Jedro

Ker v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil; odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev namreč zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5316/2022/6 (1222-02) z dne 17. 11. 2022, odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodbe in sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5316/2022/6 (1222-02) z dne 17. 11. 2022.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 16. 11. 2022 od 12.50 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 16. 2. 2023 do 12.50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na depešo Policijske postaje (PP) Brežice z dne 14. 11. 2022, iz katere je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil istega dne ob 00:50 (peš čez zeleno mejo). Tožnik je v skupini in organizirano s pomočjo tihotapcev potoval po t. i. balkanski poti do Slovenije, kjer ga je prijela policijska patrulja. Na kraju je zaprosil za mednarodno zaščito, policistom pa je povedal, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov in da je njegova ciljna država Italija. Izpolnjen je bil registracijski list, celoten postopek na PP Brežice je potekal s pomočjo tolmača. 3. Dne 15. 11. 2022 je tožnik samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je po presoji tožene stranke odstopil od tega namena. Istega dne ob 16.22 uri je tožnika obravnavala PP za izravnalne ukrepe Koper. Ker je ponovno podal namero za mednarodno zaščito, je bil izveden nov predhodni postopek.

4. Prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik podal 16. 11. 2022. Ob tej priložnosti je v zvezi z razlogi zanjo povedal, da so v Pakistanu imeli kmetijo, na kateri je delal, vendar ni zaslužil dovolj za preživetje, zaradi česar se je odločil, da zapusti državo.

5. Po podani prošnji je bil tožniku ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožnik je izjavil, da je po podani prvi nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma in odšel proti Italiji, da bi tam delal. V drugih državah ni podal namere ali vložil prošnje za mednarodno zaščito. Tega ne bi storil niti v Republiki Sloveniji, če ga ne bi prijela policija. Navedel je še, da bi ostal v sprejemnih prostorih azilnega doma, če bi imel informacije, da jih pred podajo prošnje ne sme zapustiti.

6. Zaradi tožnikovih preteklih dejanj in izjav tožena stranka dvomi, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Zato mu je omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na dejanske okoliščine zadeve je namreč presodila, da se je tožnik s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega. Poudarila je, da je tožnik s tem, ko je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, umaknil svojo namero, vendar jo je ponovno izrazil, ko ga je drugič obravnavala policijska patrulja. Zato je po mnenju tožene stranke utemeljeno sklepanje, da je tožnik tako ravnal le zato, da ne bi bil ponovno obravnavan po Zakonu o tujcih. Izpostavila je, da se od osebe, ki potrebuje pomoč, pričakuje, da jo bo poiskala v prvi zanjo varni in ne ljubši (ciljni) državi. Ni sledila tožnikovemu pojasnilu, da ni bil seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito. Poudarila je, da je podpisal registracijski list, na katerem je v jeziku, ki ga razume, pojasnilo glede posledic zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. S tem je bil tožnik seznanjen tudi ob prihodu v azilni dom, kjer je tudi sicer na voljo dovolj informacij o postopku mednarodne zaščite v različnih oblikah, med drugim tudi o posledicah zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito. Če policija tožnika ne bi prijela, je glede na njegovo ciljno državo in ekonomski razlog za zapustitev izvorne države, malo verjetno, da svoje poti ne bi nadaljeval v Italijo. Tožena stranka je še upoštevala, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v Srbiji, Bosni in Hercegovini ali na Hrvaškem in da po nezakonitem vstopu v Slovenijo ni sam poiskal policije; zato ni mogoče verjeti, da bo v Sloveniji počakal do odločitve o svoji prošnji.

7. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da je treba s tožnikom opraviti osebni razgovor, na katerem bo imel možnosti dodatno pojasniti, zakaj je vložil prošnjo. Čeprav je uveljavljal ekonomske razmere, ki načeloma ne zadostujejo za priznanje mednarodne zaščite, je namreč treba ugotoviti, ali so njegovo slabo ekonomsko situacijo namerno povzročili določeni subjekti, pri čemer po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

8. Tožena stranka je presodila, da omejitev tožnikovega gibanja na območje azilnega doma ne bi bila učinkovita. Poudarila je, da tožnik po nezakonitem vstopu v Slovenijo ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je počakal, da ga je prijela policija. Tudi iz njegovih izjav je razvidno, da v Sloveniji ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito, ampak je želel v Italijo, kamor se je odpravil po zapustitvi sprejemnih prostorov azilnega doma. Glede na navedeno bo tožnik po mnenju tožene stranke svojo pot nadaljeval do ciljne države; zato mu je zaradi nadaljevanja postopka nujno treba omejiti gibanje. S tem v zvezi je tožena stranka izpostavila neustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območje azilnega doma, saj gre za nastanitev odprtega tipa, ki jo lahko prosilci po hišnem redu prosto zapuščajo in se vračajo. Upoštevala je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, zaradi česar lahko prosilci v okviru hišnega reda odhajajo in prihajajo. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce skladno z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1. _Bistvo tožnikovih navedb_

