Jedro

Tožena stranka je ukinila oddelek registra vlagateljev in oddelek spreminjanja naložb, zaradi česar je prenehala potreba po tožničinem delu na delovnem mestu vodja oddelka registra vlagateljev, kar je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2012 nezakonita, in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna za čas od 15. 10. 2012 do 15. 4. 2013 tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, to je razliko mesečne plače v višini 2.164,83 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, ter zahtevek, da je tožena stranka od 16. 4. 2013 dalje dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v mesečnem znesku 3.664,83 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse potrebne davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter jo za isti čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da razlogi sodbe temeljijo le na izpovedbi zakonitega zastopnika in pravnice tožene stranke, o ostalih izvedenih dokazih pa se sodišče ni izreklo. Sodba v zvezi z razlogi ekonomske narave za odpoved pogodbe o zaposlitvi razen povzetka izpovedb zaslišanih prič nima razlogov. Sodišče se ni opredelilo do številnih listin v zvezi s poslovnim in ekonomskim stanjem tožene stranke v letu 2012, iz katerih izhaja, da so sredstva v upravljanju pri toženi stranki narasla, tudi v juliju, ko je bila sprejeta odločitev o reorganizaciji. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z letnimi poročili. Sodišče bi moralo ugotoviti, kdaj so dejansko nastali ekonomski in organizacijski razlogi za ukinitev delovnega mesta, ter da je odpoved prepozna oziroma da navedeni ekonomski razlog ni obstajal. Do upada sredstev, na katerega se je sklicevala tožena stranka, je prišlo mnogo pred 6-mesečnim rokom za podajo odpovedi.

Sodišče se ni opredelilo do tožničinih obširnih navedb glede zakonitosti reorganizacije in njene pravočasnosti. Napačno je stališče, da je tožena stranka s spremembo pravilnika o sistemizaciji delovnih mest ukinila oddelek registra vlagateljev in določena delovna mesta ter drugače organizirala delovanje sektorja zalednih služb in ukinila srednji nivo vodstva v zalednih službah. Za predmetni spor je pomemben Sklep o kadrovskih tehničnih in organizacijskih pogojih ter dokumentaciji (Sklep), ki v 5. členu določa, da mora družba za upravljanje število zaposlenih ustrezno povečevati, glede na povečevanje obsega in zahtevnost poslovnih aktivnosti ter izpostavljenost tveganjem. Tožena stranka reorganizacije ni mogla izvesti le s spremembo akta o sistemizaciji, temveč je bila dolžna spremeniti tudi druge obvezne splošne akte iz 21. in 22. člena Sklepa. Sodišče se je v zvezi s tem oprlo le na izpovedbo priče A.A., da se je pri reorganizaciji upoštevalo sklepe Agencije I. in predpise EU. Z reorganizacijo se je družba izpostavila prevelikim tveganjem operativne narave, zato bi tožena stranka morala z aktom opredeliti, da reorganizacija tveganj ne povečuje in niso potrebni posebni ukrepi. Reorganizacija ni bila izvedena skladno s specialnimi pravili. Napačno je stališče sodišča, da delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela.

