Jedro

Če bi sodišče prve stopnje sledilo predlogu obsojenčeve zagovornice in združilo obe sicer res istovrstni kazni (zaporna kazen in zaporna kazen, ki se izvrši tako, da bo obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncih tedna, ko mora biti v zavodu), bi posamične kazni iz prejšnjih pravnomočnih sodb izgubile svojo samostojnost. Z izrekom enotne kazni bi sodišče prve stopnje po pravilih o steku in upoštevaje asperacijsko načelo lahko izreklo le zaporno kazen, ki bi bila višja od treh let. S tem pa bi bil presežen limit, določen s četrtim odstavkom 86. člena KZ-1, in bi tako odpadla formalna podlaga za izvršitev alternativne oblike izvrševanja kazni zapora, ki je bila dogovorjena s sporazumom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec mora plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II Ks 48533/2010 z dne 9. 6. 2017 zavrnilo predlog zagovornice obsojenega A. A. za združitev kazni izrečenih obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 48533/2010 z dne 18. 12. 2014, pravnomočno dne 3. 1. 2015 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 19513/2011 z dne 17. 3. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 19513/2011 z dne 28. 5. 2015, pravnomočno 23. 6. 2015. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila obsojenčeva zagovornica iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi 403. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala "da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da izreče obsojencu enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, pri čemer se po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 del enotne kazni v višini treh let izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Podredno pa pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v vnovično sklepanje sodišču prve stopnje".

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ne glede na to, da v petem odstavku 407. člena ZKP sicer izrecno ni določena vrsta sodne odločbe, s katero sodišče zavrne obsojenčev predlog za združitev kazni ocenjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom in ne s sodbo. Ne gre za odločitev, s katero bi sodišče meritorno spreminjalo odločbe o kazenskih sankcijah po prejšnjih sodbah, saj zaradi neutemeljenega predloga za združitev pravnomočni sodbi ostaneta nespremenjeni, zaradi česar tudi ni razloga za odločanje s sodbo. Zato je pritožbeno sodišče ravnalo, kot da bi presojalo sklep prvostopenjskega sodišča in je iz tega razloga tudi samo odločilo s sklepom.

5. Pritožba ima sicer prav, da vikend zapor ni posebna vrsta kazni oziroma druga ali drugačna kazen od kazni zapora. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča pritožnica neutemeljeno vztraja, da so podani pogoji za združitev kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 48533/2010 z dne 18. 12. 2014, pravnomočni dne 3. 1. 2015, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen tri leta zapora in enotna denarna kazen v višini 99.900,00 EUR in odločeno, da se zaporna kazen izvrši tako, da bo obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu ter po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 19513/2011 z dne 17. 3. 2014, pravnomočni 23. 6. 2015, s katero je bila obsojencu zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ izrečena kazen eno leto zapora.

6. Glede na jasno določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 se kazen zapora do treh let lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, zato po presoji pritožbenega sodišča kazni zapora, ki je višja od treh let, na tak način ni dopustno izvrševati. Če bi sodišče prve stopnje sledilo predlogu obsojenčeve zagovornice in združilo obe sicer res istovrstni kazni, bi posamične kazni iz prejšnjih pravnomočnih sodb izgubile svojo samostojnost. Z izrekom enotne kazni bi sodišče prve stopnje po pravilih o steku in upoštevaje asperacijsko načelo lahko izreklo le zaporno kazen, ki bi bila višja od treh let. S tem pa bi bil presežen limit, določen s četrtim odstavkom 86. člena KZ-1 in bi tako odpadla formalna podlaga za izvršitev alternativne oblike izvrševanja kazni zapora, ki je bila dogovorjena s sporazumom, kar je pravilno in tehtno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 8 izpodbijane sodne odločbe. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi bila takšna obnova kazenskega postopka po 407. členu ZKP, kot jo predlaga zagovornica, v škodo obsojenca, saj se sme pravnomočna sodna odločba v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi spremeniti samo v korist obsojenca (drugi odstavek 10. člena ZKP).

7. Upoštevaje vse doslej navedeno pa je neutemeljen tudi predlog pritožnice, da bi se zgolj del enotne kazni v višini treh let izvršil tako, da bi obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. 86. člen KZ-1 namreč ne ureja načinov izvrševanja dela kazni zapora, temveč zgolj in samo izrečene kazni zapora do treh let, smiselno torej tudi (celotne) enotne kazni zapora, zato temu nasprotni pritožbeni tezi ni mogoče slediti.

8. V zvezi z zatrjevanjem pritožbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave RS, ko zagovornici ni vročilo odgovora SDT z dne 25. 5. 2017, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni nastala. Sodišče prve stopnje citiranega odgovora SDT v zvezi s predlogom zagovornice za združitev kazni obsojenčevi zagovornici sicer res ni vročilo, je pa bila zagovornica z vsebino slednjega seznanjena dne 7. 6. 2017, ko je pregledala spis in fotokopirala odgovor SDT z dne 25. 5. 2017, nato pa sodišču prve stopnje dne 13. 6. 2017 posredovala tudi odgovor na mnenje SDT in ji tako ni bila odvzeta pravica do izjasnitve. Do odgovora zagovornice se sicer sodišče prve stopnje v svoji sodni odločbi ni izrecno opredeljevalo in se do njega tudi ni moglo opredeliti, ker je o predlogu zagovornice odločilo pred prejemom njenega odgovora, to je dne 9. 6. 2017. 9. Ker je tako sodišče prve stopnje pravilno odločilo in predlog zagovornice (ki je tako kot pritožba vložen v škodo obsojenca), utemeljeno zavrnilo in ker izpodbijana sodna odločba nima napak, ki jih zatrjuje pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenčeve zagovornice na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Po določbi 98. člena ZKP mora obsojenec, ki s pritožbo ni uspel, plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v višini 360,00 EUR, ki je odmerjena po tarifni številki 7243 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).