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da iz njegove obrazložitve ni razvidno, katero določno opredeljeno dejstvo namerava tožena stranka ugotavljati in kakšna je vzročna zveza med omejitvijo gibanja ter ugotavljanjem tega dejstva. Trdi, da za tak ukrep ne zadošča zgolj obveznost opraviti osebni razgovor. Pojasnjuje, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal vse, kar je tožena stranka potrebovala za odločanje. Poudarja, da ni potrebe po ugotavljanju kakršnihkoli dodatnih dejstev, saj so njegove izjave resnicoljubne in jih ne bo dopolnjeval. Ponavlja, da je za mednarodno zaščito zaprosil le zaradi slabega ekonomskega položaja, ki ni bil namerno povzročen s strani katerihkoli subjektov preganjanja v njegovi izvorni državi. Dodaja pa, da je iz 30. točke prošnje za mednarodno zaščito razvidno, da bo osebni razgovor opravljen 7. 12. 2022, torej celo po treh tednih od podaje prošnje, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 9. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

10. V zvezi s presojo svoje begosumnosti tožnik navaja, da na PP ob prvem prijetju ni bil prisoten prevajalec. Trdi, da je s policisti komuniciral preko drugega tujca, ki je znal angleški jezik. Pojasnjuje, da so bili prijeti okoli druge ure ponoči, podali so osebne podatke, eden od njih (ne tožnik) je opisal pot; ko se je zjutraj zbudil, mu je policist pokazal, kje naj se podpiše na treh listih, ki jih ni prebral in mu niso bili izročeni v roke, saj jih je policist takoj vzel. Trdi, da mu policisti niso povedali, da ne sme zapuščati sprejemnih prostorov azilnega doma, kot je razumel, so rekli le, da gredo v odprt kamp, kjer bodo dobili po enem tednu izkaznico, s katero bodo potovali po Republiki Sloveniji. Pojasnjuje, da ni vedel, da ne sme zapuščati sprejemnih prostorov, menil je, da mu bodo ob prihodu v azilni dom dali kartico, s katero bo lahko legalno potoval do Italije. Glede na navedeno ob sklicevanju na 2. člen Pravilnika1 meni, da je v obravnavani zadevi podana bistvena kršitev določb postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

11. V nadaljevanju tožnik navaja, da zgolj pravni pouk v registracijskem listu ne sme biti podlaga za domnevo, da je tujec že s podpisom seznanjen z njegovo vsebino. Trdi, da bi mu uradna oseba morala dati pojasnilo, ki bi ga lahko razumel, saj ne pozna slovenskega prava in ima omejene možnostmi razumevanja. Meni, da za samovoljnost ne zadošča le ugotovitev, da oseba poskusi zapustiti območje Slovenije, ampak predhodno spoznanje, da je bila (oseba) pravilno informirana o posledicah zapustitve sprejemnih prostorov pred podajo prošnje. To pa v njegovem primeru naj ne bi bilo spoštovano. Poleg tega mu je neka oseba ob sprejemu povedala le, kje bo nastanjen in mu ni dala nobenih informacij ne o hišnem redu ne o njegovih pravicah in dolžnostih zaradi podane namere. Trdi, da je vedel le to, da je prišel v kamp odprtega tipa. Priznava, da je videl plakate na stenah, ampak ni vedel, komu so namenjene informacije. Izpostavlja, da mu uradne osebe niti ob nastanitvi v azilnem domu v njegovem maternem jeziku niso zagotovile informacij po četrtem in petem členu ZMZ-1, zaradi česar mu ni bilo obrazloženo, da ne sme zapustiti azilnega doma pred koncem postopka. Na to naj ga ne bi opozorila niti varnostna služba. Sklicuje se na svoje izjave, da ni vedel, da azilnega doma ne sme zapuščati in da je le sledil ostalim; v skupini je podnevi odšel skozi glavni vhod azilnega doma, kjer so ga zaznali receptor, varnostna služba ter kamere pred vhodom in na dvorišču, vendar ga ni nihče opozoril in ustavil ne na območju azilnega doma ne v njegovi neposredni bližini. Glede na navedeno trdi, da mu ni mogoče očitati, da je poskusil naklepno zapustiti Republiko Slovenijo, kar je pogoj za napolnitev dokaznega standarda begosumnosti. Da tega ne sme storiti, sicer se bo njegova prošnja štela za umaknjeno, in da mu bo lahko v primeru vrnitve v azilni dom odvzeta prostost, je izvedel šele po ponovnem prijetju na vlaku, sprejemu prošnje in izreku obravnavanega ukrepa.

