Jedro

Sodišče v pravdnem postopku odloča (zgolj) s stopnjo prepričanja (ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek), element vzročne zveze pa ugotavlja s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične.

Sodišče prve stopnje bi moralo, ker tožnica ne v tožbi in ne kasneje ni obrazložila s čim utemeljuje začetek teka zamudnih obresti od nastale materialne škode, kot prvi dan zamude šteti dan vložitve tožbe. Ta dan se namreč šteje kot dan, ko je tožnica začela postopek, katerega namen je bil doseči izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1 spremeni tako, - da se znesek 2.571,70 EUR zniža za 164,50 EUR, to je na znesek 2.407,20 EUR, - da se zakonske zamudne obresti od zneska 2.571,70 EUR priznajo od 19.11.2009 dalje.

Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 164,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2009 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.407,20 EUR od 28. 5. 2009 do 19. 11. 2009, se z a v r n e. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača prvo tožeči M. U. odškodnino v znesku 2.571,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2009 dalje do plačila, drugo tožeči stranki J. U. odškodnino v znesku 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2009 dalje do plačila in tretje tožeči stranki M. U. odškodnino v znesku 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečim povrniti stroške v višini 2.213,75 EUR s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V pritožbi, ki jo pritožbeno sodišče zaradi njenega obsega povzema le v bistvenih delih, navaja, da je bila tožeča stranka dolžna dokazati, da je zatrjevana škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo, kar ji ni uspelo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da je do škodnega dogodka sploh prišlo, še manj pa, da se je le ta zgodil prav 3. 3. 2009 ob zatrjevani uri. Poleg drugega tožnika, ki naj bi celo edini videl letalo med preletom, sta to potrdili le prva in tretja tožnica, ki imata obe interes za ugodno rešitev zadeve. Njunih izjav sodišče ne bi smelo upoštevati kot edine podlage končni odločitvi. V nadaljevanju opozarja na posamezne dele izpovedb posameznih prič, ki po njenem ne potrjujejo trditev tožnikov, ampak jih negirajo. Sodišče je selektivno izbiralo tiste dokaze, ki naj bi podpirali izpodbijano odločitev, spregledalo pa je dokaze, ki takšne odločitve ne podpirajo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi, če je do škode prišlo na zatrjevani dan, pa te škode v nobenem primeru ni mogoče povezati s toženo stranko in njeno dejavnostjo. Tožeča stranka dokazov v zvezi s tem ni ponudila. Dejstvo je, da je v kratkem časovnem okviru to območje, ki je sicer območje preleta letal, preletelo več letal. Zato je vsekakor potrebno zaključiti, da tožeča stranka ni uspela dokazati povezave med toženo stranko in zatrjevano škodo. Tožeče stranke so med postopkom spreminjale svoje navedbe, sodišče pa se do takšnega spreminjanja navedb ni opredelilo. Meni, da je sodišče izpovedbo tožnikov v pogledu strahu korigiralo s sugestivnim vprašanjem in je s tem toženi stranki odvzelo možnost učinkovitega sodelovanja v postopku. M. U. je svojo izpovedbo brala z vnaprej pripravljenega sestavka. Na istem letališču so v nekaj minutnem zamiku pristala tri letala treh različnih proizvajalcev, ki so si med seboj zelo podobna in sicer ob 11.34 in 11.55 uri. Izvedenec F. K. je potrdil, da sporno letalo, oziroma s strani letala povzročene zračne sledi, po njegovem mnenju škode niso mogle povzročiti. Izvedensko mnenje je zavezujoče in bi ga sodišče moralo upoštevati. Opozarja na nepravilnosti, ki so se pojavile med zaslišanjem. Ker mnenje izvedenca ni bilo v skladu s pričakovanjem tožeče stranke, je slednja že po izteku roka iz 286. člena ZPP v spis vložila dodatno dokumentacijo, pri čemer ni izkazala opravičljivih razlogov v smislu določb ZPP. Kljub temu je sodišče to dokumentacijo upoštevalo in izvedencu na naroku postavljalo vprašanja, ki so se nanjo nanašala. Zapisnik o izvedenem zaslišanju je neuporaben, saj gre v enem delu za prepis zvočnega posnetka, v drugem delu pa za klasično voden zapisnik. Sodišče je v izpodbijani sodbi zapisalo, da se izvedenec do nekaterih vprašanj ni znal opredeliti, zato preseneča odločitev o zavrnitvi predloga tožene stranke, da se opravi ponovno zaslišanje priče K. Sodišče bi moralo angažirati novega izvedenca oziroma na drug predviden način odpraviti pomanjkljivosti. Namesto tega pa je sodišče na ključno vprašanje, ki izvira s področja letalske stroke, odgovarjalo kar z izvedencem gradbene stroke oziroma celo s sklepanjem. Je pa tudi izvedenec gradbene stroke odgovor na to vprašanje podal šele po tem, ko se je na istem naroku seznanil, kaj sploh so zračni vrtinci, ki nastajajo kot posledica leta letala. Toženi stranki ni bila dana možnost, da se do mnenja izvedenca gradbene stroke sploh opredeli, saj je bila obravnava na tem naroku zaključena. Sodišče se je brez podlage v določilih ZPP in OZ pri vprašanju, ali je zatrjevana škoda res posledica delovanja tožene stranke, oprlo na nižji dokazni standard in je sklepalo na podlagi verjetnosti. Pri izpodbijani sodbi gre za t.i. sodbo presenečenja. Dokazno breme glede dejstev, ki se nanašajo na povezano med toženo stranko in zatrjevano škodo, se je šele na zadnjem naroku preneslo na toženo stranko, kar ni pravilno. Sodišče bi toženi stranki, v okviru 285. člena ZPP, moralo predočiti svoje videnje zadeve in ji dati na voljo možnost, da ustrezno reagira. Predhodno bi jo moralo tudi opozoriti, da namerava upoštevati listine, ki jih je tožena stranka vložila v nasprotju z 286. členom ZPP. Listine so bile v spis vložene v tujem jeziku, kar je sodišče kljub določilu 226. člena ZPP toleriralo brez obrazložitve. Odločitev je nepravilna tudi v pogledu prisojene škode. Tožeča stranka v ničemer ni obrazložila obsega škode. Potrebnih del ni opredelila, ugotovitve izvedenca pa ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Tožeči stranki je poleg tega prisodilo bistveno višji znesek kot izhaja iz izvedenskega mnenja. Izvedenec je ugotovil, da je strošek preložitve celotne strehe 1.310,00 EUR, pri čemer po njegovem mnenju celotne strehe niti ni treba preložiti. Po nalogu sodišča je izvedenec ugotavljal tudi stroške (npr. beljenje), ki jih tožeča ni niti zatrjevala, izvedenec pa je le-te ocenjeval kar med narokom. S takšnim ravnanjem je sodišče toženi stranki preprečilo učinkovito sodelovanje in storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se do ugotovitev izvedenca ni mogla opredeliti. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča glede zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi tožeči stranki pripadale od 28.5.2009 dalje. Tak datum iz tožbenih navedb in dokazov ne izhaja. Nepravilna je tudi odločitev glede odmere nematerialne škode drugemu tožniku in tretji tožnici. Trditve glede strahu niso bile specificirane, niti dokazane. Opozarja na njuni izpovedbi. Hrup letal je za prebivalce Š. običajen in strahu ne more povzročiti. Prisotnosti sekundarnega strahu ni potrdila niti ena priča, toženec pa je priznal, da zdravniške oskrbe niti ni poiskal. Obstoj strahu bi lahko pojasnil izvedenec medicinske stroke, ki ga je predlagala tožena stranka. Kjer je sodišče upoštevalo zgolj navedbe tožnika, je kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Tudi intenzivnost domnevnega strahu nikakor ni takšna, da bi opravičevala prisojo takšnih zneskov.

