Jedro

V kolikor stranka – uporabnik prostora – z investicijami poveča njegovo vrednost, je lastnik tisti, ki ima lahko od teh investicij koristi. In za to, da je mogoče ugoditi zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve, mora biti izkazano tako prikrajšanje na eni strani kot tudi okoriščanje na drugi (1. odst. 190. čl. OZ).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 4.10.2006 vzdržalo v 1. in 3. točki v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 17.997,46 EUR (4.312.910,16 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: 3.599,59 EUR (862.604,64 SIT) od 16.6.2006 do plačila; 3.599,67 EUR (862.624,44 SIT) od 27.5.2006 do plačila; 10.798,20 EUR (2.587.681,08 SIT) od 15.4.2006 do plačila, in ji povrniti 295,19 EUR (70.739,00 SIT) izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2006 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 1.007,96 EUR nadaljnjih stroškov spora. Pobotni ugovor tožene stranke je v celoti zavrnilo.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali je tožeča stranka sploh imela podlago za izstavitev računov toženi stranki in torej zahtevati izvršbo na podlagi verodostojne listine. Jasno je, da brez pogodbenega razmerja med strankama tožeča stranka ni mogla zahtevati takšne izvršbe. Gre za spremembo podlage, saj je tožeča stranka v izvršbi zahtevala plačilo „faktur“, v pripravljalni vlogi pa se sklicuje na neupravičeno obogatitev zaradi uporabe prostorov brez pravne podlage. Tudi sodišče je ugotovilo, da med strankama ni sklenjene nobene pogodbe in so torej razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Tožeča stranka bi morala vložiti tožbo, ne pa izvršbe. Da stališče pritožnice drži, se vidi tudi iz dejstva, da se je moralo sodišče spuščati v ugotavljanje primerne višine najemnine. Po mnenju tožene stranke pa pogodba, ki jo je imela tožena stranka prej sklenjeno s prejšnjimi lastniki prostorov, ni zadosten dokaz ali merilo za ugotavljanje primernosti višine uporabnine. Najemnina iz prejšnjega pogodbenega razmerja je lahko vsebovala za pogodbeni stranki specifične komponente (npr. vračilo dolga, ki se je prikrito vračal skozi določitev višje najemnine). Višino primerne uporabnine je dolžna dokazovati tožeča stranka, vendar pa v tej smeri ni predlagala nobenega dokaza in je tudi iz tega razloga njen zahtevek neutemeljen. Glede pobotnega ugovora se sodišče ponovno nepotrebno sklicuje na pogodbo med toženo stranko in Intereuropo d.d., vendar pa ta velja le med strankama, ki sta jo sklenili. Tožena stranka v pobotnem ugovoru uveljavlja investicije, ki jih je izvedla v poslovne prostore in s tem povečala njihovo vrednost, saj je tožeči stranki kot lastniku pridobila 400 m² dodatne površine. Svoj zahtevek je v obliki ugovora uperila proti lastniku, saj je on tisti, ki ima od teh investicij koristi. Skregana z vsako logiki je trditev sodišča, da bi tožena stranka z investicijami dobila zahtevek proti bivšemu najemodajalcu Intereuropi d.d. in ne proti lastniku. Povečanje površine prostorov za 400 m² je zelo velika korist. Tožeča stranka je sporne prostore že porušila (celo stavbo), zaradi česar ne ogled, ne izvedenec in ne restitucija v naravi niso možni. V vsakem primeru je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker je sodišče zahtevek presojalo z vidika neupravičene obogatitve, v izreku pa je odločeno, da ostane sklep o izvršbi v veljavi.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur.l. RS, št. 45/2008), zato se pritožba zoper to sodbo obravnava po dotedanjih predpisih (2. odst. 130. čl. ZPP-D).

Pravilno je stališče pritožnice, da je račun listina, izvirajoča iz pogodbenega razmerja med strankama in da ni na mestu njegova izstavitev v primeru, ko tožeča stranka uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Vendar pa je z vidika presoje konkretnega obligacijskega razmerja med strankama račun listina, ki pomeni poziv upnika dolžniku, da izpolni svojo obveznost do upnika. Zato od trenutka, ko se je s pravnomočnostjo sklepa z dne 19.10.2006 o razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, dotedanja izvršilna zadeva prevesila v pravdno, ni več relevantno vprašanje, ali je bil račun utemeljeno izstavljen, glede na to, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravdni stranki glede spornega poslovnega prostora nista bili v pogodbenem razmerju. Pravno dosledno bi zato moralo sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljaviti in zatem odločiti o zahtevku, kot če bi bila vložena tožba v rednem postopku. Vendar pa, ker v obravnavani zadevi ni ravnalo tako, vseeno ni podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP (nasprotje med izrekom in obrazložitvijo), ampak kvečjemu kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP, ki pa sama po sebi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje lahko vzelo kot podlago za določitev primerne uporabnine za sporni poslovni prostor podatek o pogodbeno določeni najemnini med toženo stranko in prejšnjim lastnikom; šlo je za isti poslovni prostor in za istega uporabnika ter očitno za isto obliko uporabe, kot je bila pred tem pogodbena. Če naj to ne bi držalo, bi morala tožena stranka to konkretno izpodbijati; tega ni storila, pa tudi v pritožbi v tej smeri ni podala nobenih konkretnih trditev, ampak je le nakazala potencialne možnosti, da je bila najemnina lahko določena ob upoštevanju specifičnih komponent razmerja med pogodbenima strankama.

Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da v kolikor stranka – uporabnik prostora – z investicijami poveča njegovo vrednost, je lastnik tisti, ki ima lahko od teh investicij koristi. In za to, da je mogoče ugoditi zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve, mora biti izkazano tako prikrajšanje na eni strani kot tudi okoriščenje na drugi (1. odst. 190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Vendar pa je v obravnavanem primeru okoriščenje z zatrjevanimi investicijami tožeča stranka zanikala, okoriščenja pa očitno ni bilo, saj tožena stranka sama v pritožbi priznava, da je tožeča stranka sporne poslovne prostore (oziroma celo stavbo) že porušila.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.