Iz 88. člena ZDR ne izhaja le dolžnost ponuditi zaposlitev na ustreznem delovnem mestu z zaposlitvijo za nedoločen čas. Potrebno je presojati vsebino in dejanske zahteve za zasedbo delovnega mesta, ki je ob odpovedi prosto in bi lahko bilo ponujeno tožnici, ter ali bi delavka lahko na tem delovnem mestu uspešno opravljala delo. Sodišče je napačno štelo, da čeprav pravilnik o sistemizaciji delovnih mest ne opredeljuje izkušenj ali znanj, so ta za opravljanje določenih del nujno potrebna. Sodišče pri opredelitvi izkušenj in znanj za posamezno delovno mesto ni sledilo pravilniku ter zahtevi Sklepa, po katerem bi tožena stranka morala sprejeti detajlno sistemizacijo delovnih mest. Sprejeta sistemizacija ne dosega namena, določenega s Sklepom, zato bi sodišče moralo zaključiti, da je reorganizacija nezakonita, oziroma da bi morala tožena stranka preverbo opraviti skladno z zahtevami za posamezna delovna mesta. Pri delovnem mestu finančni svetovalec, na katerega je bil zaposlen B.B., v pravilniku ni navedeno, da se na tem delovnem mestu zahteva licence in izkušnje iz trženja investicijskih skladov. Tudi za delovno mesto referent za trženje se ne zahtevajo izkušnje s področja trženja. Sodišče ne more določati dodatnih ključnih pogojev za posamezna delovna mesta. Protispisna je ugotovitev, da se za delovno mesto finančni svetovalec zahteva V. stopnja izobrazbe, saj iz Pravilnika in ostalih listin izhaja, da je zahtevana VI. stopnje. Sodišče svoje (napačne) ugotovitve ni obrazložilo. Protispisna je tudi ugotovitev, da je nemogoče prehajati med zalednimi službami in prodajo, ter ugotovitev o zaposlitvi C.C. na delovno mesto pomočnik direktorja naložbenega sektorja, saj je bila C.C. 1. 8. 2012 zaposlena na delovno mesto samostojni upravitelj, za katerega se zahteva VII. stopnja izobrazbene, ne zahteva pa se licenca borznega posrednika in CFA licenca. Glede na ugotovitev sodišča, da so za tožnico ustrezna delovna mesta, za katera je predpisana VII. stopnja izobrazbe, je bilo delovno mesto samostojni upravitelj za tožnico ustrezno. Tožena stranka je C.C. in D.D. zaposlila v času, ko je bila že seznanjena z vsemi razlogi za odpoved tožnici. Dejstvo, da so bili s posameznimi delavci sklenjeni predhodni dogovori o zaposlitvi, ne more vplivati na dolžnost iz 88. člena ZDR. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da tožena stranka ni mogla sklepati takšnih zavezujočih dogovorov, ker ni imela delujoče dvočlanske uprave.

Neobrazložena je ugotovitev, da bi bila prekvalifikacija tožnice dolgotrajna in povezana z večjimi stroški. Za delovni mesti referent v prodaji in finančni svetovalec je tožnica namreč izpolnjevala vse pogoje, za delovno mesto samostojni upravitelj pa ji je manjkala le diploma. Tudi pridobivanje licenc za borznega posrednika ni tako dolgotrajno. Sodišče dolžnost prekvalifikacije opisuje kot prosto odločitev, a gre za dolžnost. Nelogična je tudi ugotovitev, da je tožena stranka delavce potrebovala takoj, saj je B.B. zaposlila šele tri mesece po odpovedi tožnice. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnici onemogočilo dokazovanje o tem, da je tožena stranka v času pred in po podaji odpovedi imela prosta delovna mesta, ki bi jih bila dolžna ponuditi tožnici. Sodišče tožnici tudi ni dalo roka za izjavo o pričanju E.E., ki je potrdila tožničine izkušnje s področja trženja in prodaje (in glede katerih je sodišče ugotovilo, da jih tožnica nima).