3.Tožeči stranki je bila pritožba tožene stranke vročena v odgovor 29.12.2011, odgovor pa je vložila 23.1.2012, kar je po izteku 15-dnevnega roka. Pritožbeno sodišče zato vloženega odgovora ni upoštevalo (344. člen ZPP).

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

Glede očitanih kršitev postopka

6. Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Dokazna ocena, ki ji pritožnica očita selektivno izbiro dokazov in s katero se očitno ne strinja, takšne kršitve zato ne predstavlja.

7. Iz zapisnika naroka z dne 7. 10. 2010 ter zapisnika naroka dne 20. 9. 2011, na katerih je bilo izvedeno zaslišanje drugega tožnika in tretje tožnice, ne izhaja, da bi sodišče strankama postavljalo sicer prepovedana sugestivna vprašanja. Ker je sodišče dolžno razčistiti (vsa) sporna dejstva, tega pa ne more storiti drugače, kot da strankam, če o določenem dejstvu ne izpovedo same, postavlja ustrezna (in razumljiva) vprašanja, je včasih meja med takšnim (torej razumljivim in natančnim vprašanjem) in sugestivnim vprašanjem lahko zelo ozka. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje te meje ni prestopilo. Tudi ne drži, da bi tretja tožnica svojo izpovedbo brala. Kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 7. 10. 2011, je tožnica imela pri sebi zapisek, ki je bil vložen tudi v spis (priloga A17) ter zaznamek, ki si ga je naredila tistega dne, ko se je dogodek pripetil, kar ni nedovoljeno. Ne glede na že navedeno, pa je uveljavljanje kakršnihkoli kršitev v zvezi z izvedenim zaslišanjem nedopustno, saj tožena stranka v zvezi z izvedbo zaslišanj, pred sodiščem prve stopnje, razen v zvezi z zavrnitvijo vprašanja drugo tožeči stranki, kršitev v smislu 286b člena ZPP ni uveljavljala.

