Jedro

ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede višine odpravnine potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, torej višja odpravnina.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 310.000,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.4.2005 dalje do plačila, ter mu povrniti 128.600,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.11.2005 dalje do plačila, vse v osmih dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 140.650,00 SIT stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneska 310.067,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova plačila dela odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Presodilo je, da je tožena stranka z izplačilom zneska 233.846,00 SIT svojo obveznost do plačila odpravnine v smislu določb 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) v celoti izpolnila in tožnik do višje odpravnine na podlagi določb za toženo stranko sicer veljavne Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (KP dejavnosti - Ur. l. RS, št. 58/01) in določb podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, ni bil upravičen.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da določb KP dejavnosti in podjetniške KP o višini odpravnine, ki je pripadala presežnemu delavcu na podlagi 36.f člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni mogoče uporabiti za primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določb ZDR, ker je odpravnina po novem ZDR urejena nekoliko drugače in to tako glede primerov prenehanja delovnega razmerja, pogojev za pridobitev odpravnine, kot tudi glede njene višine. Stranke KP dejavnosti so glede višine odpravnine v bistvu le povzele takratno zakonsko določbo, tako da očitno niso hotele določiti višje odpravnine, kot gre delavcu na podlagi zakona. Ob uveljavitvi ZDR tega namena niso spremenile in zato tudi stališče komisije za razlago KP dejavnosti, da se določbe kolektivne pogodbe o odpravnini uporabljajo tudi po uveljavitvi novega ZDR, ni mogoče upoštevati.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, ki jo je sodišče ob zavrnitvi pritožbe izrecno dopustilo (32. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), ker sicer glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe po zakonu ne bi bila dovoljena (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04). V reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba nejasne razloge, ki so med sabo v nasprotju, oziroma gre za nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin glede identitete ureditve odpravnine v KP dejavnosti in v 36.f členu ZDR/90. Hkrati sodišče določbe KP dejavnosti zmotno razlaga in jim zmotno odreka veljavnost, vključno z neupoštevanjem razlage skupnega organa strank kolektivne pogodbe, to je komisije za razlago le-te. Hkrati navaja, da so stranke KP dejavnosti tudi še po uveljavitvi ZDR izrecno potrdile veljavnost določb KP, vključno z razlagami komisije, objavljenimi v Ur. l. RS, št. 118/03, saj so se ob dogovoru o sklenitvi nove kolektivne pogodbe v letu 2005 na veljavnost teh določb vse do sklenitve nove kolektivne pogodbe izrecno sklicevale (Ur. l. RS, št. 68/05).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Presoja sodišča, da so stranke KP dejavnosti glede višine odpravnine le povzele določbe 36.f člena ZDR/90 o višini odpravnine, ne pomeni v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj spada takšna presoja v področje uporabe materialnega prava.

V 13. točki 18. člena KP dejavnosti so stranke kolektivne pogodbe določile, da pripada presežnemu delavcu za vsako dopolnjeno leto dela pri delodajalcu polovico njegove bruto plače v višini povprečja zadnjih treh mesecev, ko je delavec delal, s tem, da se v skladu s 14. točko odpravnina izplača do izteka odpovednega roka. Vsebinsko enako določbo vsebuje v prvem in drugem odstavku 22. člena tudi Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke. Ne glede na podobnost teh določb z vsebino določb tretjega odstavka 36.f člena ZDR/90, ki je veljal v času sklenitve kolektivnih pogodb, so z vključitvijo v kolektivni pogodbi navedene določbe postale samostojne norme kolektivnega prava, ki jih je v prvi vrsti uporabiti tako, kot so zapisane, če niso v nasprotju s prisilnimi zakonskimi določbami.

ZDR je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem, da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu do pet let določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitve, za zaposlitev od pet do petnajst let odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto zaposlitve in za zaposlitev delavca nad petnajst let v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Pri tem je v četrtem odstavku navedenega člena določeno, da odpravnina ne sme presegati 10 kratnika osnove, razen če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni drugače določeno. Že ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede višine odpravnine potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej višja odpravnina.