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da skuša tožnica enostransko prikazati letna poročila in neutemeljeno trdi, da so se sredstva v upravljanju povečevala. Tožena stranka je odločitev o reorganizaciji in ukinitvi določenih delovnih mest sprejela v juliju 2012, do ukinitve tožničinega delovnega mesta pa je prišlo 27. 8. 2012, zato je odpoved pravočasna. Način notranje organizacije je v pristojnosti delodajalca, reorganizacija pa je bila izvedena zakonito. Zoper toženo stranko se tudi ni pričel nikakršen postopek s strani regulatorja (Agencija I.). Tožena stranka je predložila tudi vse akte, potrebne za presojo zakonitosti podane odpovedi, ter dokazala obstoj odpovednega razloga. Dolžnost ponudbe pogodbe o zaposlitvi se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve, ki je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Če je imel delavec pogodbo za nedoločen čas, je ustrezna zaposlitev pogodba za nedoločen čas. Za zasedbo sistemiziranega delovnega mesta je potrebno imeti tudi praktične izkušnje ter strokovne licence, ki jih tožnica ni imela. Tožnica ni imela ustreznih izkušenj in znanja za delovno mesto samostojni upravljalec. Tožena stranka je bila sicer o prenehanju potreb po delu tožnice seznanjena 27.8.2012, torej potem, ko je zaposlila C.C.. Pri toženi stranki gre sicer za neprimerljiva delovna mesta, ki so povezana s specifičnim znanjem. Tožnica ni imela izkušenj s področja prodaje skladov, česar ni izpovedala niti priča E.E. - ta priča je izpovedala le, da je tožnica pred zaposlitvijo pri toženi stranki delala v bančno-lizinški hiši. Obveznost delodajalca glede dokvalifikacije in prekvalifikacije je skladno s sodno prakso potrebno upoštevati v razumnih mejah in možnosti smotrne dokvalifikacije.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi nista podani absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in tako v obrazložitvi ni nasprotja sodbe o vsebini listin ali zapisniki o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki, sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, da je zavrnilo posamezne dokazne predloge tožnice. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, zakaj je dokazne predloge zavrnilo. Sodišče prve stopnje je podrobno raziskalo, ali je tožena stranka spoštovala dolžnost iz 3. odstavka 88. člena ZDR, zato pridobivanje pogodb o zaposlitvi delavcev, ki jih je tožena stranka zaposlovala v spornem času, ter zaslišanje tožničine vodje F.F. ni bilo ne potrebno niti smotrno. Sodišče je standardu načela kontradiktornosti zadostilo tudi, ko je strankam vročilo pisno izjavo priče E.E.. Skladno s 6. odstavkom 236a. člena ZPP mora sodišče zaslišanje izvesti, če tako zahteva katera od strank. Tožnica zaslišanja te priče ni zahtevala, prav tako v zvezi z njeno pisno izjavo ni podala nikakršnih pripomb.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 4. 2012, ki jo je tožena stranka tožnici podala v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče, podobno kot sodišče prve stopnje, poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz odpovedi z dne 31. 8. 2012 izhaja, da se je tožena stranka naraščajočim negativnim finančnim trendom prilagajala tudi z racionalizacijo na področju stroškov dela in zalednih služb. Tožena stranka se je odločila za ukinitev delovnega mesta vodje oddelka registra vlagateljev. O tem, kaj je bilo podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče zaslišalo predsednika uprave tožene stranke G.G., direktorico pravne službe A.A.. Priči sta pojasnili, da je bila pri toženi stranki sprejeta odločitev, da se vodenje družbe lahko racionalizira tako, da se določene naloge prerazporedijo, in da se ukine del srednjega vodstvenega kadra. Sodišče je pravilno povzelo izpovedbi prič in na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da se je ukinil oddelek registra vlagateljev in oddelek spremljanja naložb, zaradi česar je prenehala potreba po tožničinem delu na delovnem mestu vodja oddelka registra vlagateljev. Ukinitev oddelkov registra vlagateljev in spremljanja naložb, ter v tem okviru ukinitev delovnega mesta vodje oddelka registra vlagateljev prav gotovo pomeni organizacijski razlog zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR.

Za obstoj poslovnega razloga je dovolj že obstoj enega izmed razlogov, ki jih je v odpovedi navedla tožena stranka (organizacijski, tehnološki in ekonomski razlog). Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 96/2013, je motiv za organizacijske spremembe lahko tudi ekonomske narave (npr. slabši poslovni rezultati), vendar to ne pomeni, da gre za kakšen drug (poslovni) razlog. Neposredna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila ukinitev njenega delovnega mesta, torej organizacijska sprememba pri toženi stranki. Nov pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bil ukinjen celoten oddelek registra vlagateljev, je bil sprejet 27. 8. 2012, zato je odpoved z dne 31. 8. 2012 pravočasna, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sicer vpogledalo v vse predložene dokaze, tudi v listine, ki so dokazovale ekonomski razlog. Neutemeljene oziroma nerelevantne so zato pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do listin v zvezi s poslovnim in ekonomskim stanjem tožene stranke, da sodišče ni ugotavljalo, kdaj so dejansko nastali ekonomski razlogi za ukinitev delovnega mesta in da je podana odpoved prepozna.