8. Po 286. členu ZPP lahko sodišče upošteva prepozne navedbe oziroma prepozno predlagane dokaze le, če jih stranke brez svoje krivde niso mogle navesti oziroma predlagati pravočasno. Besedne zveze „brez svoje krivde“ zakon vsebinsko ne opredeljuje in je stvar vsakokratne presoje sodišča, predvsem konkretnih okoliščin s katerimi stranka opravičuje svojo zamudo. V konkretnem primeru je tožeča stranka, v okviru pripomb na izvedeniško mnenje izvedenca letalske stroke, v spis predložila natisnjene spletne strani letališč M. in G. ter R. (priloge A30 do A 34) in s tem dokazovala, da so poškodbe streh kot posledica preleta letal oziroma vrtinčastega toka (tako imenovanega vortex-a), ki ga letala ustvarjajo, drugače kot je to ugotovil izvedenec, pogost pojav. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tako pozna predložitev ni bila posledica krivdnega ravnanja tožnikov oziroma njihove neskrbnosti. Kot je pravilno pojasnilo prvo sodišče, gre za pojav, ki ni splošno znan, tožeče stranke tudi niso strokovnjaki s področja letalstva. V dokaz svojih trditev, da je škoda v zvezi z preletom letala, so predlagali postavitev izvedenca letalske stroke. Utemeljeno so pričakovali, da bo izvedenec vzrok za nastanek škode pojasnil. To pa se ni zgodilo, saj izvedenec možnosti takšnega nastanka škode ni niti potrdil, niti zavrnil. Tega, da se že pred izdelavo mnenja niso (na način kot so to storili kasneje) poučili o možnosti nastanka vrtinčastega toka in njegovih možnih posledicah, jim zato ni mogoče šteti v breme. Sodišče prve stopnje pravil o prekluziji zato ni kršilo. Ker je svoj zaključek, da tožeče stranke dokazov brez svoje krivde niso mogle predložiti pravočasno, tudi ustrezno obrazložilo, je neutemeljena tudi pritožbena kritika o pomanjkanju „ekskulpacijskih razlogov“ v smislu 286. člena ZPP.

9. V nasprotju s podatki spisa je nadalje očitek, da so tožniki dodatno predloženo dokumentacijo vložili v spis neprevedeno, saj se med prilogami nahajajo overjeni prevodi v slovenski jezik (gre za prilogi A33 in A34). Prevode so tožniki sodišču posredovali 17. 8. 2011. 10. Naknadno predložene listine, prevedene v slovenski jezik, so bile še pred zadnjim narokom v tej zadevi (opravljen je bil 20. 9. 2011, na njem pa je bilo izvedeno tudi zaslišanje izvedencev), to je 29. 8. 2011 vročene tudi pritožnici skupaj s pozivom, da se v roku 8 dni o listinah izjavi. Kot izhaja iz podatkov spisa, je v vlogi z dne 6. 9. 2011, ki jo je vložila po prejetem pozivu, ugovarjala prekluzijo, istočasno pa se je o listinah tudi izjavila (1). Sodišče prve stopnje je o tem, da bo izvedbo teh dokazov dopustilo, odločilo v uvodnem delu zadnje glavne obravnave (primerjaj dodatni dokazni sklep, list. št. 232), to je še pred zaslišanjem obeh izvedencev. Tožena stranka, ki je bila na obravnavi prisotna, je bila s tem takrat tudi seznanjena. Do zaključka obravnave dodatnih navedb v zvezi s novo predloženimi dokazi ni imela, prav tako pa tudi ni prosila za morebiten rok, če je menila, da potrebuje za podrobnejše izjavljanje več časa. Pravica do izjave ji je torej bila zagotovljena, le izkoristila je ni. Smiselno zatrjevana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v tej zvezi zato ni bila storjena.

