Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje je skupek odločilnih dejstev, glede katerih je sodišče v sodni odločbi ugotovilo (sklenilo), da obstajajo; samo dejstva, ki izhajajo iz sodbe, so lahko podlaga za preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja na drugi stopnji bo nujno neposredna, ko je tudi sodišče prve stopnje dokaze izvajalo neposredno; v takšnem primeru je lahko opravljena le na obravnavi pritožbenega sodišča. Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje pa je lahko tudi posredna in sicer v primeru, ko je že sodišče prve stopnje posredno sprejemalo dokaze (npr. z branjem izpovedb prič, branjem listin itd.) ali pa tedaj, ko je iz znanih, ugotovljenih dejstev sklepalo na obstoj odločilnih dejstev. V takšnem primeru lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (5. odstavek 392. člena ZKP).

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornice obd. J.S. se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 10.1.2005 je bil obdolženi J.S. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.10.2005 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in na podlagi 5. odstavka 392. člena ZKP prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obdolženega J.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ, mu izreklo denarno kazen 200.000 SIT, ki jo mora plačati v roku treh mesecev in hkrati odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca ter povprečnino 100.000 SIT.

Zagovornica je zoper to sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona "po 372. členu ZKP" in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zagovornica se v pritožbi pridružuje razlogom prvostopenjskih oprostilnih sodb iz prvega in drugega sojenja in navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ in na tej osnovi tudi napačno uporabilo kazenski zakon. Navaja, da se je sodišče oprlo na posamezne dokaze (izpovedbe prič, izvedenca, obdolženca) le v tistem delu, kolikor jih je potrebovalo za utemeljitev krivdoreka. Analiza izpovedbe oškodovankinega moža pokaže, da še zdaleč ni bil tako prepričljiv, kot ugotavlja drugostopenjsko sodišče. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da ni možno natančno opredeliti, kdaj je nastala zatrjevana poškodba, poleg tega v zdravniški dokumentaciji tudi niso zabeleženi simptomi (zvonjenje v ušesih ali motnje ravnotežja in glavobol), ki bi morali nastati, če bi bila telesna poškodba povzročena z zračnim udarnim valom. V zdravniški dokumentaciji tudi ni zabeležen udarec s plosko roko po ušesih, zaradi takšne udarca pa tudi ne bi mogla nastati udarnina obraza in vratu, torej poškodba, ki je bila ugotovljena ob pregledu v zdravniški ambulanti. Izvedeni dokazi po mnenju zagovornice tudi ne utemeljujejo obstoja vzročne zveze med očitkom kaznivega dejanja in posledico (okvaro sluha) in ker obstaja dvom, je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe.

Vrhovni državni tožilec F.M. je na podlagi 2. odstavka 372. člena ZKP podal predlog (ta je bil poslan tudi nasprotni stranki, ki je nanj odgovorila), v katerem je navedel, da je pritožbeno sodišče imelo dovolj dokazov za sklep, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Verjelo je oškodovanki, ki je ves čas postopka zatrjevala, da jo je obdolženec udaril z dlanema po ušesih, njena trditev pa se v celoti ujema z izpovedbo zdravnice N.Š., ki je istega dne ugotovila udarnino obraza, izvedenec pa je izključil, da bi oškodovanka imela okvaro sluha zaradi starosti. Zato je vrhovni državni tožilec predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča druge stopnje.

Ob reševanju zagovorničine pritožbe je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju na glavni obravnavi poleg obdolženca neposredno zaslišalo še oškodovanko S.S., njenega moža F.S. ter izvedenca medicinske stroke dr. M.R., izpovedbe ostalih prič je v soglasju s strankami prebralo. V razlogih sodbe ugotavlja, da obdolženec zanika, da bi oškodovanko udaril, da pa tudi oškodovanka in njen mož, ki ji zatrjujeta nasprotno in smiselno enako, ne prepričata, da se je dogodek res odvijal tako, kot trdita. V nadaljevanju sodišče prve stopnje navaja obširne razloge, zaradi katerih pričama ne verjame in zakaj dvomi, da je obdolženec oškodovanko udaril na način, kot zatrjujeta. Ugotovilo je tudi, da nista izkazana vzročna zveza med domnevnim udarcem in poškodbo, kot tudi ne naklep (zavestna sestavina). V dvomu in ker tudi ni dokazano, da bi obdolženec storil kakšno drugo kaznivo dejanje, na katerega bi bilo mogoče sklepati iz opisa kaznivega dejanja, je izreklo oprostilno sodbo.

Višje sodišče v Ljubljani je na pritožbeni seji senata, opravljeni brez navzočnosti strank (1. odstavek 379. člena ZKP) ugodilo pritožbi državne tožilke, ki je uveljavljala razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbijano oprostilno sodbo spremenilo in izreklo sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Sodišče druge stopnje "pritrjuje stališču pritožbe, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi dovolj in tudi popolnoma razčiščeno, tako da je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev in torej ni potrebe po novih dokazih ali ponovitvi že izvedenih dokazov, kot to določa 5. odstavek 392. člena ZKP". V nadaljevanju ugotavlja, da je oškodovanka tako v prvem kot v drugem sojenju izpovedovala enako, da jo je obdolženec z obema rokama plosko udaril po ušesih..., da je potek dogodka prepričljivo opisal tudi oškodovankin mož F.S., med razlogi za spremembo sodbe pa omenja tudi posamezne ugotovitve izvedenca medicinske stroke in priče K., ki sama sicer dogodka ni videla, je pa kasneje videla rdečino na obrazu oškodovanke. Navaja tudi, da "pritožbeno sodišče sledi utemeljenim navedbam pritožbe, da se je v doslejšnjem postopku z gotovostjo ugotovilo, da je obdolženec z obema rokama klofnil oškodovanko...", in še, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje nedvomno napačno uporabilo določbe kazenskega zakona....