12. Tožnik še meni, da iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi v zvezi s sorazmernostjo izrečenega ukrepa. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev (od pridržanja v Centru za tujce) nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne razmere glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Meni, da njegove subjektivne okoliščine niso pojasnjene le z ugotovitvami, da je že zapustil prostore azilnega doma, čeprav naj bi vedel, da tega ne sme; da v azilnem domu ni možnosti za posebno varovanje oseb, ki bi jim bil odrejen ukrep zadrževanje na njegovo območje; in da je izjavil, da je njegova ciljna država Italija. Pojasnjuje, da je zdaj pravilno informiran in da bi se v njegovem primeru lahko izvajal milejši ukrep pridržanja na območje azilnega doma.

13. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti in da je bila kršena njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem obravnavanega ukrepa.

_Odgovor na tožbo_

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da je tožnik zapustil sprejemne prostore azilnega doma in zaradi dela z vlakom odšel proti Italiji.

_Presoja tožbe_

15. Dne 30. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V zvezi s pozivom sodišča, naj določno opredeli, ali so bila v obravnavani zadevi ugotovljena vsa odločilna dejstva, je tožena stranka pojasnila, da mora s tožnikom opraviti še osebni razgovor.

16. V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

17. Tožba je utemeljena.

18. V obravnavani zadevi je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ prosilcu lahko odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pogoji za omejitev gibanja morajo biti izpolnjeni ves čas in ne le ob izreku tega ukrepa. Takoj ko prenehajo, mora prenehati tudi omejitev gibanja. Na to mora paziti organ tožene stranke po uradni dolžnosti, prav tako na to po uradni dolžnosti pazi sodišče v okviru sodnega nadzora nad izvajanjem tega ukrepa ali med postopkom sodnega varstva zoper upravni akt, s katerim je bil izrečen ukrep omejitve gibanja.2

19. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz 30. točke prošnje za mednarodno zaščito in tožbenih navedb sicer razvidno, da bo osebni razgovor s tožnikom opravljen 7. 12. 2022. Vendar pa sama okoliščina, da s tožnikom še ni bil opravljen osebni razgovor, ne more pomeniti samodejnega izpolnjevanja razlogov za njegovo pridržanje. Razlog za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč (poleg poteka 3 mesečne časovne omejitve, z možnostjo 1. mesečnega podaljšanja, za katero je ukrep lahko najdlje izrečen) ali ugotovitev, da prosilec ni več begosumen, ali ugotovitev dejstev, ki so relevantna za odločitev o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito.3

20. S tem v zvezi pa je iz tožnikovega trditvenega gradiva razvidno, da so bila ob podaji prošnje za mednarodno zaščito že ugotovljena vsa dejstva, zaradi ugotovitve katerih mu je bil odrejen ukrep omejitve gibanja, česar tožena stranka ni konkretizirano prerekala. Določnih navedb, s katerimi bi nasprotovala tožnikovim očitkom, da so bila v obravnavani zadevi ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva, zaradi česar ni več pogojev za omejitev gibanja, ni podala niti na poziv sodišča na glavni obravnavi.4 Poleg tega ne ob tej priložnosti ne v odgovoru na tožbo ni nasprotovala tožnikovim navedbam, da njegovega slabega ekonomskega položaja v izvorni državi niso povzročili subjekti preganjanja5, kar je poleg tožnikove begosumnosti nosilno stališče za izrek obravnavanega ukrepa6. Ob tem sodišče opozarja, da je že iz sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami7. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (določbe od 26. do 28. člena ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo tudi stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom8. 21. Glede na navedeno procesno stanje zadeve, zakonska izhodišča in stališča sodne prakse, po oceni sodišča ni sporno, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ob takih okoliščinah pa v času izdaje sodbe nista izpolnjena oba navedena pogoja za ukrep.

22. Ker v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil; odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev namreč zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.

23. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

24. Čeprav za zadevo ni bistveno, sodišče pripominja, da lahko tožena stranka, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), šteje njegovo prošnjo za mednarodno zaščito za umaknjeno in postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1). Kljub navedenemu procesnemu stanju, ko pristojni organ prošnje za mednarodno zaščito ne presoja vsebinsko, pa je dolžan prosilec v postopku pri ponovni prošnji navajati nova dejstva in dokaze, saj je v tovrstnem postopku bistveno le, ali je že imel možnost prikazati svoje razloge za priznanje mednarodne zaščite.9 **K II. točki izreka:**

25. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

27. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

28. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

29. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine pa pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja.

30. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito. 2 Glej določbe šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 in prvega do petega odstavka 9. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 3 Táko stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 47/2022 (8. točka obrazložitve). 4 V tem pogledu je sodišče upoštevalo sodbo Sodišča Evropske unije v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21 (zadnja poved 88. točke obrazložitve). 5 Opredeljuje jih 24. člen ZMZ-1. 6 S tem povezan povzetek izpodbijanega sklepa je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe. 7 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 9 Navedeno stališče je Upravno sodišče sprejelo v sodbi I U 422/2022 (17. točka obrazložitve).