11. Pritožnica enako kršitev očita sodišču prve stopnje tudi v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencema, predvsem potekom njunega zaslišanja. Po določilih ZPP, ki se nanašajo na delo izvedencev, ustno podajanje mnenja ni izjema, temveč pravilo (prim. 251, 252 in 253. člen ZPP). Res se sodišča (in izvedenci) praviloma poslužujejo podajanja mnenj v pisni obliki, kar pa ne pomeni, da je z uporabo načina, ki ga ZPP predvideva celo kot primarnega, poseženo v strankino pravico do izjave. Sodišče prve stopnje zato ni storilo nobene nepravilnosti, ko je oba izvedenca na naroku seznanilo z dodatnimi dokazi, ju v zvezi s tem tudi zaslišalo ter od izvedenca gradbene stroke v pogledu višine materialne škode zahtevalo določene dopolnitve. Kot izhaja iz zapisnika, je tožena stranka obema izvedencema postavila številna vprašanja, zato so njeni očitki o tem, da ji to ni bilo omogočeno, nerazumljivi. Iz zapisnika (ki je javna listina – primerjaj 224. člen ZPP) tudi ne izhaja, da bi jo sodišče pri tem kakorkoli oviralo. Tožena stranka ob zaključku zaslišanj pripomb na podani mnenji ni imela, niti ni v zvezi s tem prosila za rok oziroma preložitev obravnave. Trditev, da ji je bila ta možnost odvzeta, je zato brez podlage v podatkih spisa. Edina posledica zamude (poteka časa) je bilo snemanje izjave pooblaščenca pritožnice, ko je podal dodatni dokazni predlog (dodatno zaslišanje priče K.).

12. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, zahteva mnenje drugih izvedencev. V konkretnem primeru v mnenju izvedenca letalske stroke ni bilo nasprotij. Njegovega zaključka, da brez obsežnega dodatnega študija, s sodelovanjem proizvajalca letal in laboratorija, ki bi opravil meritve, ne more odgovoriti na vprašanje o vplivu konkretnega preleta letala na objekt tožnikov (2), tudi ni mogoče opredeliti kot pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z postavitvijo drugega izvedenca. Na podlagi podatkov, ki jih je imel izvedenec na voljo, namreč tudi drug izvedenec natančnejšega odgovora ne bi mogel dati. To je bilo očitno jasno tudi strankama, saj nobena od njiju ni predlagala postavitve drugega izvedenca. Tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje nato odgovor iskalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke, ki ni strokovnjak s področja letalske stroke. Izvedenec gradbene stroke je namreč v zvezi z vplivom zračnih vrtincev podal mnenje zgolj glede velikosti sile srka, ki bi morala delovati na streho, da bi lahko prišlo do lokalnih premikov in odkritja (tako bi morala biti ta sila večja od 147,43 kN, primerjaj mnenje izvedenca na strani 6, list. št. 182). Ob zaslišanju je izvedenec, ob upoštevanju podatkov, ki izhajajo iz prilog A33 in A34, zgolj zaključil, da bi, če bi v konkretnem primeru na streho delovale sile kot so v teh dokumentih opisane, do poškodb (odkritja in premikov) strehe lahko prišlo. Izvedenec se torej nikakor ni spuščal v vprašanje, ali je konkretno letalo ob preletu povzročilo vrtinčast tok takšne sile kot je potrebna za odkritje strehe, česa takšnega pa ne ugotavlja niti sodišče. Do kršitve pravil ZPP, ki se nanašajo na delo izvedencev zato ni prišlo.

13. Ker tudi dodatno zaslišanje priče K. ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi spornega vprašanja o možnosti nastanka škode v posledici preleta letala, je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog pritožnice utemeljeno zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP).

14. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje zaslišanje izvedencev izvedlo delno s pomočjo zvočnega snemanja (in kasnejšega prepisa), delno pa s pomočjo vodenja klasičnega zapisnika. V posledici takšnega ravnanja je zapisnik o izvedenem zaslišanju dejansko manj pregleden, vendar pa še vedno ne tak, da iz njega ne bi bilo mogoče razbrati vsebine izpovedb obeh izvedencev.

15. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da gre v konkretnem primeru za sodbo presenečenja. Izvedenec K. namreč možnosti zatrjevanega načina nastanka škode ni izključil. Glede na to, da je tožeča stranka zvezo med škodnim dogodkom in letalom dokazovala tudi z drugimi dokazi, bi ob skrbnosti, ki se je od nje upravičeno pričakovala, pritožnica morala računati, da obstaja možnost, da bo sodišče na tej podlagi zahtevku ugodilo, saj sama za svoje ugovore (več o tem v nadaljevanju), dokazov ni predlagala.

16. Stranke morajo v postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Dolžnost strank, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze, izhaja tudi iz 212. člena in 284. člena ZPP. Glede dejstev (in dokazov) tako ZPP uveljavlja razpravno načelo. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče praviloma dolžno šteti, da ne obstaja.

17. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita dvoje: 1. da je kljub nezadostni trditveni podlagi, ki se nanaša na zatrjevano nematerialno škodo, o njej odločalo in jo prisodilo (trdi torej, da je bila tožba v tem delu nesklepčna) in 2. da je pri odločitvi glede materialne škode preseglo trditveno podlago, saj je ugotavljalo tudi škodo, ki s strani tožnikov ni bila niti zatrjevana. Prvi očitek je neutemeljen, drugi pa deloma utemeljen.

18. Drugi tožnik in tretja toženka sta tudi po oceni pritožbenega sodišča v pogledu zatrjevane škode iz naslova strahu, ponudila dovolj trditev (3) in zato o nesklepčnosti tožbe ni mogoče govoriti. Tudi intenzivnost tako primarnega kot sekundarnega strahu je bila v zadostni meri opisana. Upoštevati je namreč potrebno, da tožniki niso strokovnjaki medicinske stroke, zato ni pričakovati, da bodo strah opredelili na enak način kot to običajno naredi izvedenec.

19. Pritožnica nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršenje načela kontradiktornosti s tem, ko je drugemu tožniku in tretji tožnici prisodilo odškodnino za strah, ni pa ob tem izvedlo dokaza z predlaganim izvedencem medicinske stroke. Res je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala tudi postavitev izvedenca medicinske stroke (natančneje izvedenca psihiatrične stroke), vendar pa ta dokazni predlog, ni bil usmerjen v dokazovanje manjše ali večje intenzivnosti strahu, pač pa je tožena stranka ta dokaz predlagala zaradi ugotovitve, ali je bil drugi tožnik, glede na zatrjevano intenzivnost strahu ob dogodku, sposoben identificirati tip letala (primerjaj navedbe v pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2010, list. št. 40). Z zavrnitvijo takšnega dokaznega predloga pa posledično ni moglo biti poseženo v pravico pritožnice do enakega varstva pravic oziroma načelo kontradiktornosti.

20. Prva tožeča stranka je že v tožbi navedla, da bo zaradi poškodb na strehi (delno odkritje ter premik nekaterih preostalih strešnikov), potrebno razkritje in ponovno pokritje strehe ter kleparska dela, pri čemer se je sklicevala na ponudbo krovca (priloga A11), ki je ocenil strošek demontaže in odvoza poškodovanih strešnikov, dobavo in montažo novih, manjša kleparska dela ter strošek preložitve vseh strešnikov. Takšna trditvena podlaga tudi po oceni pritožbenega sodišča zadošča za ugotavljanje vseh potrebnih stroškov, ki so povezani z preložitvijo nepoškodovanih, a zamaknjenih strešnikov, in zamenjavo poškodovanih. Sodišče prve stopnje zato z ugotovitvijo, da je zaradi odprave škode potrebno preložiti celotno strešno kritino, postaviti tudi montažni viseči oder, zamenjati snegolove in nekatere strešnike nadomestiti z novimi, trditvene podlage ni preseglo, očitek, da je bila s tem storjena kršitev postopka (4), pa je je zato neutemeljen.

21. Je pa utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (in nato tudi priznalo) tudi obstoj škode, ki ni bila (pravočasno) zatrjevana. Gre za strošek beljenja, ki naj bi nastal zaradi posledic zamakanja skozi zamaknjeno strešno kritino. Sodišče prve stopnje je v razlogih sicer navedlo, da je tožeča stranka na strošek beljenja opozorila v tretji pripravljalni vlogi, vendar pa je pri tem spregledalo, da je bila ta vloga vložena 4. 7. 2011, to je že po opravljenem prvem naroku. Glede na to, da tožena stranka zamude s temi navedbami ni opravičila, jih sodišče ne bi smelo upoštevati in to ne glede na to, da je izvedenec gradbene stroke opredelil tudi višino tega stroška. Strošek beljenja znaša, kot izhaja iz razlogov (prvi odstavek na strani 7 sodbe), 164,50 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP, saj navedeno kršitev lahko odpravi samo tako, da tega stroška ne upošteva, pritožbi v tem delu ugodilo in prisojeni znesek odškodnine za materialno škodo znižalo za strošek beljenja, to je na 2.407,20 EUR.

Glede škodnega dogodka ter zveze med škodo in nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo

22.Po 149. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

23.To pravilo torej prelaga dokazno breme na povzročitelja škode zgolj glede vzročnosti, ne pa tudi glede ostalih elementov odškodninskega delikta. Oškodovanec mora, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in kar na več mestih poudarja tudi pritožba, poleg škodnega dogodka in škode, izkazati (in to s stopnjo verjetnosti – več o tem v nadaljevanju), da je nevarna stvar ali nevarna dejavnost izvor škode. Gre za zatrjevanje in dokazovanje dejstev, ki določajo zakonito domnevo relevantne vzročne zveze, t.i. domnevno bazo.