ZDR v letu 2003 veljavnih kolektivnih pogodb ni razveljavil, niti ni na novo uredil pravnih podlag za njihovo sklenitev, saj je ohranil določbe o kolektivnih pogodbah iz ZDR/90 in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) še naprej v veljavi (245. člen ZDR). Hkrati revizija utemeljeno opozarja, da so v bistvu tudi stranke KP dejavnosti še v letu 2005 izrecno potrdile veljavnost dotedanje KP dejavnosti, vključno z upoštevanjem razlag komisije za razlago te kolektivne pogodbe, ki so bile objavljene v Ur. l. RS, št. 118/03, ko so se z aneksom dogovorile, da se vse do sklenitve nove KP dejavnosti, najkasneje pa do 30.6.2006, uporabljajo določbe navedene kolektivne pogodbe.

Glede na povedano in ker ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno, kot je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavec postal trajni presežek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja, je imela komisija za razlago KP dejavnosti v letu 2003 podlago za razlago, da se določbe 18. člena KP dejavnosti glede višine odpravnine uporabljajo tudi po uveljavitvi ZDR, oziroma bi moralo sodišče te določbe KP dejavnosti in vsebinsko enake določbe podjetniške KP tožene stranke uporabiti tudi, če taka razlaga komisije ne bi bila podana. Obe nižji sodišči sta zato materialno pravo zmotno uporabili, ko nista upoštevali določb navedenih kolektivnih pogodb o višini odpravnine (podobna stališča je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sodbah VIII Ips 358/2005 z dne 31.1.2006 in VIII Ips 84/2006 z dne 9.5.2006).

Nižji sodišči sta kot med strankama nesporno izrecno ugotovili, da je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje dne 9.4.2005 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da je pri toženi stranki in njenih prednikih dopolnil 5 let delovne dobe in da je znašala njegova povprečna plača v zadnjih treh mesecih 217.538,67 SIT (ugotovitev na zapisniku o obravnavi z dne 15.11.2005 - l.š. 26 spisa) ter da je tožena stranka tožniku na račun odpravnine v skladu s 109. členom ZDR že izplačala 233.846,00 SIT. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano.

Upoštevaje določbe Podjetniške kolektivne pogodbe in za toženo stranko veljavne KP dejavnosti, da pripada tožniku odpravnina v višini 1/2 tako ugotovljene plače za vsako leto zaposlitve, znaša tožnikova odpravnina 543.846,65 SIT (217.538,67 : 2 = 108.669,33 x 5 = 543.846,60). Glede na to, da je tožnik iz tega naslova že prejel 233.846,00 SIT, mu tožena stranka dolguje še 310.000,60 SIT (543.846,60 - 233.846,00 = 310.000,60). Ker bi mu morala tožena stranka celotno odpravnino izplačati do izteka odpovednega roka (14. točka 18. člena KP dejavnosti in drugi odstavek 22. člena Podjetniške kolektivne pogodbe), torej do 9.4.2005, ko mu je delovno razmerje prenehalo, je tožnik od neplačanega zneska od 10.4.2005 dalje utemeljeno uveljavljal tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Glede na povedano je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovemu zahtevku za plačilo 310.000,60 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti ugodilo. Hkrati je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o tožnikovem stroškovnem zahtevku, tako da je, upoštevaje izid spora (154. člen ZPP) in potrebne stroške zastopanja tožnika po odvetnici (prvi odstavek 155. člena ZPP) ter upoštevaje veljavno odvetniško tarifo, plačilo sodne takse in stroške prihoda tožnika na sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku povrne iz naslova stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje 128.600,00 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, in iz naslova povračila stroškov za vložitev pritožbe in stroškov za vložitev revizije 140.650,00 SIT (odvetniška nagrada in taksa v zvezi z vložitvijo pritožbe v znesku 66.970,00 SIT in v zvezi z vložitvijo revizije v znesku 73.680,00 SIT).