti v dodatnem roku ni izpolnil, je sodišče prve stopnje pravilno štelo da je pogodba skladno z določbo 104. člena OZ razvezana po samem zakonu.

15. Prav tako ni utemeljen tudi pritožbeni očitek v zvezi s pravnim interesom tožeče stranke. Pravni interes je procesna predpostavka, na katero sodišče pazi ves čas postopka, in je podan takrat, ko odločitev v pravdni zadevi lahko vpliva na civilnopravni ali javnopravni položaj pravnega subjekta. V konkretni zadevi, kjer tožeča stranka želi doseči razveljavitev vpisa v zemljiško knjigo zaradi neizpolnjene prodajne pogodbe oz. neplačila kupnine, je pravni interes tožeče stranke več kot očitno podan. V zvezi s tem se kot popolnoma nerelevantne ter neumestne izkažejo navedbe tožene stranke, da so nepremičnine ničvredne zaradi vpisanih hipotek ter da stečajna masa s sklenitvijo prodajnih pogodb ni bila v ničemer oškodovana.

16. Tožeča stranka je torej imela upravičenje vložiti izbrisno tožbo po določbah ZZK-1. Glede očitanih procesnih kršitev

17. Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke v zvezi s procesnimi kršitvami, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je do navedb tožene stranke, da je s prodajno pogodbo v resnici prevzela izpolnitev dolga tožeče stranke do bank upnic, zadosti podrobno opredelilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Nadalje je potrebno poudariti, da se je sodišče prve stopnje v navedeni točki obrazložitve – glede na ugotovljeno dejansko stanje – v primernem obsegu opredelilo tudi do posledic neizpolnjene pogodbe o prevzemu izpolnitve. Upoštevaje navedeno je potrebno navedeni pritožbeni očitek zavrniti kot neutemeljen.

18. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Glede na to, da tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, je sodišče njen zahtevek na povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrnilo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prevzemnik odgovarja dolžniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev od dolžnika. 2 Več glej: M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 631.