Navedeni razlogi drugostopenjske sodbe so popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo Vrhovno sodišče ugotavlja ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP). Razlogi sodbe se namreč glede zatrjevanega načina izvršitve kaznivega dejanja (udarec z rokama po ušesih), kar je odločilno dejstvo, medsebojno izključujejo, zaradi česar jim je mogoče očitati tudi nejasnost. Po ugotovitvah sodišča naj bi bilo dejansko stanje (glede vseh odločilnih dejstev) dovolj in popolnoma razčiščeno in v dosedanjem postopku s potrebno gotovostjo ugotovljeno, da je obdolženec oškodovanko udaril na opisan način. To pa ne drži, saj je prvostopenjsko sodišče, kot je že bilo omenjeno, glede tega dejstva odreklo verodostojnost ključnima pričama - oškodovanki in njenemu možu ter ugotovilo ravno nasprotno, sodišče druge stopnje pa je nato na seji pritožbenega senata drugače presodilo njuni izpovedbi in (tudi) na tej podlagi ugotovilo, da je obdolženec oškodovanko udaril na opisan način.

Četudi pritožnica ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5. odstavku 392. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP, je moč sklepati, da so ugotovljene procesne pomanjkljivosti v obrazložitvi drugostopenjske sodbe slej ko prej posledica uporabe določbe 5. odstavka 392. člena ZKP, na podlagi katere je višje sodišče utemeljilo svoj poseg v dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji in izrek obsodilne sodbe.

Po določbi 5. odstavka 392. člena ZKP sodišče druge stopnje v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, ampak ravna po 1. odstavku 394. člena tega zakona.

Navedena določba omogoča sodišču druge stopnje, da spremeni prvostopenjsko sodbo, kadar je edini razlog za njeno razveljavitev zmotno, ne pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, kadar neko odločilno dejstvo ni resnično (pravilno) ugotovljeno. Kot ugotovljeno dejansko stanje je treba razumeti skupek odločilnih dejstev, glede katerih je sodišče v sodni odločbi ugotovilo (sklenilo), da obstajajo; samo dejstva, ki izhajajo iz sodbe, so lahko podlaga za preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. V primeru zmotne ugotovitve dejanskega stanja sodišče druge stopnje lahko sodbo sodišča prve stopnje bodisi razveljavi (1. in 3. odstavek 392. člena ZKP), ali pa samo opravi obravnavo (1. odstavek 380. člena ZKP), lahko pa, kot v obravnavanem primeru, pod določenimi pogoji izpodbijano sodbo spremeni tudi na seji senata (5. odstavek 392. člena ZKP).

Na splošno je bistvo kontrole pritožbenega sodišča v okviru obravnavanega pritožbenega razloga v primerjanju dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot ga ugotavlja (ocenjuje) samo. Pri tem mora biti pritožbeno sodišče glede objektivnih spoznavnih možnosti v enakem položaju kot sodišče prve stopnje; od tega je tudi odvisna izbira že omenjenih možnosti odločanja. Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja na drugi stopnji bo nujno neposredna, ko je tudi sodišče prve stopnje dokaze izvajalo neposredno; v takšnem primeru je lahko opravljena le na obravnavi pritožbenega sodišča, ki ga pri takšnem načinu odločanja vežeta načeli neposrednosti in kontradiktornosti. Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje pa je lahko tudi posredna in sicer v primeru, ko je že sodišče prve stopnje sprejemalo dokaze posredno (npr. z branjem izpoved prič, branjem listin itd.) ali pa tedaj, ko je iz znanih, ugotovljenih dejstev napačno sklepalo na obstoj odločilnih dejstev. V takšnem primeru lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (5. odstavek 392. člena ZKP). V nasprotju s to določbo in hkrati z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti pa ravna, če dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, na seji pritožbenega senata drugače presodi kot sodišče prve stopnje ali ko drugače presodi dejstva, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.

V obravnavane primeru je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z že omenjeno procesno kršitvijo, ki sama po sebi pomeni razlog za njeno razveljavitev. Posredno pa ta kršitev razkriva tudi napačno uporabo 5. odstavka 392. člena ZKP, ko je sodišče druge stopnje verodostojnost omenjenih prič na seji senata ocenilo drugače kot prvostopenjsko sodišče, ne da bi te dokaze samo izvedlo.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo (1. odstavek 392. člena v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP) in mu zadevo vrnilo v novo odločitev. Ugotovljeno kršitev bo lahko sodišče druge stopnje odpravilo tako, da bo samo opravilo glavno obravnavo in neposredno izvedlo omenjene dokaze ali pa prvostopenjsko sodbo razveljavilo in odredilo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom (1. in 4. odstavek 392. člena ZKP).