24. Pritožnik v pritožbi v zvezi s tem obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in podaja svojo oceno izvedenih dokazov. Poudarja predvsem dejstvo, da nobena od zaslišanih prič konkretnega škodnega dogodka (padanja strešnikov točno določenega dne, ob točno določeni uri), ni videla in da tudi listinski dokazi temeljijo zgolj na izjavah tožnikov, tožniki pa v svojih trditvah in izpovedbah niso skladni in so zato neverodostojni. Opozarja tudi, da konkretno letalo ni bilo edino, ki je v kritičnem času letelo preko hiše tožnikov ter na zaključke izvedenca letalske stroke.

25. Po mnenju pritožbenega sodišča takšna kritika dokazne ocene ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno izvedlo vestno, skrbno in natančno, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP in v sodbi navedlo tudi jasne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Očitki o selektivni dokazni oceni, ki naj bi dajala poudarek zgolj dokazom, ki podpirajo izpodbijano odločitev, so neutemeljeni. Prav pritožnica z opozarjanjem zgolj na posamezne dele izpovedb tožnikov in zaslišanih prič počne prav to, kar neutemeljeno očita prvemu sodišču: opozarja le na tisto, kar je toženki lahko v korist, prezre pa celoto.

26. Naše pravo, razen v zvezi z javno listino, dokaznih pravil ne pozna. Noben dokaz torej nima v naprej določene dokazne vrednosti, ampak je njegova teža odvisna (tudi) od presoje drugih dokazov in vseh dokazov skupaj. Nobene podlage torej ni za to, da bi sodišče odreklo dokazno vrednost izpovedbi strank, v konkretnem primeru (skladnim) izpovedbam tožnikov, zgolj zato, ker gre za stranke postopka, ki imajo interes, da v postopku uspejo. Odločilen pri tehtanju verodostojnosti je vtis, ki ga sodišče dobi ob neposrednem zaslišanju ter povezava z ostalimi izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče v trditvah tožnikov (kar je potrebno ločiti od njihovih izpovedb) ni zasledilo neskladij oziroma njihovega spreminjanja, pač pa le posamezne dopolnitve, ki pa so bile posledica ugovorov tožene stranke in torej povsem logične. Tudi dejstvo, da drugi tožnik in tretja tožnica v svojih izpovedbah doživljanja strahu, predvsem pa njegovo intenzivnost, nista opisala na povsem enak način kot v svojih navedbah, dvoma v dokazno oceno teh izpovedb, ne vzbuja. Doživljanje strahu je namreč subjektivno in težko opisljivo, zaradi poteka časa, pa ga je tudi težko opisati na enak način. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje svojih ugotovitev tudi ni oprlo le na izpovedbe tožnikov, ampak tudi na druge izvedene dokaze. To nenazadnje ugotavlja tudi pritožba, ko nanje opozarja in meni, da trditev tožnikov ne potrjujejo, ampak jih negirajo.

27. Ostali izvedeni dokazi sicer res zgolj posredno potrjujejo trditve o škodnem dogodku, predvsem času, ko je do njega prišlo, in tudi vzroku zanj, vendar pa to ne pomeni, da je dokazna ocena zato napačna, posledično pa napačne tudi dejanske ugotovitve. Posrednim dokazom v konkretni zadevi daje namreč težo to, da niti eden od njih ne negira trditev tožnikov o odločilnih dejstvih oziroma jim ne nasprotuje ter da vsak od njih potrjuje določene (na videz) nepomembne podrobnosti, kar pa vse kaže, da so tožniki izpovedovali tako kot se je dejansko zgodilo.

28. Pritožnica tudi v pritožbenem postopku, ko kritizira dokazno oceno, in skuša vzbuditi dvom v njeno pravilnost, s trditvami, da bi do odkritja strehe in premika strešnikov lahko prišlo že pred zatrjevanim dnem oziroma pred preletom spornega letala in na drug način, ostaja na pavšalni ravni. Ni sicer dvoma, da je trditveno in dokazno breme glede nastanka škodnega dogodka, časa le-tega in tudi zveze med zatrjevano škodo in konkretnim letalom kot nevarno stvarjo bilo na tožeči stranki, vendar pa pritožnica ob tem spregleda, da je bila na podlagi 212. člena ZPP tudi sama dolžna za svoje trditve, s katerimi je izpodbijala trditve in dokaze tožnikov, predložiti ustrezne dokaze. Tega pa ni storila. Zgolj na podlagi njenih ugibanj o možnostih nastanka škode ob drugem času in na drugačen način, ki v izvedenem dokaznem postopku nimajo podlage, pa ne more biti uspešna.