Pravilna je tudi ugotovitev, da v sporu izpodbijanja zakonitosti odpovedi niso pomembni ugovori tožnice o nezakonitosti reorganizacije zaradi neskladnosti internih aktov s področno zakonodajo o investicijskih skladih in družbah za upravljanje. Kot je bilo že navedeno, sodišče v predmetnem sporu presoja le, ali je zatrjevani razlog dejansko obstajal, in ali je bila odpoved podana skladno z določbami ZDR. Zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da reorganizacija in novi pravilnik o sistemizaciji nista bila usklajena s Sklepom o kadrovskih, tehničnih in organizacijskih pogojih ter dokumentaciji (Ur. l. RS, št. 107/2007 in spremembe).

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče o tem, kakšno dolžnost delodajalcu določa 3. odstavek 88. člena ZDR. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ustrezna zaposlitev taka, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, ter pri kateri kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Nepravilne so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka tožnico lahko zaposlila na delovnih mestih finančni svetovalec ali referent za trženje. Za ti dve delovni mesti je v sistemizaciji namreč predvidena V. stopnja izobrazbe, torej zaposlitev na teh delovnih mestih ni ustrezna že iz tega razloga- tožnica je imela prej sklenjeno pogodbo za delovno mesto vodja oddelka registra vlagateljev, za katero se je zahtevala VI. oz. VII. stopnja izobrazbe. Razen tega sta bili H.H. (za delovno mesto referent za trženje) in D.D. (za delovno mesto finančni svetovalec), ki sta bila pri toženi stranki zaposlena že pred 1. 8. 2012, ponujeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas, medtem ko je imela tožnica po odpovedani pogodbi o zaposlitvi delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Zaposlitev B.B. na delovnem mestu finančni svetovalec za predmetni spor ni relevantna tudi zato, ker se je ta delavec pri toženi stranki zaposlil šele v mesecu novembru 2012, torej več kot dva meseca po tistem, ko je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tudi delovno mesto samostojni upravitelj, na katerega je tožena stranka dne 1. 8. 2012 zaposlila C.C., za presojo izpolnjevanja dolžnosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR ni relevantno, saj v času podaje odpovedi tožnici ni bilo več prosto (obvestilo o nameravani odpovedi je bilo tožnici vročeno 27. 8. 2012, ko je bil sprejet tudi nov pravilnik o sistemizaciji, odpoved pa je bila tožnici vročena 31. 8. 2012). Bistven trenutek za presojo delodajalčeve dolžnosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR je namreč trenutek podaje odpovedi. Sodišče prve stopnje se zato s tem delovnim mestom utemeljeno ni ukvarjalo. Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi niti delovnega mesta pomočnice direktorja naložbenega sektorja - vodja upravljanja dobro poučenih vlagateljev v naložbenem sektorju, saj se je za to delovno mesto zahtevala VIII. stopnja izobrazbe ter licenca za borznega posrednika in licenca CFA, kar je ena stopnja več od izobrazbe, ki se je zahtevala za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožnice ni bilo mogoče prekvalificirati za drugo delo. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka zaposlovala predvsem v prodajnem sektorju, kjer se zahtevajo posebna znanja in licence. Pravilna je ugotovitev, da tožnica ni imela delovnih izkušenj za to področje, in da bi bila prekvalifikacija dolgotrajna ter povezana z dodatnimi stroški. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi, opr. št. VIII Ips 89/2009 zavzelo stališče, da se dolžnost delodajalca iz 3. odstavka 88. člena ZDR presoja glede zmožnosti posameznega delodajalca, glede na vrsto in trajanje izobraževanja ter s tem povezanih stroškov. Od delodajalca namreč ni mogoče pričakovati, da bo delavcu zagotovil izobraževanje, če bi zaradi tega trpel nesorazmerne stroške, daljši izpad dela zaradi odsotnosti delavca ali če si tega zaradi finančnih težav ne more privoščiti. Glede na dejstvo, da je bila pri toženi stranki reorganizacija in ukinitev tožničinega delovnega mesta izvedena zaradi negativnih finančnih trendov in je tožena stranka z zaposlovanjem v prodaji želela takoj povečati prihodke, ne bi bilo razumno pričakovati, da bo tožena stranka v taki situaciji nesorazmerno investirala v (dolgotrajno) izobraževanje delavcev.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, tudi 3. odstavek 88. člena ZDR. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).