29. To velja tudi glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v širšem časovnem okviru škodnega dogodka čez hišo tožečih strank letelo zgolj letalo tožene stranke. Takšna ugotovitev ima podlago v listinah, ki so bile predložene v spis (časovni pregled pristankov), izpovedbi zaslišanega letalskega inšpektorja in ugotovitvah ter pojasnilih izvedenca letalske stroke. Redna pristajalna pot letal je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar s pritožbo ni izpodbijano, drugje in poteka iz smeri L. (gre za tako imenovana smer 31). V tej smeri so, razen spornega letala tožene stranke, ki je pristajalo v tako imenovani smeri 13 (preko Š.) zaradi linijskega usposabljanja, tega dne v širšem časovnem okviru pristala tudi letala konkurenčnih družb. Nerazumljivo je zato pritožbeno vztrajanje toženke pri trditvi, ki je dokazno nepodprta, da je hišo tožnikov v kritičnem času oziroma v nekajminutnem razmiku preletelo več letal, to je poleg spornega še dve drugi. Turško letalo Boeing 737 - 800 iz smeri Istanbula je tako ob 11.34 pristalo v smeri 31 (in ne 13). Enako velja za letalo JP435 (pristanek ob 11.55) (5). Letala konkurenčnih družb torej tistega dne niso pristajala v smeri 13. Tudi ne drži, da bi zaslišani letalski inšpektor K. potrdil prelet večjega tovornega letala, saj je slednji izpovedoval o preletu transportnega letala tožene stranke (prim. izpovedbo priče na list. št. 84 v zvezi z uradnim zaznamkom o dogodku v prilogi C3).

30. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja naredilo tudi pravilen zaključek, da je dokazana tudi zveza med škodnim dogodkom in letalom tožene stranke. Razlogov o tem pritožbeno sodišče, ki se z njimi strinja, ne ponavlja in se nanje sklicuje ter odgovarja le še na posamezne pritožbene očitke na katere ni že odgovorilo v zvezi z očitki o storjenih postopkovnih kršitvah.

31. Pritožnica je v zmoti, ko šteje, da se je element vzročne zveze oziroma zveze med škodnim dogodkom in nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo v pravdnem postopku ugotavlja s stopnjo gotovosti (6). Sodišče v pravdnem postopku odloča (zgolj) s stopnjo prepričanja (ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek), element vzročne zveze pa ugotavlja s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične. To pomeni, da morajo biti razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju. V obravnavanem primeru je vsekakor, glede na vse dejanske ugotovitve, mogoč zaključek, da obstaja več kot 50 % verjetnost, da je ravno prelet letala tožene stranke povzročil škodne posledice.

32. Ker so tožniki dokazali t.i. domnevno bazo, se vzročna zveza med škodo in nevarno stvarjo domneva. Na pritožnici je bilo tako breme, da dokaže, da temu ni tako oziroma, da trdi in dokaže obstoj katerega od razbremenilnih razlogov po 153. členu OZ. Ker tega trditvenega in dokaznega bremena, kot je ugotovilo prvo sodišče v sodbi (primerjaj razloge v drugem odstavku na strani 10), ni zmogla, je sodišče prve stopnje odločilo prav, ko je zaključilo, da tožena stranka za škodo v celoti odgovarja, saj je imetnica letala, ki je škodo povzročilo.

Glede škode

33. Brez podlage v mnenju izvedenca je pritožbena trditev o nepotrebnosti preložitve celotne strehe, saj je slednji v svojem mnenju zapisal (primerjaj mnenje na strani 7, list. št. 183), da je v primeru premika strešnikov na večji površini, potrebno preložiti celotno streho. Preložitev je torej potrebna ne glede na to, da je sicer do odkritja prišlo le na manjši površini. Izvedenec je strošek popravila, ki vključuje montažo visečega odra, preložitev in prekrivanje, strošek snegolova ter strošek nadomestnih strešnikov, ocenil v višini 2.407,20 EUR. Toliko je sodišče prvi tožnici tudi priznalo. Očitek, da je bil prvi tožeči stranki priznan višji znesek kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je posledično neutemeljen.

34. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve in razloge sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti primarnega ter sekundarnega strahu, ki sta ga ob škodnem dogodku utrpela drugi tožnik in tretja toženka in imajo podlago v izpovedbah obeh tožnikov. Kot je že bilo navedeno, dokaznih pravil v našem pravnem sistemu ne poznamo, zato zgolj dejstvo, da tožnika prič v zvezi s tem nista predlagala, samo po sebi še ne pomeni, da zatrjevane škode nista dokazala.

35. Res je, da so preleti letal v tem območju pogosti in torej hrup, ki ob tem nastaja, v tem okolju ni nekaj neobičajnega, je pa vsekakor neobičajen in nepričakovan hrup, ki je nastal zaradi premikajočih in padajočih strešnikov. To še posebej velja za tak hrup v lepem vremenu. Pritožbeno sodišče glede na nenadnost in neobičajnost dogodka, ki je oba tožnika brez dvoma presenetil in šokiral, saj česa podobnega še nista doživela, ne dvomi, da sta utrpela primarni strah in sicer drugi tožnik, ki je takrat bil na vrtu, srednje intenzivnosti, druga toženka pa nekaj manj intenzivnega, saj je bila v hiši, vendar pa jo je dogajanje prav tako presenetilo nepripravljeno. Enako velja za sekundarni strah, ki se kaže v drugačni pozornosti do preletov letal nad hišo, kar drugo toženko moti pri delu, in tudi motenem spancu, kar vse vpliva na kvaliteto njunega življenja in še traja. Pritožbenemu sodišču to, da tožnika nista iskala zdravniške pomoči, ne vzbuja dvoma, saj takšno ravnanje, pri težavah, ki so psihične narave, pri ljudeh ni nekaj neobičajnega. Odškodnina je, glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje, tudi po višini ustrezno odmerjena.

Glede zamudnih obresti

36. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki ga je tožnici priznalo za nastalo materialno škodo. Tožnica namreč ne v tožbi, ne kasneje, ni obrazložila s čim utemeljuje začetek teka zamudnih obresti, niti ni v spis predložila dokazila, da je tožena stranka bila tega dne seznanjena z odškodninskim zahtevkom. Sodišče prve stopnje bi zato moralo, upoštevajoč pri tem 299. člen OZ, kot prvi dan zamude šteti dan vložitve tožbe. Ta dan se namreč šteje kot dan, ko je tožnica začela postopek, katerega namen je bil doseči izpolnitev obveznosti. Pritožbeno sodišče je v tem delu, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, zato pritožbi ugodilo in obrestni del zahtevka spremenilo tako kot izhaja iz izreka sklepa. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

37. Delno spremenjena odločitev na ugotovljeni uspeh pravdnih strank v tem postopku ni vplivala, zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni posegalo.

38. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v minimalnem obsegu, odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka pa je bil prepozen, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki pritožbene stroške krijeta sami (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Menila je, da je njihova vsebina za konkretni dogodek nerelevantna, saj listine opisujejo oddaljene dogodke in teoretične primere odkrivanja streh. Letališč M. in G. zaradi njune velikosti in frekvence poletov ni mogoče primerjati z letališčem J. P.. Varstvene kavtele v RS so tudi takšne, da zagotavljajo varne prelete brez povzročanja škode.

(2) Tudi sodišče prve stopnje je v razlogih (stran 6) ugotovilo, da izvedenec na to vprašanje bolj natančno s svojim znanjem in raziskavami ni mogel odgovoriti. Za to bi po njegovem mnenju bile potrebne dodatne in drage raziskave.

(3) Primerjaj navedbe v tožbi, stran 4 (list. št. 4), pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2010, stran 4 (list. št.22) in pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2010, stran 3 (list. št. 32).

(4) Velja opozoriti, da bi, če bi se trditve pritožnice izkazale za utemeljene, lahko šlo kvečjemu za kršitev načela kontradiktornosti, ne pa za kršitev 2. člena ZPP, ki določa vezanost sodišča na zahtevek.

(5) Pri tem letalu tudi ne gre za letalo konkurenčne družbe (primerjaj seznam prihodov in pristankov letal, A4).

(6) Pravna teorija loči več stopenj materialne resnice. Gotovost je najvišja stopnja, ki je podana v primeru popolne skladnosti subjektivne predstave z obstoječimi dejstvi, to je z objektivno stvarnostjo. Prepričanje, kot druga stopnja, je podano takrat, ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek. Verjetnost, kot tretja stopnja, predstavlja položaj, ko so razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu. Zadnja stopnja materialne resnice pa je dvom, ki pravzaprav ne omogoča sklepanja o materialni resnici, ker so razlogi, ki govore v prid določenemu dejstvu, v ravnovesju z razlogi, ki govore proti njegovemu obstoju (tako Juhart J., Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana, 1961, stran 52 in 53 in povzeto v Ude. L. Civilno procesno pravo, Ljubljana, 2002, stran 116).